Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

10 obletnica april 2016 06Homilija mariborskega nadškofa metropolita msgr. Alojzija Cvikla DJ ob praznovanju 10-letnice Škofije Celje, 10. aprila 2016

   Dragi sobratje v škofovski in duhovniški službi, dragi diakoni, bogoslovci, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!
   Cerkev v Sloveniji je leta 2006 doživela velike pastoralne spremembe, ko je takratni, sedaj zaslužni papež Benedikt XVI., na predlog SŠK, mariborsko škofijo povišal v nadškofijo ter ustanovil novo celjsko, murskosoboško in novomeško škofijo.
   Danes smo zbrani ob oltarju polni hvaležnosti za veliki dar, ko je mesto Celje spet postalo škofijski sedež. To poslanstvo je mesto Celje, nekoč Celeia, že imelo v antiki, v času Rimske države. V 16. stoletju se je ljubljanski škof Janez Tavčar pri Svetem sedežu zavzel za ustanovitev nove škofije v Celju, vendar takrat ni imel podpore oglejskega patriarhata. V 19. stoletju se je Celje omenjalo kot škofijski sedež ob pogovorih o prenosu sedeža Lavantinske škofije na bolj strnjeno slovensko območje. Prizadevanja, da bi mesto Celje postalo škofijski sedež, pa so se uresničila, ko je iz Rima 7. aprila 2006 prišla novica o ustanovitvi škofije in o imenovanju dr. Antona Stresa, sedaj upokojenega Ljubljanskega nadškofa, za prvega celjskega škofa. Razglasitev celjske škofije in umestitev prvega celjskega škofa je bila 21. maja 2006.
   Miza Božje besede 3. velikonočne nedelje nam predstavi življenjsko izkušnjo sedmih Jezusovih učencev, ribičev, ki so se vso noč trudili, da bi ujeli vsaj nekaj rib, a zjutraj so bile njihove mreže povsem prazne. Bilo je sedem učencev, kar v Svetem pismu predstavlja celoto, lahko bi rekli ves svet. Ti učenci predstavljajo skupnost Sedmih Cerkva, o kateri govori Knjiga Razodetja v 2. poglavju. Zakaj ravno teh sedem učencev? Simonu Petru je bila zaupana naloga, da bo brate potrjeval v veri; Tomaž se je imenoval tudi Dvojček. Po Božji dobroti prišel do stopnje, da je mogel izpovedati svojo vero: »Moj Gospod in moj Bog«. Lahko rečemo, da za nas, ki verujemo v Jezusovo vstajenje, velja, da smo njegovi »Dvojčki« v veri in hoji za vstalim Gospodom. Sledijo še Natanael iz Galileje, kjer je Jezus storil prvo znamenje ter Zebedejeva sinova Jakob in Janez, ki sta v evangelijih vedno omenjena ob Jezusu in še dva učenca, ki pa nista poimenovana. V Svetem pismu dva pomeni veliko. Ta dva učenca simbolično predstavljata vse tiste učence, ki bodo skozi zgodovino Cerkve nasledniki apostolov.
   Izkušnja učencev, žalostnih ob spoznanju, da so njihove mreže kljub trudu prazne, ni nekaj kar se je zgodilo samo njim. Kolikokrat tudi mi doživimo kaj podobnega, ko smo za kakšno stvar vložili veliko truda, časa in energij in računali na uspeh, vendar na koncu, kot da ni nobenega rezultata našega dela in prizadevanja. Noč, omenjena v evangeljskem odlomku, tako ni zgolj časovna oznaka, ampak je lahko tudi izkušnja, ko se človeku zdi, da se je Bog oddaljil od človeka, ali nanj pozabil. V takšnih trenutkih človek ne ve, kako zastaviti nov korak?
   Evangelij nam sporoča, da zjutraj, ko se je prebujal dan, je na obali stal človek, ki je pokazal razumevanje za utrujene in razočarane ribiče. Postavil jim je vprašanje, ki jih je najprej zabolelo: »Otroci, imate kaj hrane?« Učenci takrat še niso vedeli, da je z njimi Gospod; On, ki jim je pri zadnji večerji dal kruh, v katerem je postal on sam navzoč med svojimi učenci do konca časov. In gospod želi, da temu kruhu dodajo učenci svoj delež, da odgovorijo na njegovo ljubezen. Hrana nas kristjanov je ista, kot je hrana Božjega Sina: »spolnjevati Božjo voljo«. Bog želi v svoji neizmerni ljubezni odrešit vsakega človeka.
