Spoštovane gospe, spoštovani gospodje.
Kot dar in spomin na današnji dan boste prejeli dve drobni knjižici, pod kateri se podpisuje papež Frančišek. V eni izmed njih boste prebrali, da sta dostojanstvo, ki je lastno vsakemu človeku, in bratstvo, ki nas povezuje kot člane ene same človeške družine, tisti dve stvari, ki morata postati temelj razvoja.
Kot županom, ki ste odgovorni za skupnost, je gotovo ena od stvari, ki jim želite slediti, razvoj. Vendarle bi se bilo pri tem razvoju včasih dobro ustaviti. Najprej pri tem, kar pravi Frančišek, da je človekovo dostojanstvo. Mi vsi smo bili rojeni in vzgojeni v časih, ki so bili zelo drugačni. Ne glede na to, koliko smo stari, danes živimo v novih izzivih. Različne ideologije si podajajo kljuko src in vrat. Ne samo pri nas, ampak povsod. Meni kot humanitarnemu delavcu je pravzaprav čisto vseeno, katera ideologija je kje, ker je vsaka na koncu problematična.
Resnica je namreč učlovečena. In končna resnica je človek. Zato bi bilo vsako ideologijo treba presojati po tem, kako pristopa do človeka. Bodisi do otroka v stiski, bodisi do pretepene in zlorabljene žene, bodisi do nekoga, ki umira, bodisi do nekoga na invalidskem vozičku. Morda bi bilo v tem trenutku časa in zgodovine potrebno reči, da je potrebno ideologije presojati po tem, kako pristopajo do človeka, ki je v stiski. Pa najsi gre za slovenskega klenega in poštenega zgornjesavinjskega kmeta, ali za Romuna, ki dela na poljih spodnje Savinjske doline. Najsi gre za Roma, ki živi nekje v našem Posavju, ali pa za prekarnega delavca, ki prihaja od drugod v naše Obsotelje. Najsi gre za tiste hrvaške državljane, ki živijo med nami na Kozjanskem ali pa za ilegalne migrante na mejah naše škofije, ki jih tako kličemo, a samo prihajajo po svoj košček kruha, ki smo jim ga morda v zgodovini mi odtegnili.
Pri teh ljudeh in pri tem, kako se do njih obnašamo, se je potrebno vprašati, ali naša ideologija zdrži, ali pade. Vsak od teh, ki sem jih naštel, in vsi tisti, ki so vmes, imajo namreč svoje neodtujljivo in lastno človeško dostojanstvo. In glede človeškega dostojanstva se je zelo dobro zavedati, da nobena ideja ni nad resničnostjo človeka.
Ljudje nikoli ne živimo sami in se nikoli ne moremo rešiti sami. Vedno živimo v neki skupnosti. Kot župani in županje veste, kaj pomeni skupnost. Veste, kaj pomeni društveno, družabno, športno življenje. Podpirate vse te dejavnosti in na tem mestu bi se vsem vam, ki na kakršenkoli način podpirate tudi karitativnost župnijske ali škofijske Karitas in vso drugo humanitarno in dobrodelno dejavnost, iz srca zahvalil.
Skupnost je po navadi vir veselja, vir moči, vir tega, da se zavedamo, da je nekaj veliko lažje izpeljati in narediti, če nismo sami. Po drugi strani pa ko človeška bitja začnemo živeti skupaj, pridejo na plano naše razlike in različni pogledi, naše usmerjenosti, filozofije, življenjski in svetovni nazori, politična in verska prepričanja, barva kože in kar je še tega, kar nas razlikuje med seboj. To so pravzaprav stvari, ki so lepe in dobre same po sebi. Ker delajo svet pisan. Eden od simbolov, ki je zelo star in zelo sodoben – in je morda še prav posebej aktualen v tem mesecu – , je mavrica. Je različnih barv in šele takrat, ko se ti različni odtenki pojavijo skupaj, zažari.
Takrat, ko je hudo, ko se ljudje zaradi svojih različnosti začnemo prepirat, ko spor postane nekaj vsakdanjega, je najslabše, kar lahko naredimo, da se spora poskušamo otresti. Še slabše je, če ga poskušamo reševati na neki aktivistični ravni, kjer so vedno žrtve. Edini način, da se spora lotimo v skupnosti je, da se z njim soočimo, da se začnemo drug z drugim pogovarjati. Pa ne preko prižnic in govorniških pultov, ampak za isto mizo. Da ugotovimo, da lahko kljub temu, da smo različni, živimo in sobivamo skupaj. Da nenazadnje ugotovimo, da se edinost začne pri meni samemu. Ker ko se bom nekoč globoko zazrl sam vase, bom ugotovil, da je moje srce razlomljeno na tisoč koščkov, da sem sam s seboj ves čas skregan in da se moji spori in nenehno zapletanje v spore z drugimi mogoče začenjajo pri tem, da nisem nikoli zares popolnoma spravljen sam s seboj.
