Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

Maksimiljan Matjaz Druzina jul 21 MV prvem intervjuju za Družino, ki je bil objavljen 11. julija 2021, je celjski škof Maksimilijan Matjaž nakazal temeljne poudarke svoje škofovske službe
Mogoče za začetek nekaj osebnih vtisov ob prehodu iz službe profesorja biblicistike v škofovsko službo?
   Ja, ti prvi vtisi so zelo lepi. Začuda se še moj način dela niti ni toliko spremenil, kakor sem si mislil, in sem za to hvaležen. Lahko ostajam zvest raziskovanju in sledenju Božji besedi, veliko se pogovarjam, še posebej z duhovniki. Vsaka služba se delno oblikuje tudi po tistem, ki jo opravlja. Tako se bo tudi podoba škofovske službe nekoliko prilagodila meni, nekoliko pa seveda tudi jaz njej. Pri tem me opogumlja, da me je papež v to službo poklical kot biblicista, kot nekoga, ki je domač z Božjo besedo, in očitno pričakuje, da lahko na ta način nekaj naredim v tej službi. Tudi v samem dekretu ob imenovanju je posebej izpostavil moje preteklo delo na področju biblicistike in izobraževanja duhovnikov.
   Ključno, ker se zdaj spreminja, pa je gotovo to, da moram od profesorja in učitelja postajati vedno bolj oče duhovnikom in vernikom. Oče pozna vsakega osebno, ga spremlja, vodi, ustvarja prostor srečevanja in razločevanja, sprejema odločitve in ščiti. V Dobrem pastirju imamo trajen model. Hkrati pa sem umeščen tudi v zbor škofov, ki išče pot Cerkve danes in odgovore na izzive časa. Hvala Bogu nam papež Frančišek daje jasna znamenja.

Vas je strah, da bi vas vsakdanja rutina in administrativne obveznosti prekrile oziroma usmerile nekam, kamor ne bi želeli?
   Moram reči, da imamo tu nek privilegij. Prihajam v majhno in materialno precej skromno škofijo. Nimamo nekega posebnega administrativnega aparata. Sodelavci so tu več ali manj prostovoljci, vsi so poleg dela na škofiji aktivni še na svojih župnijah. Se pa zato čuti, da smo ekipa, in zdaj smo v fazi, ko se na novo postavljamo in povezujemo, ko nastaja nekaj novega in se snuje vizija.

Razmišljate o kakšnih konkretnih spremembah?
   Moje osnovno vodilo je vzpostavljati občestva, ki bodo dajala vsaj slutiti novo življenje, ki ga prejemamo po zakramentih. Evangelij je mogoče oznanjati samo preko občestev. Jezus ni učil posameznikov. Najprej želim biti priča občestva Boga s človekom, kar je tudi v mojem grbu na zelo lep način izpostavljeno. Starostno povprečje naših duhovnikov je sorazmerno visoko, kljub temu pa je veliko pripravljenosti, da se odpremo svežemu duhu in iščemo nove poti. Res sem vesel za naklonjen sprejem, ki sem ga bil deležen.

Močan poudarek na občestvenosti je novost v Cerkvi, ki jo je vnesel papež Frančišek …
   Tudi zame je to nekaj temeljnega in velik dar, ki mi je bil dan tako s študijem kot z življenjem z Besedo. Bistvo bibličnega razodetja je namreč, da ne gre za neko konceptualno razodetje, ampak se je razodela Oseba, zato gre vedno za osebne odnose. Nikoli v odrešenjski zgodovini Bog ni učil po konceptih, ampak po konkretnem življenju. Ni samo vrgel knjige na zemljo in rekel, berite, učite se in po tistem delajte.
   Najstarejši svetopisemski zapisi je zato tisti o rešitvi Izraelcev iz sužnosti in izkustvo Boga kot rešitelja, ne pa tisti o stvarjenju sveta, o začetkih. Torej gre za izkustvo življenja, za Boga, ki rešuje: »Jaz sem, ki sem … videl sem stisko svojega ljudstva in sem stopil dol ...« Tam se je začela zgodba. In ko se je zgodil prelom med staro in novo zavezo je Bog, ko je nastopila polnost časov, spregovoril, ne več preko prerokov, ampak po Sinu, preko odnosa, ne pa iz nekega nauka.
   Največ, kar nam je Jezus v zaključnih govorih izročil, je najprej: »Naredite vse narode za moje učence«, kar pomeni: naredite vse narode za ljudi, ki se bodo najprej zavedali svojega dostojanstva in bodo živeli svojo poklicanost, potem šele pride milost krščevanja, ki je Božji dar in rojstvo od zgoraj, šele nato nastopi: »učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal«. To pomeni »spolnjevati« to, kar je temeljno. V Janezovem evangeliju je to temeljna zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« To je osnovno. Vse ostalo je drugotno. Evangelij je tukaj kar jasen. In v tem smislu se mi kot škofu, ki ljubi Sveto pismo, ne bo preveč težko odločati.
Ki pa vidim, da je nekoliko ožgano …
   (smeh) … ja, to je izvod, ki mi je ostal, ko mi je gorelo stanovanje, to je bilo pred četrto adventno nedeljo leta 2017. Ko sem šel spat, je v stanovanju zagorelo ravno ob Svetem pismu, tako da je napol nagorelo, ampak je še ostalo. Jaz pa sem se tudi še zadnji trenutek prebudil, da sem lahko pogasil ogenj.

