Vsak začetek je nadaljevanje najboljšega, kar nosimo s seboj. Preudarni ljudje so odkrili, da je skrivnost sreče v tem, ko najdeš radost v veselju drugega.
Božični prazniki nas še močneje vodijo k čutenju z osebami, ki jim je življenjska sreča obrnila hrbet ali so zaradi drugih okoliščin najšibkejši člen družbe.
Kristjani, ki praznik Gospodovega rojstva obhajamo z obiskom polnočnice, slišimo pri bogoslužju besede angela: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« To naznanilo veselja, ki najprej želi odstraniti vsak strah, nas vodi k spoznanju, da se nam je Gospod približal kot krhko in nemočno dete in z Njegovo bližino nam daje srčnosti in poguma, s katerima se zmoremo dotikati krhkosti ran in nemoči drugih.
V mesecu decembru, v katerem je toliko temnih ur noči in tako malo dneva, skušamo vsak na svoj način in po svojih močeh preganjati temo, ohranjati upanje, prižigati luč in mnogo drugih svetil. Za človeka naše dobe bi težko rekli, da raje izbere temo kot luč, kot je zapisal evangelist Janez, da je bilo v začetku. Ali pa nam na milijone svetlikajočih se luči in razsvetljenih mest res razsvetljuje veličino prazničnih dni? Ali nam ta umetna svetloba preganja strah? Zakaj potem potrebujemo vse več varnostnikov, redarjev, zakonskih določil in predpisov?
Znamenje v plenice povitega deteta mladih staršev, brez prave strehe nad glavo, položenega celo v jasli, koder se hranijo živali, nam predstavi žalostno situacijo najšibkejših med šibkimi, zadnjega v vrsti med vsemi zadnjimi. Tja se je postavil Gospod, v te razmere je Bog posejal seme odrešenja. Kakšna mojstrovina je odrešenjski načrt! Najpreprostejše pastirje so nagovorili angeli, le njih srca so bila sposobna slišati in doumeti ter sprejeti najmočnejšo dramo in najlepšo lekcijo Božje ponižnosti in velikodušnosti. Zato svetloba mogočnih žarometov in milijone lučk, ki krasijo naša mesta, ne more osvetliti te Božje majhnosti in ponižnosti.
Z velikim navdušenjem, glasom betlehemskih pastirjev vam torej izrekam hvaležnega srca božično voščilo. Hvala vam, ker svoje vsakdanje delo ljubezni do bližnjih opravljate z veselim srcem, hvala ker živite srečo v srečanju z drugimi.
Hvala vsem, ki v ta svet prinašate tisti plamen svetlobe, ki tudi ogreje naša srca. Še tako drobna luč ljubezni in dobrote zmore zanetiti v srcu nov plamen. Ta prinaša blagoslov, ki preganja drugačno temo, drugače obriše solze in seme upanja vzklije v novo pomlad.
Želim vam miren božič in blagoslovljeno leto 2019.
Rok Metličar, škofijski upravitelj