Vtisi iz Biblično sinodalnega romanja v Sveto deželo
Minil je dober mesec, odkar smo se odpravili na biblično romanje v Sveto deželo. Že v uvodnem pozdravu na poti do letališča smo bili povabljeni, naj ne vzamemo tega romanja kot turistični ogled krajev, kjer je Jezus deloval, temveč kot duhovne vaje, ki bi v nas okrepile ogenj vere. V tem duhu smo si ogledali več krajev, kjer so se odvili nekateri ključni dogodki Božjih posegov v človeško zgodovino.
Naše romanje je bilo biblično, saj smo se vsak dan ustavljali ob svetopisemskih odlomkih, ki so se odvijali na krajih, ki smo jih obiskali. Romanje je bilo postno, saj smo že vstopali v duhovno pripravo na veliko noč, ki smo jo liturgično obhajali na zadnji dan romanja. Romanje je bilo sinodalno, saj smo na poti spoznavali drug drugega in si vsak dan podelili, kje je Bog deloval v našem življenju. Romanja smo se udeležili bogoslovci skupaj z vodstvom, duhovniki, škofa, redovnica, diakoni, poročeni, samski, mladi in starejši. Vsi skupaj smo predstavljali Cerkev v malem, ki je potovala po krajih prve Cerkve.
Ko smo pristali v Izraelu, smo se zvečer odpravili v Jeriho, eno izmed najstarejših mest sveta. V tamkajšnjem hotelu smo prespali prve noči. Prvi dan smo hodili po Judejski puščavi, kjer smo spremljali Mojzesovo zgodbo. Premišljevali smo o njegovi vlogi vodenega voditelja, saj se je, ko je vodil Izraelce v obljubljeno deželo, ves čas oziral na Gospoda (2 Mz 3,9-12).
Naslednji dan smo začeli ob Jordanu, na kraju, kjer je Janez Krstnik sprejel Jezusovo voljo. S tem, ko se je sam umaknil in sprejel Jezusovo povabilo, da ga naj krsti, nam je postavil zgled spuščanja lastne in sprejemanja Božje volje. Ta drža je pomembna tako za naše življenje kot za življenje Cerkve (Mt 3,14-15). Za tem smo sledili Duhu, ki nas je kot Jezusa po krstu odvedel na goro skušnjav. Tam smo razmišljali o skušnjavah, ki preizkušajo našo vero v to, da nas je Gospod res poklical in da ima načrt za naše življenje (Mt 4,3).
Naslednje dni smo preživeli v Betlehemu, kraju Jezusovega rojstva, v Betaniji, na Oljski gori, v vrtu Getsemani, Ain Karemu (kjer je Marija obiskala Elizabeto), cerkev Dominus flevit (kjer je Jezus jokal nad Jeruzalemom), cerkev Gallicantum (kjer je Peter trikrat zatajil Jezusa)… Živa izkušnja teh krajev je v nas povečala žejo po stiku z Jezusom, Bogom ki prihaja do nas preko svoje Besede. To je preko Svetega pisma, ki v teh krajih oživi.
Počasi so nas ti kraji ter dogodki, ki so se tam zgodili, pripravili na vstop v Jeruzalem. Tam smo spremljali Jezusa v velikonočnem tridnevju. Prazen grob in trume ljudi na kraju velikega trpljenja so pričale, da smrt in trpljenje nimata zadnje besede. Živo izkustvo tega svetega kraja nas je opogumilo ter nam dalo novega zagona. Predvsem pa je okrepilo našo vero. Podkrepljeni z resnico ter željo po delitvi novice, da je grob prazen, smo se poslovili od Jeruzalema ter vrnili v domovino. Čeprav vsak na svojem kraju, nas je to romanje okrepilo v zavedanju, da smo ena Cerkev, ki, kot smo videli, kljub vsem težavam vztraja na poti ter živi.
Upamo, da smo vam preko teh vtisov približali izkušnjo Kristusove bližine, ki pa seveda ni omejena le na ta del zemlje. Najlepše je, da lahko do osebnega stika z Jezusom pristopamo kadarkoli in kjerkoli. Preko molitve je to možno res vsepovsod, ne le v Sveti deželi. In res kadarkoli, ne le tekom duhovnih vaj. In k njej smo tudi vsi povabljeni.
✍🏻Bogoslovca celjske škofije Filip Bezovnik in Mark Anton Ramšak