V župnijski cerkvi sv. Jerneja v Vojniku je bilo v nedeljo, 16.10. 2022 slovesno diakonsko posvečenje štirih diakonov. V stalne diakone so bili posvečeni po rokah glavnega posvečevalca škofa Maksimilijana in soposvečevalca upokojenega škofa Stanislava: Karel Brezovšek iz župnije Vojnik, Roman Kavšak iz župnije Šoštanj in Jože Prislan iz župnije Mozirje, v diakona na poti v duhovništvo pa Drago Ferencek, dominikanski bogoslovec iz Ljubljane.


✍🏻📷 TUKAJ najdete poročilo Jožeta Potrpina o slovesnosti diakonskega posvečenja.

🧾TUKAJ najdete predstavitve vseh treh stalnih diakonov, ki so za spletni portal Družine strnili svoje občutke, želje in misli ob vstopu v službo.

🙏🏻Pred posvečenjem, v petek, 14.10.2022 so pri sveti maši v celjski stolnici kandidati za diakonsko posvečenje izpovedali vero, v pridigi jih je nagovoril škof Maksimilijan. TUKAJ najdete fotografije ter posnetek in povzetek škofove pridige.


Na slovesnosti diakonskega posvečenja je škof Maksimilijan v pridigi pozdravil zbrane brate, kandidate za diakonat, njihove domače, duhovnike in zbrano Božje ljudstvo ter jih nagovoril:

“Težko bi si izbrali lepši okvir za obhajanje današnje slovesnosti posvečenja diakonov, kot nam ga daje Božja beseda današnje nedelje – to je molitev. Že pri posvečenju prvih diakonov je bila molitev, kot smo slišali iz Apostolskih del, duhovno ozračje, kjer je lahko Sveti Duh po rokah apostolov izbrane može preustvaril v služabnike – v diakone. Odprimo svoja srca, da bo tudi to svetišče napolnjeno z iskreno molitvijo, po kateri bo lahko Sveti Duh storil velike stvari.

Molitev je vsakdanja hrana življenja vsakega vernega človeka, je v resnici prvo dejanje vere, saj z njo priznavamo, da je Bog naš izvor in cilj, brez katerega ne moremo živeti. Še posebej mora to veljati za nas škofe, duhovnike in diakone, ki prav po molitvi izvršujemo svoje glavno življenjsko poslanstvo, to je prinašanje človeka, stvarstva in sebe pred Boga oziroma prepoznavati sebe, človeka in stvarstva v Bogu.

Jezus je z današnjo priliko hotel svoje učence prepričati, »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati«. Težava lahko pri tem postane tisti vedno moliti. Kako to doseči? Gotovo ne samo z molitvenimi obrazci in z drugo ustno molitvijo. Vemo namreč, da imamo vsi vsak dan še veliko drugih opravil, ki jih je potrebno opraviti. Molitev mora očitno postajati način našega življenja. Tega načina pa se moramo učiti, saj nas želi Gospod imeti kot svoje svobodne sodelavce in sogovornike, kot ljubljene sinove in hčere in ne kot zagrenjene služabnike.

Ključni sad molitve je prav to, da prepoznamo, kdo je naš Bog in kdo smo mi zanj. Da torej prepoznamo Boga kot ljubljenega Očeta, sebe pa kot od Boga ljubljene.

Dragi kandidati za diakonat, prav to bi vam želel danes predstaviti kot vaš prvi dar in prvo nalogo, ki ste jo prejeli po diakonskem posvečenju: Postali boste na poseben način ljubljeni sinovi. Bodite pričevalci te ljubezni in bodite njeni služabniki! Živeti kot ljubljen Očetov sin pomeni, da povsod iščete Očetovo voljo in ne svoje; pomeni, da boste vsak dan začeli kot učenci Sina človekovega, »ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45). Vsak dan vzemite v roke Sveto pismo in se učite njegovih besed in življenja. Poiščite si vzore preizkušenih ljudi in dobrih duhovnih voditeljev, da se boste zdravo hranili na tej poti in se pripravljali na boje, ki vas bodo čakali. Glede tega ste lahko gotovi, saj ste s sprejemom diakonske službe postali Gospodovi ljubljenci, s tem pa najbolj zaželjena tarča hudih duhov. Pripravite se torej na boj, za katerega vas želi okrepiti tudi današnja Božja beseda.

