Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

aa DSC 0004

»GOSPOD, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.« (Iz 64,7) Tako nas prizemljuje prerok Izaija. Apostol Pavel pa govori o Kristusovi skrivnosti in pravi: “…ta zaklad pa imamo v glinastih posodah.” (2 Kor 4,7) Vsi smo poklicani naj se zavedamo, da smo glina, torej slabotni, grešniki. Brez Božje moči ne moremo iti naprej. V tem času smo delavci Gospodovega vinograda še posebej nagovorjeni, da zaustavljeni od aktivnosti, ozavestimo našo pot in poslanstvo; da se vprašamo s kakšno posodo prihajamo pred Gospoda?

Veliko vrst glinaste posode si je umislil človek, da bi mu služila pri raznih potrebah. Še posebej me nagovarja posoda, s katero smo v poletni vročini prinašali osvežilno studenčnico žejnim domačim, pa tudi vsem, ki so pomagali pri kmečkem delu.  Ugotavljam, da jo v slovenskem prostoru različno imenujemo: glinasta buča, krugla, mozana, vrč, bakus in še bi se našlo kakšno ime. Ta vrč je prepoznaven po tem, da se da piti iz njega brez natakanja v kozarce. Še posebej je bil dobrodošel pri sušenju trave in med žetvijo. Dolgo časa sem bil, kot najmlajši v družini, zadolžen za prinašanje osvežujoče vode. Seveda so mi vedno naročali, da moram biti previden, da bakusa ne razbijem, in hiter, da voda ostane sveža. Zaupanje in odgovornost, ki sem ju čutil, sta verjetno razlog, da mi je ta posoda močno ostala v spominu, čeprav je bilo v teh vročih dneh težko, dolgočasno in naporno vedno znova in znova ubrati isto pot k vodnjaku, so pohvala, nasmeh in dobra volja, od dela ter sonca razgretih ljudi, dobro dele. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni pa smo bakus nosili s seboj tudi na rob vasi, kjer sta sestri ali mama zalivali lončnice v kapeli, ki je bila od domače hiše oddaljena kakih 800 metrov.

Ob letošnjem plakatu in naslovnici brošure tedna molitve za duhovne poklice so me vsi ti spomini na naš glineni vrč še posebej nagovorili. Ne vem, kdaj in komu se je razbil. Ko sem pred leti vprašal doma o njem, ni nihče več vedel, kje bi bil. V spominu pa jim je ostalo ime bakus in njegova značilna zelena barva.

V minulih tednih pospravljanja, v času epidemije, sem na podstrešju cerkve, med dotrajanimi svečniki in drugo podobno opremo, našel glinasti vrč. Nekoliko večji je od domačega, močno okrušen in poškodovan. Kdo ve, kdaj ga je nekdo skušal zakrpati, a zaplata je popustila in luknja je postala še vidnejša.

Ko je prispela pošta, da je teden molitve za duhovne poklice prestavljen za nedoločen čas, sem poiskal ta glinasti vrč, ga očistil prahu in ga postavil ob oltar. Na tem mestu me še posebej nagovarja, da doživim prošnje in molitve za duhovne poklice.

Mnogo občutij glede duhovnih poklicev mi zbuja ta glinasti vrč. Trenutno v celjski škofiji, se iz župnij Laško in Vojnik dva redovnika pripravljata na duhovniško službo, med tem ko v bogoslovju nimamo nobenega kandidata.

Ob pogledu na glinasti vrč si zastavljam  vprašanje, v kakšni posodi je moj duhovni poklic?

Njegova obrabljenost mi kaže pot služenja; vročino dneva, prinašanja sveže vode, odkrivanje zaklada duhovnega življenja... Ta dotrajani, okrušeni vrč pred oltarjem... Koliko je tudi mene življenje utrudilo, obtolklo, poškodovalo? Kako močno se poznajo udarci življenja na tej moji posodi? Kdaj sem se zadnjič zahvalil Bogu, za povabilo, da naj mu sledim v Gospodov vinograd? Kdaj sem se ustavil, da me popravi, očisti, morda celo zakrpa? Človeške roke tega ne zmorejo, Gospod pa ima tudi to moč.

Veliko simbolike čutim s tem vrčem in z našimi zaprtimi cerkvami, z odsotnostjo socialnih stikov in z naukom iz otroštva: “Bodi previden in ga čuvaj, kajti naš zaklad je v glinasti posodi.” Tako so naročali domači, prav po svetopisemsko.

V teh tednih epidemije je močno izkustvo, da je vse zastalo. Čas je za vprašanje, kako sprejemamo Gospodov zaklad. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga odkrivati zaklad poklicanosti v ponižnosti. Na tak način bomo pripravljeni slišati in vsak dan živeti Gospodov klic. Gospod želi, da bi bili ob Njem uresničeni in z Njim srečni. V tednu, ki je pred nami, je mnogo priložnosti, da skupaj pregledava ta glinasti vrč in v njem zaklad.

 

Rok Metličar

upravitelj škofije Celje

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si