Sprejem v stolnici 31 05 2021Prej ste omenjali odnose, občestvo med ljudmi. Verjetno so nekatere osebe še posebej zaznamovale vašo življenjsko pot.
   Res, kar veliko je bilo teh ljudi. Posebej imenovati nekoga je lahko malo delikatno. Pravzaprav so me najbolj zaznamovali ljudje, ki so življenje vzeli resno, ki jih je življenje preizkušalo.
  V prvi vrsti sem imel doma lepo in tudi težko preizkušnjo. Moja mama je bila bolna skoraj 20 let, kar je zaznamovalo celo družino, da smo to sprejemali in vedno bolj ob tem rasli. Zadnjih pet let se je moral oče intenzivno posvetiti njeni negi in to nas je vse globoko zaznamovalo. Na življenje in drug na drugega smo se učili gledati z drugačnimi očmi. Učili smo se prepoznavati darove in Dar.

Vrniva se še k škofiji. Kateri so za vas trenutno glavni izzivi? Iz vaših prvih besed duhovnikom je videti, da veliko stavite na povezovanje duhovnikov in župnij. Vemo, da veliko stvari pade na ramena župnika, marsikdo je preobremenjen, izčrpan.
   To so zelo pomembne stvari in je dobro spregovoriti o osnovnih stvareh. Že v pastoralnem načrtu Cerkve na Slovenskem Pridite in poglejte (PIP) je zelo jasno zapisano glede duhovnikov: delati manj, ampak delati bolje, več moliti, delati skupaj, skupaj moliti … (čl. 107). To mora biti tudi del naše vizije. Obenem stopamo na sinodalno pot, ki jo je začrtal papež Frančišek in se bo dogajala tri leta, ko bomo gradili poglobljeno občestvo Božjega ljudstva, kjer moramo vsi najti in sprejeti svoje izvorno poslanstvo v Cerkvi.
   Sicer pa se moramo resno vprašati, kaj nas v resnici zaposluje, od česa smo preobremenjeni? Ali res od pravih stvari, najpomembnejših v svojem življenju, ali pa se obremenjujem s stvarmi, ki me zavajajo, ki mi dajejo lažne občutke pomembnosti; se ukvarjamo s stotimi stvarmi zato, da bi kaj opravičili, da bi našli neko izpolnitev, neko nadomestilo …? Treba je razločevati, kaj nas v resnici obremenjuje, kaj krade naš čas in našo svobodo.
   Kot pravi papež, se je Cerkev dokončno poslovila od Konstantinovega modela, nismo državna Cerkev, nismo Cerkev državnih struktur, ampak »sol zemlje in luč sveta«. Za slovenski prostor to pomeni, da ne moremo biti ujetniki jožefinskih reform in ohranjanja njegovih župnijskih teritorialnih struktur, ki so sicer pomembne za ohranjanje kulture in značaja pokrajine, za evangeljsko oznanilo pa lahko postanejo dušeče. Takšne strukture hočeš nočeš spodbujajo klerikalni način duhovništva, kjer je duhovnik gospodar in skrbnik, od katerega je vse drugo odvisno … Tako si ne predstavljamo občestvenosti in ne sinodalnosti. Poledica tega pa sta tudi izgorelost duhovnikov in pomanjkanje poklicev. Očitno si Bog želi duhovnikov in ne samo skrbnikov far in »figur«, s katerimi bo lahko škofija »pokrila fare«.