Kot smo brali v odlomku iz Apostolskih del, se bodo gotovo tudi v vaših skupnostih prej ali slej pojavila godrnjanja, prepiri in celo podtikanja v skupnostih, »da zanemarjate« tega ali onega! Potekale bodo takšne in drugačne bitke, najtežje morda v vas samih, ki bodo prebujale dvom, da ste se prav odločili, dvom o smislu, dvom o samem sebi. Najodločilnejša bitka bo prav ta proti Skušnjavcu, ki vam bo hotel uničiti podobo o Bogu kot o dobrem Očetu in vašo podobo ljubljenega sina. To je najodločilnejša bitka, ki lahko traja tudi vse življenje. Mnogi svetniki pričujejo o tem.

Tega boja ne boste zmogli uspešno bojevati sami. To lahko vidimo nenazadnje tudi pri Mojzesu. Brez Arona in Hura bi mu roke omahnile in bitka bi bila izgubljena. Tako vam želim na srce položiti še drugi dar in nalogo, ki jo z diakonskim posvečenjem prejemate: Postali boste posvečeni člani občestva Cerkve in služabniki občestva. Z diakonskim posvečenjem ste po besedah drugega vatikanskega koncila posvečeni za služnje občestvu. Koncil se sklicuje na prakso prve Cerkve, kjer so bili izbrani možje izbrani in posvečeni za »strežbo pri mizi«.

Služenje je torej ključna beseda za razumevanje vaše karizme. Seveda ne služenje sebi, svojemu ugledu ali svoji službi, niti ne duhovnikom ali škofom kot posameznikom, ampak občestvu Cerkve – temu kar gradi in ohranja občestvo.

Papež Frančišek nas zato vsak dan vabi, da bi zaživeli kot sinodalna Cerkev, kot občestvo bratov in sester na poti, kjer vsak član občestva prispeva svoj pomemben dar, da lahko Cerkev prav živi in pričuje.

Dragi bodoči diakoni, bodite dejavni služabniki občestvenosti – najprej v svojih družinah, potem pa v župnijah in skupnostih, kamor boste poslani. Iščite in spodbujajte to, kar občestvo gradi, povezujte ljudi med seboj, bodite mostovi, kjer bo to potrebno, prizadevajte si za spravo in pogovor. Gojite evangeljski stil poslušanja in pogovarjanja. Na ta način boste postajali vedno bolj služabniki Besede, oltarja in ubogih. To je vaša primarna karizma.

Tako z diakonskim posvečenjem sprejemate še tretji dar in nalogo: postali boste posvečeni služabniki ubogih, to je služabniki ljubezni, služabniki evharistije. Služenje ubogim, potrebnim naše pozornosti in konkretne ljubezni, nas pripelje v samo središče skrivnosti Cerkve. Ob zadnji večerji naš Gospod ni več veliko govoril svojim učencem, pokazal pa jim je s svojim dejanjem, da jih ljubil do konca. Zato je v znamenje te ljubezni vsem umil noge.

Tudi vi boste najbolje izpričali svojo službo oltarju prav s tem, ko boste okrepljeni in opremljeni s Kruhom z oltarja, poiskali uboge, umazane, zapuščene, osamljene, ostarele in tujce, in jim pokazali, da so dragoceni v Gospovih očeh. Tako boste izpolnjevali najpomembnejše poslanstvo Cerkve, ki je v pričevanju ljubezni Boga do vseh ljudi ter v služenju vsem, da bi lahko vsi prepoznali in sprejeli Božjo ljubezen.

Dragi bodoči diakoni, ljubljeni sinovi, služabniki občestva in služabniki ljubezni, ne bojte se nalog, ki jih sprejemate! Gotovo se čutite ob tem veliko prešibke. Služenje sprejmite s ponižnostjo in z vero v zvestobo Njega, ki vas je poklical v to službo. Kakor vam je bil zvest v dosedanjem življenju, vam bo tudi še naprej. Trdno se ga oklenite po vsakdanji molitvi, premišljevanju Božje besede in čim pogostejšemu prejemanju evaharistije in zakramenta odpuščanja.

Vam trem kandidatom – Jožetu, Romanu in Karliju, vam je Gospod podaril še eno dragoceno pomoč, to so vaše žene. Dobro se zavedate, da boste lahko samo z njimi rodovitno živeli svoj diakonski poklic. Hvala vam, spoštovane žene, tudi za vaše služenje.

Gospod pa je obdaril tudi bodočega diakona Draga, ki se pripravlja na sprejem duhovniškega posvečenja, s potrebnimi darovi, to je z darom ekskluzivnega občestva z redovno skupnostjo in z Gospodom Jezusom. Želim ti, da boš lahko tudi z diakonsko karizmo služenja gradil rodovitne in osvobojene odnose, kamorkoli boš poslan.

Naj vam vsem, dragi kandidati, dar diakonskega posvečenja podari tistih milosti, ki jih za svoje življenje in službo najbolj potrebujete in zanje prosite. Amen.”


📸 Jože Potrpin:

Delite prispevek s prijatelji!