V nedeljo, 23. junija 2024, je škof Maksimilijan v župniji Sv. Vid pri Planini v veri potrdil mlade kristjane. 10 birmank in birmancev je prejelo zakrament sv. birme.

Škof Maksimilijan se je z njimi in njihovimi straši in botri srečal že nekaj dni prej, ko je obiskal župnijo ob kanonični vizitaciji. V pogovoru so se mu predstavili in mu opisali svojo pot priprave na prejem zakramenta sv. birme. Med obiskom župnije je župnik dr. Vlado Zupančič škofu predstavil pastoralno in upravno stanje župnije, škof pa se je srečal tudi z župnijskimi sodelavci in ključarji, ko so se pogovarjali o pastoralni viziji prihodnosti župnije in občestva vernih.

Med slovesnostjo sv. birme je škof Maksimilijan nagovoril zbrane:

V tem tednu smo se srečali z birmanci in eno izmed vprašanj, ki je zazvenelo, je bilo, kako nam Bog govori. Na kakšen način nam govori Sveti Duh? Prepoznavati glasove in znamenja Svetega Duha je za vse nas življenjska naloga. Tako za odrasle kristjane, ki iz tega živimo, pa tudi za mlade, ki se šele uvajate opazovati svoje življenje in v njem prepoznavati Božje življenje in Božja znamenja.

Bog nam ne govori na način neke gasilske cisterne, da bi z nekim močnim curkom izlil na nas vse tisto, kar bi morali vedeti in bi nas kar odneslo, ampak nam govori kot blag dež. S pozornostjo in z nežnostjo, da ga lahko slišimo in sprejmemo takrat, ko mu mi odpremo svoje srce s svojo prošnjo in z željo.

Pri sveti maši nam Bog govori po znamenjih in po konkretni besedi, po odlomkih Svetega pisma. Evangeliji so Jezusove besede, ki so jih evangelisti zapisali, da ostajajo kot trajno pričevanje. Ne govorijo nam namreč samo na človeški način, ampak govorijo preko Duha, ki tudi danes živi v vsakem izmed nas in vsakemu izmed nas prinaša v srce besedo, ki mu spregovori na svoj način. Zato je prav, da te besede pozorno poslušamo. Zato pri evangeliju vstanemo, da bi bili res pozorni in bi spoštljivo poslušali.

Kaj nam danes na ta slovesni praznik svete birme Gospod želi povedati?

Danes smo v prvem berilu iz Apostolskih del in v evangeliju slišali o viharju. Vihar je bil tako tisto jutro, ko so se petdeset dni učenci prestrašeni zbirali in čakali, kdaj bodo prišli Judje in Rimljani tudi po njih in jih odpeljali, in vihar je bil, ko so bili pred tem enkrat z Jezusom vsi prestrašeni na morju. Vihar je podoba našega življenja. Mnogokrat moramo skozi viharje in če želimo, da se v našem življenju kaj spremeni, moramo v teh viharjih vztrajati.

V evangeliju smo slišali, da je Jezus s svojimi učenci šel na drugo stran jezera, vmes se je zgodil vihar, Jezus pa je spal. Učenci so bili zelo prestrašeni in so zbudili Jezusa: »Ti ni mar, da se potapljamo?« Gospod pa jim reče: »Kaj ste maloverni, mar še nimate vere?« In vstane ter zapreti morju: »Utihni, moči!« in morje se je umirilo.

Velika in močna podoba našega življenja z Bogom je to, kar nam danes želi po teh besedah spregovoriti Božji glas in Božji Duh. Bog prebiva v nas. Svetega Duha smo sprejeli pri svetem krstu in ta Duh vsakega izmed nas dela kristjana.

A Sveti Duh ne more mimo našega srca. Ne more delovati v nas, če ga ne pokličemo, če se mu ne odpremo.

Sveti Duh sicer kdaj deluje tudi kot vihar, ki včasih kaj razbije, da bi se mi prebudili in ga povabili tja, kjer ga potrebujemo. Tako tudi darovi, ki jih prejmemo od Svetega Duha, prebivajo v nas, vendar če bomo spali, če bomo pozabili na Gospoda, če bomo gledali samo na svoje delo in uspešnost, se bomo velikokrat znašli sami in brezmočni. Bog pa bo, tako se nam bo zdelo, spal. Včasih je potreben hud vihar v življenju, da se človek prebudi in prepozna, da ne gre vse v življenju tako, kot si je sam zamišljal. V življenju je potrebno prepoznavati, kam me Gospod vodi in računati na pomoč bližnjega pa tudi na pomoč Boga.

Če boste današnji dogodek vaše svete birme poskušali ohranjati in se ga spominjati, boste v sebi vedno nosili Gospodov glas, ki pravi: »Tukaj sem, z vami sem, niste sami.« Tako boste vedno imeli dostop do prvega sadu Svetega Duha, ki si ga vsi tako močno želimo in zanj prosimo, to je dar ljubezni. Ljubezen, veselje, mir.

Ljubezni ni brez miru. Pravega miru ni brez ljubezni. In kjer sta mir in ljubezen, tam je tudi veselje.

Vendar ljubezen ni nekaj, kar bi nas zasanjano odneslo nekam drugam, ali pa bi ostalo le v naših čustvih. Ljubezen je tisto, kar nas odpira k drugemu. Ljubezen, ki prihaja po Svetem Duhu, nam govori, da v viharju in stiskah nismo sami.

Ljubezen ni nekaj, kar bi nas obvarovalo vseh preizkušenj, trpljenja in vsega hudega. Ljubezen po Božje je Nekdo, ki ostaja z nami. Bog ne odpravlja izzivov, preizkušenj, bolezni in slabosti tega življenja. Včasih se teh slabosti nakopiči veliko in zdi se, da Bog spi. A Bog ne spi. Bog čaka, da bi ga povabili, da bi bil On z nami in nam dal moč, da bi vse preizkušnje in izzive lahko zmagali.

Želim vam, da bi bila ta slovesnost svete birme za vse vas spodbuda in priložnost, da obudimo svoje prijateljstvo z Gospodom, ki prebiva v čolnu našega življenja. Pokličimo ga, odprimo svoja usta. Včasih molimo tako, kot da se nam še ust ne da odpreti… Kako mu bomo potem odprli srce? Kaj se nam bo moralo še zgoditi, da bi odprli srce in zahrepeneli po Bogu?

Bog nam ni poslal svojega Duha, da bi ga poveličevali. To je lahko samo posledica našega življenja. Bog je poslal svojega Sina na svet, ker je svet ljubil, ker nas ljubi, ker želi, da bi mi v življenju lahko izpolnili svoje življenjsko poslanstvo.

Prej ali slej bomo spoznali, da samo z močmi mesa in krvi, ki postajata z leti vedno bolj šibka in redka, tega poslanstva ne moremo izpolniti. Zato nam Gospod daje svojega Duha, da bi On smel spreminjati in osrečevati naše življenje.

Tisto največ, kar si želimo, so prav ti darovi in sadovi Svetega Duha, ki prihajajo po njem: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, samoobvladanje, … in vse ostalo, kar gradi lepoto naših medsebojnih odnosov.

Želim vam, da bi ohranili ta stik z Gospodom tudi po občestvu vernih v Cerkvi, da bi lahko tukaj vedno znova našli moč, da bi vztrajali v klicanju Gospoda in v zaupanju v Njegovo ime.

Fotografije: Gojko Vrenko