Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

Dies Ptujska gora 2018 02MDuhovniki se vsako leto v mesecu juniju v hvaležnosti spominjajo dneva, ko so bili od Gospoda izbrani in posvečeni za delo v Njegovem vinogradu. Tradicionalno se takrat zberejo na srečanju in skupaj obnovijo duhovniške zaobljube. Letos so se na Ptujski Gori v sredo, 13. junija 2018, zbrali duhovniki treh škofij mariborske metropolije (celjske, mariborske in soboške) skupaj s svojimi škofi. V baziliki ptujskogorske Matere Božje so najprej prisluhnili pogovoru s pesnikom Andrejem Brvarjem, nato pa skupaj darovali sveto mašo v zahvalo in priprošnjo za svoje duhovniško delo in poslanstvo. Mašo je vodil celjski škof in zlatomašnik Stanislav Lipovšek. Spodaj objavljamo njegov nagovor. Po sveti maši so se duhovniki zadržali v bratskem druženju za skupno mizo in potem zmolili večernice in litanije v župnijski cerkvi v Kidričevem.

 

Homilija (Stanislav Lipovšek)
   Sobratje v škofovski in duhovniški službi, bratje redovniki, stalni diakoni in vsi, ki smo se zbrali na našem duhovniškem dnevu, dnevu hvaležnega spomina našega posvečenja, bodite lepo pozdravljeni…

   Minilo je že nekaj let, za nekatere morda dve, tri, deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset in več… od tistega lepega, nepozabno skrivnostnega dne, ko se je ob našem duhovniškem posvečenju tudi nad nami uresničila preroška beseda: »Duh Gospodov je nad menoj, zato me je mazilil… poslal me je oznanjat evengelij ubogim, ozdravljat tiste, ki so potrtega srca«…(Iz 61,1-2).
   Dies Ptujska gora 2018 04MZelo je primerno, da skupaj hvaležno obhajamo ta spomin. »Glej, kako dobro je in prijetno, če bratje prebivajo skupaj…«(prim. Ps 133,1); čestitam k zamisli, da letos »naš dies« obhajamo na metropolitanski način, ne iz kakšnih nostalgičnih razlogov, ne kaj drugega, ampak zato, ker preprosto spadamo skupaj, ker smo sodelavci za božje kraljestvo, sodelavci za resnico, cooperatores veritatis, bi rekel zaslužni papež Benedikt XVI. In prav je, da se včasih srečamo, se kaj pogovorimo, obujamo spomine, izmenjamo izkušnje, drug drugega bogatimo in skupaj zajemamo iz studenca žive vode za pot, ki je pred nami.

   1. Priromali smo na goro, na sveto goro, kjer nas že stoletja čaka in sprejema Božja Mati Marija. Prišli smo na obisk, kakor je ona šla na obisk v gore na Judovem, da bi pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je vzliknila z močnim glasom: »Blagor ti, ki si verovala…« Marija nič ne zanika, ampak nadaljuje, da… »Moja duša poveličuje Gospoda, velike reči mi je storil on, ki je mogočen (prim Lk 1,45-47). Marija se veseli božje izvolitve… »moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju« (prim. Lk 1, 47). Vprašajmo se, dragi bratje, kako je z nami… je v nas kaj tistega odrešenjskega veselja zaradi božje izvolitve, ki smo je tudi mi deležni… ali nas to kaj »nosi«, privre na dan, v radostni hvaležnsti, da tudi naše srce vzklika: moja duša poveličuje Gospoda, velike reči mi je storil on, ki je mogočen… Pa bo morda kdo rekel, lahko tebi, škof, ker te vsi nosijo po rokah. Res je, da mi nič ne manjka, če pa kdo pozna podrobneje škofovo življenje in delo, pa tudi ve, da pridejo trenutki, ko se tudi škofje kot vsak duhovnik znajdemo na križevem potu… In prav zato smo prišli nas naš dies, zato smo priromali na Ptujsko goro, da bi zajeli novih moči, navdiha in spodbude za pot, ki je pred nami.