Vi pravite, da obstajajo še rezerve …
   V teh nekaj tednih, odkar sem tukaj, vidim, da imamo veliko rezerv, rezerv v smislu, da se začnemo res usmerjati v to, kar je naš primarni poklic: pričevanje za evangeljsko oznanilo. Pričujemo pa lahko samo o tem, kar res živimo, kar nas zaposluje dan in noč. Pričevanje, ki bo tudi danes pritegnilo, je pričevanje odrešenega in svobodnega življenja. To mora biti prva in glavna slika Cerkve in njenih duhovnikov. Potem se nam ni treba bati za poklice. Če pa tega ne uspemo predstaviti in živeti, nimamo pravice pričakovati, da se nam bodo ljudje, še posebej mladi, ki hočejo živeti polno, pridružili. Želel bi skupaj z duhovniki, od starih do mladih, prebujati čut za to osnovno poslanstvo, odkrivati darove, ki nam jih je Bog za to poslanstvo že podaril. Problem pa je, ko nekdo misli, kaj vse bi moral narediti – on sam, a tega več ne zmore. Prva lekcija za poklic življenja v Bogu pa je, da sprejmeš Dar, ki že ustvarja novo življenje, da se mu poskušaš zgolj priključiti. To »lekcijo« ponavljamo pri vsaki evharistiji. Duhovnikom moram najprej pomagati živeti proces tega izpuščanja, sprejemanja, pričevanja in potem bomo videli, da imamo ogromno sodelavcev, da Božje ljudstvo pravzaprav čaka, da od nas sprejme to konkretno Božjo hrano, ki ji v naši teologiji rečemo zakramenti. Ni zastonj, da so zakramenti srčika oznanila in poslanstva službenega duhovništva.
   Glavni problem naše škofije verjetno ni pomanjkanje duhovnih poklicev, ampak prepoznavanje in sprejemanje duhovnih poklicev. Postati moramo odprti za poklicane. Ni rečeno, da so tisti, ki so pripravljeni veliko moliti za poklice, pripravljeni tudi konkretno živeti odnose, ki rojevajo in sprejemajo poklice. To namreč najprej pomeni umiranje lastnim predstavam, darovanje, stopanje iz con ugodnosti – tudi osebnih in duhovnih. Ne vem, če bo Gospod razumel kot pravo molitev tisto, ki prosi, da bi imeli vedno svojega župnika in se nam ne bi bilo treba voziti k maši v sosednjo župnijo? Kam naj Gospod danes pošlje mlade poklice? Imamo družinska občestva, ki jih bodo sprejela z vero in ne predvsem zahtevami? Kako naj mlad človek živi celibat v okolju, kjer se niti »verni« ne upajo v javnosti ali po domačih družinah postaviti za evangeljske vrednote in jih izpolnjeno živeti, če vse svoje želje po »svetosti« prelagajo na duhovnika, češ ti pa moraš tako živeti, saj te za to vzdržujemo … V taka okolja Bog ne more pošiljati niti si jih ta ne zaslužijo. In vse te afere, ki jih slišimo, vse te zablode … Čisto normalno je, da mladega človeka vse to splaši, da več ne vidi v globino in celoto.