   Odgovor sedmih učencev na Jezusovo vprašanje je bil žalosten »ne«. V tem »ne« se skriva vsa njihova revščina in nemoč. Toda on jih je povabil, naj poskusijo ponovno vreči mrežo na desno stran čolna. Brez prigovarjanja so učenci sprejeli nasvet. In takrat je bil ulov velik, čudežen; presegel je vsa njihova pričakovanja. Ob tej izkušnji izobilja in sreče je apostol Janez, »učenec, ki ga je Jezus ljubil«, prepoznal, da je skrivnostni tujec sam Gospod, vstali od mrtvih. Na ta način je apostol Janez ponovno izpovedal zmago Jezusa nad smrtjo. Pot ljubezni je tista, ki najprej prepozna pomen znamenj. Božji Sin, ki je Ljubezen, je lahko prepoznan samo v ljubezni. Odgovor Petra v tistem trenutku je bil, da se je vrgel v jezero, kot da bi hotel oprati svojo preteklost, da bi lahko očiščen stopil pred Gospoda, ki ga čaka na obali. Vse to je podoba krsta, kjer je rečeno, da slečemo starega človeka, da bi nas odelo Božje usmiljenje.
   Na obali učence čaka Gospod, čaka jih toplina, domačnost, ljubezen. Ob Jezusu ostanejo učenci brez besed. Nobene besede o preteklosti. Sliši se samo Jezusovo vabilo: »Pridite jest«. Gospod jih je povabil na evharistično gostijo, ki učence in nas povezuje z njim in Očetom v skupni ljubezni. Ta, ki je umil noge učencem, ostaja med njimi! Še več, vabi jih k mizi, odloži vrhnje oblačilo in jim streže. Gospod ostaja tisti, ki služi. Poslanstvo kristjana se rodi ob evharistiji, tudi moč, da lahko izpolnimo zaupano poslanstvo je iz evharistije. Zato je evharistija vir in vrhunec krščanskega življenja.
   Praznovanje 10. obletnice celjske škofije je tudi za nas nova priložnost, da poglobimo naš odnos do evharistije, brez katere ni živega občestva Cerkve. Za obhajanje jubileja 10-letnice celjske škofije ste si zadali Slomškovo geslo: »Sveta vera bodi vam luč!« Blaženi škof Slomšek si je zelo prizadeval, da bi naši predniki vero začutili, kot zaklad, kot luč na poti človekovega življenja. Brez vere je vse samo še običaj ali neka tradicija. Brez vere tudi pri sv. evharistiji ne moremo prepoznati resnične navzočnosti Kristusa. Sveti Ignacij Antiohijski pravi: »Brez vere ne prepoznamo, da je pri evharistiji navzoče meso samega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je trpelo za naše grehe in ga je Oče dobrotno obudil«.
   V ustanavljanju novih škofij je Sveti sedež videl priložnost, da bi oznanjevanje evangelija dobilo nov zagon s tem, ko bo škof, kot pastir mogel biti bliže svojim duhovnikom in vernikom. Mnogi duhovniki, kot tudi verniki morda izgubljajo pogum, kajti okolje v katerem živijo se je v marsičem spremenilo, saj je vprašanje vere porinjeno na stranski tir. To se pokaže na vsakem koraku. Le malokrat v medijih beremo, slišimo ali vidimo kaj pozitivnega, kadar je govor o veri in o Cerkvi.
   Ta problem je zelo živo občutil sveti papež Janez Pavel II., ko je tolikokrat opozarjal, da se je Cerkev v Evropi znašla sredi sekulariziranega in globalnega sveta, kjer se prepletajo različne kulture in miselnosti. Zato je predlagal pot nove evangelizacije; pot, ki ni nova v tem, da je namenjena samo tistim, ki še niso slišali za Boga, temveč je namenjena najprej vsem krščenim, posebej še vsem tistim, ki so sicer prejeli krst, a je vera pri njih ostala zakopan zaklad. Družba, v kateri živimo, je iz dneva v dan bolj razkristjanjena, vedno manj je v tej družbi prostora za Boga. Mnogi, ki so danes starši, so slabo ali pa nič uvedeni v vero in versko življenje. Gre torej za potrebo po novi evangelizaciji, ki naj bi razplamtela žerjavico, ki tli pod pepelom sekularizacije in pridobitniške miselnosti. reči namreč moramo, da je pri mnogih ljudeh vera prisotna in se od časa do časa pokaže. A to je šibka, mlačna vera, v kateri ni moči za življenje! Takšna vera tudi nima nikakršnega odmeva v vsakdanjem ravnanju in življenju posameznika, družin in družbe.