Zdi se mi, da je ena velikih nalog humanitarnosti, skupaj s tistimi, ki imate moč in oblast, ta, da znamo priti skupaj in se zavedati svojih ran, svoje zlomljenosti, kot je prej rekel škof. Da se zavedamo, da ne živimo iz svoje moči in napuha, ampak da živimo iz ponižnega priznavanja svojih lastnih bolečin, ranjenosti in slabosti in da lahko te slabosti postanejo vir rodovitnosti in življenja. Kot rad rečem svojim sodelavcem in prostovoljcem: »Kadar nekega človeka, ki ti nekaj razlaga in te v nekaj prepričuje, ne moreš razumeti in se s tem absolutno ne strinjaš, mu poskusi vsaj verjeti.« Potem bo spor manj pomemben kot edinost.
Sedenje za skupno mizo je začetek solidarnosti. Solidarnost in dobrodelnost si po navadi predstavljamo tako, da nekomu nekaj damo, po možnosti tisto, česar sami več ne rabimo. Začetek solidarnosti je po mnenju mnogih humanitarnih delavcev in humanitarnih ustanov v tem, da najprej damo sami sebe in svoj čas. Solidarnost je način življenja. Solidarnost nas spomni, da je vedno treba gledati celoto in korist vseh. Kot župani in županje to dobro poznate. Ko enemu nekaj obljubiš, potem se usujejo še drugi. Ko enemu nekaj uredijo, potem se najdejo še nove zahteve. Zato nikoli ne moreš gledati samo na enega, ampak so vsi tvoji.
Ta solidarnost, ki gre onkraj lastnih parcialnih interesov, nam pomaga, da vidimo širšo sliko, nas uči, da bi razširjali svoj pogled tudi za tiste, ki niso iz naše stranke ali iz našega tabora. Ta solidarnost je tista, ki nas uči, kako graditi medsebojne vezi, kako se zavedati, da je tudi svet, v katerem živimo, tak, da smo ga mogoče vzeli za preveč samoumevnega. Da na tem svetu ne živimo sami. Da, kot boste tudi prebrali pri papežu Frančišku, si ta svet delimo tudi z drugimi bitji, ki živijo na tej zemlji in v vesolju. Da, celo to zapiše papež, v vesolju. In da smo vsi povezani z nevidnimi, vendar z močnimi vezmi, ki nas delajo eno družino.
Ta solidarnost danes terja premislek in razmislek, da ne bomo postali, kot je zapisal veliki Solovjov, »tako napredna doba, da bomo priča temu, kako smo sami sebe uničili.«
Če so nas lanske naravne nesreče, poplave in neurja v naših občinah poskušale na nekaj spomniti, so nas morda na to, da je treba z naravo živeti. Da je treba naravo gledati. Da je treba poslušati in razumeti, da mogoče ne smemo čisto vsega pozidati in prodati. Da je treba sobivati. Včasih tudi tako, da se čemu odrečemo, temu, kar se nam zdi, da si lahko prilastimo. Tudi to je solidarnost.
Za humanitarne organizacije pa je ključno zaupanje. Tudi v lanskih neurjih smo se kot celotna skupnost naučili, kako pomembno je, da nekomu zaupamo in da tisti, ki mu zaupamo sredstva, denar, material, to zaupanje tudi upraviči. Kot tisti, ki ste postavljeni v lokalne skupnosti, zagotovo vsak dan čutite, kaj pomeni zaupanje in kaj pomeni zaupanje graditi. Zaupanje pa je pravzaprav, kot zapiše papež, predanost ljubezni, ki nas osvobaja pretirane preračunljivosti in neprestane skrbi in strahov, kaj bo jutri. Najtežje je zaupati takrat, kadar nekaj delaš, pa rezultati niso vidni. Ustvarili smo svet, v katerem šteje samo rezultat. Župani in županje včasih delate stvari na dolgi rok. Sadite seme tega drevesa, ki ga bo obiral šele vaš naslednik. Humanitarni delavci delamo nekaj podobnega. Zato je zelo pomembno, da živimo zaupanje, da tudi če neka stvar ni vidna, tudi če nima takojšnjega neposrednega učinka, se vendarle lahko izkaže na dolgi rok. In tukaj je krog sklenjen: Zaupanje gradi skupnost. Skupnost živi solidarnost. In solidarnost nas vrne k človeku, k njegovemu neodtujljivemu dostojanstvu.
Kot je zapisal veliki teolog in škof anglikanske in kasneje pravoslavne vere, Kallistos Ware: »Vsak izmed nas je vpleten v stiske in zadrege človeštva, nihče ne stoji ob strani.« Zato mora vsak izmed nas prevzeti odgovornost za trpljenje drugih in storiti vse, kar je v naši moči, da ga ublažimo.
Resnična sreča, lepota in veselje človeškega življenja je, ko odkrijemo da je naše največje dostojanstvo v tem, da se s svobodnim in radostnim srcem podarimo, služimo, živimo zaupanje in imamo brate in sestre. Tako ima vsako življenje smisel, tudi takrat, ko je zelo nemočno, ko je drugačno, tudi takrat, ‘ko ga je’, kot je zapisal Ciril Zlobec hčerki Varji, ‘v nas vse manj in manj’. To si upam trditi, ker je ljubezen iznajdljiva in vedno najde pot. Je pa pri ljubezni en »hudič«: če z njo začnemo šele ob zadnji uri, je malenkost prepozno.
Matej Pirnat, generalni tajnik Škofijske Karitas Celje