Nuncij vam je v pridigi ob posvečenju med drugim dejal: »ne bodi klerikalen škof, ampak mož Cerkve, ves od Boga«. Kaj pomeni biti klerikalen?
   To je danes lahko zelo všečno vprašanje in lahko pride tudi všečen odgovor. Kdo pa se želi deklarirati, da je klerikalen? Grška beseda klerikus izvorno pomeni nekoga, ki ima delež pri nečem. Klerik je tisti, ki ima delež pri duhovniški službi, pri službi Cerkve. Blizu besede delež je pa beseda občestvo – koinonija. Klerikalizem pomeni prisvajanje oblasti, zloraba moči, zgrešeno razumevanje pastirske službe. Jezus reče svojim učencem: »varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa«. Farizejska miselnost pomeni zloraba postave oz. religije; pomeni prepričanje, da se bom z izpolnjevanjem nekih zapovedi bližal Bogu, da mu bom postal všeč in bom pri njem nekaj dosegel. Po drugi strani pa je kvas Heroda zloraba moči in prepričanje, da bom s silo, z močjo avtoritete oblasti nekaj dosegel in izpolnil Božjo voljo. To je kvas ali miselnost, ki duši Kristusovo misel, ki se ne zgleduje po Očetovem Sinu, ki je krotak in iz srca ponižen. V nebeško kraljestvo pridemo samo po Njem, samo po sprejetju milostnega Božjega daru.
Naloga škofa je po eni strani ohranjanje nauka, po drugi strani pa iskanje novega jezika. Iskanje in razločevanje tega, kaj želi Duh povedati današnji Cerkvi v razmerah, v kakršnih smo.
   Škofovska služba je pastirska služba. Zame je prva asociacija Jezusova beseda dobri pastir, ki da življenje za svoje ovce, hodi za njimi, jih išče, povezuje, jih razume in želi pripeljati v ogrado še druge. Zame je škofovska služba pričevanje za to izvorno oznanilo, da je Bog svet tako ljubil, da je dal samega sebe. Torej ne zato, da bi ohranil neko svojo linijo, svojo ideologijo, tradicijo. Tudi danes mora ostati živ poziv, ki ga je prejel Abraham in je po njem postal oče narodov: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodovine, v deželo, ki ti jo bom pokazal.« Ostati moramo budni v iskanju te dežele. Škof kot voditelj mora ohraniti ta pogled, ki vidi preko. Škof mora ohranjati živi stik z Izvorom. Teologija nas uči, da je škof prvi duhovnik v škofiji, da se vsi zakramenti podeljujejo v občestvu z njim. Ne samo birma, ki je postala neke vrste parada škofove pojavnosti med ljudstvom. Tukaj se nam je precej zalomilo in nismo več prepričljivi. Birma ni nekaj posebnega med zakramenti. Vsi so izvori Božje milosti, ki preko škofa kot naslednika apostolov in preko posvečenih duhovnikov tečejo k Božjemu ljudstvu in »zalivajo« novo življenje, ki je večno. Najprej moramo vsi skupaj živeti ta temeljni odnos, potem se bodo sama po sebi urejala tudi ostala organizacijska, ekonomska in vsa druga vprašanja. Res je, da Cerkev živi in oznanja v konkretnih razmerah in smo nosilci in dediči konkretne kulture, vendar ne sme ostati samo pri tem. Evangelij je dinamičen – je življenje.

 Živimo v koronačasu. Marsikdo doživlja temno noč upanja in vere. Veliko je strahu, tesnobe. Kaj nam Bog sporoča v tem času? Kako najti odgovore s pomočjo Božje besede? Ali če vprašam še drugače, kako v teh časih živeti iz Besede?
   Ne smem biti predolg, ampak ste me izzvali. Res bi si želel, da bi tudi mi duhovniki živeli iz Besede in ne iz razlag besed, iz govorjenja. Vzemimo si čas za Besedo, Beseda ima sama v sebi moč. Prva stvar je torej: zaupajmo besedi Boga, ki je zvest, dajmo prostor njegovi Besedi. Ustavimo se torej! Če bi človeku, s katerim živim, ne dali niti trenutka, ga ne bomo slišali in ne razumeli. V koroni smo se morali tudi malo na silo učiti dati si čas. Besedo je treba tudi slišati – poslušati, biti poslušen. Ena najpogostejših besed Svetega pisma v taki ali drugačni obliki je: Jaz sem z vami. Bog je z nami vedno. Mi se odklapljamo v svojo moč ali nemoč, v lastno pobožnost in predsodke … Še vedno mislimo, da znamo in zmoremo sami najbolje poskrbeti zase (smeh).
   Čas korone je lahko zelo blagoslovljen čas, čas osvobajanja, čas, ko se tudi kakšne stvari čistijo, se odkrivajo nove možnosti. Odkrivam, kaj resnično potrebujem in kaj me samo obremenjuje …
   Ko govorim za Cerkev, pa je to iskanje novih poti, novih možnosti, osvobajanje od preživelih struktur in modelov, od predsodkov in predstav, ki temeljijo na nekem čudnem bogu, ki nima dosti skupnega z Očetom Jezusa Kristusa. Ta čas nam je odkril veliko potrebo po bližini. Kdo nam je bližji kot Oče, ki nas je rodil za življenje? Prepričan sem, da živimo v zelo močnem času, ki bo blagoslovljen za človeka in za naše cerkveno občestvo.

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si