   Takšna situacija pa ni zgolj negativna. Za nas predstavlja izziv in priložnost za vsako župnijsko skupnost in škofijo. Povabljeni smo, da iskreno iščemo, kako razpihati žerjavico vere, da bomo vero začutili, kot vrednoto in priložnost, jo sprejeli, kot luč na naši življenjski poti. Samo vernik, ki zavestno in v polnosti živi svojo vero, lahko daje spodbudo tudi v občestvu. Moramo se zavedati, da samo živa občestva, kjer je vera živeta, v vsej preprostosti in iskrenosti, nagovarjajo in so pričevalna občestva. V takšnih občestvih je živo navzoč čut soodgovornosti in pripravljenost, da vsak član občestva po svojih močeh prispeva v dobro skupnosti. Taka živa občestva Cerkve so upanje za naš jutri.
   Evharistije ni brez duhovnika. Člani mnogih občestev se vedno bolj zavedajo, da zaradi pomanjkanja duhovnikov ne bodo imeli več stalno navzočega duhovnika, kar je velik udarec za posamezne župnije. Mnogo prepozno smo se začeli zavedati tega problema, ki bo z leti še večji, če ne bomo skupaj našli rešitev znotraj občestev. Sredi krščanskih občestev moramo najti in spodbuditi tiste, ki se bodo pripravljeni žrtvovati za dobro celotnega občestva. Istočasno pa moramo narediti še več za nove duhovniške, redovniške in misijonarske poklice. Ne samo da molimo, ampak da hkrati tudi ustvarjamo ozračje, kjer bodo rastli novi duhovni poklici.
   Vstali Gospod nas čaka na obali. Vrnil se je k Očetu, a nas ni zapustil. Še več, on nas čaka, nas ljubeče spremlja na naših poteh, v naših naporih in veselju. Na poseben način lahko njegovo bližino začutimo pri vsaki sv. maši, kjer se nam razodeva, kot živi in z nami navzoči Gospod. Tu nam tudi daje poslanstvo, ki je samo eno: Očetovo poslanstvo, ki je bilo izročeno Sinu in po njem nam vsem. To je služenje bratom in sestram. Z veseljem lahko ugotavljamo, da se je z ustanovitvijo novih škofij duh služenja še poglobil. Z nastankom škofijskih Karitas se je utrdilo tudi delovanje Karitas po naših župnijah. To je mreža solidarnosti in dobrote, na katero smo lahko ponosni. Ob begunski krizi se je pokazalo, da je tukajšnja škofijska Karitas v sodelovanju z župnijskimi, še posebej s tistimi, ki se jih je begunska kriza direktno dotaknila, bila sposobna soočiti se s težkimi nalogami in jih vestno in dostojanstveno izpeljati, brez iskanja, da bi bila posebej videna ali pohvaljena v medijih. To izpričuje, da je bilo delo opravljeno iz vere, sočutja in ljubezni. Ekonomska kriza pri nas še ne popušča. Vedno večja je razlika med bogatimi in revnimi in vsak dan je več tistih, ki se znajdejo v revščini, še posebej pri tem mislim na tiste, ki so izgubili službo, na tiste, ki za svoje delo ne dobijo plače, na starejše z nizkimi pokojninami... Naša občestva morajo biti odprta za vse te družine in posameznike, ki izgubljajo pogum do življenja, ki ne vedo, kako naprej. Velikonočni kristjan je tisti, ki prinaša upanje, mir in življenje. Naše sočutje in naša pripravljenost, da naredimo, kar je v naši moči, dokazuje, da je naša vera živa in dejavna.
   Naj bo današnje obhajanje 10-letnice celjske škofije najprej zahvala Bogu za vse kar smo po tej novi škofiji prejeli. Istočasno pa naj bo prošnja, da bi ta dar znali ceniti in razvijati v dobro vseh ljudi v tej škofiji, da bi rastli v veri, da bi nam bila »Sveta vera vedno bolj luč«! Zato se izročimo v varstvo blaženega škofa A. M. Slomška, ki je prvi zavetnik te škofije in sozavetnikoma sv. Maksimilijanu Celjskemu in sv. Emi Krški, da bi šli po poti pastoralne prenove, ki ima cilj, naj naša občestva postajajo takšna, kjer bodo člani z novo gorečnostjo spremljali brate in sestre k trdnejši osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom, kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni. Amen.


msgr. Alojzij Cvikl DJ
mariborski nadškof metropolit

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si