   Dies Ptujska gora 2018 03M2. Dogaja se nekaj podobnega kot takrat, ko je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in jih peljal na visoko goro in se je pred njimi spremenil (prim.Mt 17,1-9). Znameniti renesančni slikar Rafaello je skušal ta prizor upodobiti. Tisoči in tisoči romarjev in turistov se ustavlja pred to podobo v vatikanskih muzejih. Naj tudi nas na novo prevzame ta dogodek na gori, kot takrat Jezusove učence, ko se je naredil oblak in sta se prikazala Mojzes in Elija in je glas iz oblaka spregovoril: »Ta je moj ljubljeni Sin… njega poslušajte… Peter se je znašel in rekel: Gospod, dobro je, da smo tukaj, naredimo tri šotore… ostanimo, lepo je biti v tvoji bližini… (prim. Mt 17,4).
   Prepričan sem, da smo tudi mi že kdaj rekli: Gospod, dobro je, da smo tukaj. Dobro je, lepo je biti duhovnik, lepo je biti v tvoji bližini Gospod… a žal, ti vzgibi veselja nad poklicem, hvaležnosti, notranje izpolnitve lahko tudi popustijo, z leti zbledijo in nastopi utrujenost, malodušje, preobremenjenost, frustracija, sebična naveličanost, osamljenost, individualizem, vrtičkarstvo, postajamo individualisti, samotni jezdeci in kar je temu podobnega… O tem govori poslanica Kongregacije za duhovnike nam duhovnikom za letošnji »dies sanctificationis«. O tem govori papež Frančišek na vsakem koraku, še zlasti v apostolski spodbudi »Veselje evangelija«, ko ne postavi le diagnoze, ampak daje tudi rešitev, ko pravi: »Ognja ni, prižgimo ogenj, ogenj Sv. Duha, stopimo na pota pastorale v Duhu… Nobena metoda, nobena teorija ne pomaga, nadaljuje papež Frančišek, če ni ognja Sv. Duha… (prim. VE 261). Zato smo, dragi bratje, priromali na to sveto goro, da bi, če je potrebno in marsikje je potrebno, razpihali žerjavico, da ponovno in močno zagori ogenj božje ljubezni, ki ga je Gospod prižgal v naših srcih na dan posvečenja in ga vedno znova prižiga, če smo le pripravljeni povzpeti se na goro srečanja z Njim, povzpeti se na goro srečanja s poveličanim Gospodom. Zato beremo v poslanici Kongregacije za letošnji «dies«… dragi duhovniki, vsak dan potrebujemo preobrazbo z vedno novim srečanjem z Gospodom, ki nas je poklical. Pustimo, da nas »odvede na visoko goro« da bomo »na samem« z Njim. To ni službena dolžnost, to ni zunanje dejanje, izguba časa, to je »conditio sine qua non«, to je »biti ali ne biti« naše duhovniške eksistence, naše duhovniške identitete, živi vrelec, ki prepreči, da se naš »tukaj sem« ne razblini, zamegli, izsuši in opustoši… Če ostanemo vedno osredotočeni samo na vsakdanja opravila, ki nas še čakajo, tvegamo, da postanemo sužnji sedanjosti, da nas posrkajo vsakodnevne dolžnosti, da ostanemo pretirano osredotočeni na nas same in tako kopičimo utrujenost in malodušje, ki sta lahko usodna. »Vzpeti se na visoko goro« je zato protistrup za skušnjave naše »duhovne posvetnosti«, skrite za verskimi podobami in kulisami, ki nas oddaljujejo od Boga in od bratov ter usmerjajo naše zaupanje v posvetne stvari. Zato se moramo vsak dan na neki način potopiti v Božjo ljubezen, se povzpeti na goro, se srečati s poveličanim Gospodom. To se dogaja prvenstveno in zlasti v molitvi in pri obhajanju svetih skrivnosti. Tu je jedro, vrhunec in vir, tu je središče, tu je alfa in omega našaga duhovništva, naše duhovniške službe, našega darovanja bratom in sestram. Tu se odloča, komu služimo: sebi ali bratom, Bogu ali mamonu (prim Mt 6,24). To je pot, ki odpira vrata do zaklada, ki ga molj ne uničuje in rja ne razje (prim Mt 6,19), to je pot, ki vodi do stoternega plačila (prim. Mt 19,29).
   Dies Ptujska gora 2018 01MZato se moramo vsak dan na neki način »povzpeti na goro« in se pustiti preobraziti, biti pred Gospodom, biti z Njim, da bomo med božjim ljudstvom postajali vedno bolj znamenje Njegove ljubezni Njegove nežnosti. Če imamo z izrazom »nežnost« kakšne težave, preberimo tehtno razmišljanje o tem izrazu v novem Bogoslovnem vestniku, predvsem pa na to mislimo, ko molimo: Srce Jezusovo, dobrote in ljubezni polno, potrpežljivo in neskončno usmiljeno, vir življenja in svetosti, bogato za vse, ki ga kličejo…usmili se nas.
   Zato, dragi sobratje, kličimo Gospoda tudi sedaj, ko bomo obnovili naše duhovniške obljube, kličimo Gospoda in »se pustimo preobraziti« tudi za zelo resno sporočilo, ki nam ga Gospod daje po dramatičnem pomanjkanju duhovnih poklicev. Kličimo Gospoda, ki nas po najnovejši okrožnici papeža Frančiška vabi na pot svetosti, ki je osebna izkaznica našega duhovništva. Zato vzklikajmo z Marijo: »Moja duša poveličuje Gospoda… Glej, tukaj sem. Zgodi se mi po tvoji besedi« (prim. Lk 1,38).
    Naj naš »dies« budi željo po svetosti, željo, da bomo z novo pripravljenostjo stopali na pota nove evangelizacije in pastorale v Duhu, za duhovno pomlad Cerkve v naši somovini, za božje kraljestvo, za svetlo prihodnost. Amen.

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si