Dobrodošli na naših spletnih straneh.
celje zgoraj6

   Slom ned CE 2015 04V župniji blaženega Antona Martina Slomška v Celju je včeraj potekalo osrednje praznovanje Slomškove nedelje, letos pod geslom »Zvestoba je mati sreče«. Somaševanje slovenskih škofov in duhovnikov je vodil celjski škof Stanislav Lipovšek, pridigal pa je upokojeni nadškof Marjan Turnšek. Že v soboto pa je v Slomškovem rojstnem kraju na Ponikvi potekal tradicionalni Slomškov dan, v njegovem okviru pa srečanje katoliških učiteljev, katehetov, vzgojiteljev in staršev.

   Iz objave na spletni strani http://radio.ognjisce.si/sl/170/slovenija/18400/ avtorice Marte Jerebič. Avtor fotografij Jože Potrpin.

   Pridiga nadškofa Turnška se je glede na geslo Slomškove nedelje osredotočala na besedo zvestoba. Slomšek nas vabi k zvestobi v malem, da bi mogli biti zvesti v velikem, v odločilnih in pomembnih trenutkih, je dejal in to navezal na Slomškov pogled na družino in zakonsko zvezo. Ob prosvetljenskih poskusih uvajanja zgolj civilnega zakona, je zaklical: Evropo lahko reši le zakrament svetega zakona.

   Slom ned CE 2015 07Nadškof Turnšek je spregovoril tudi o vzgoji otrok in samovzgoji odraslih za zvestobo, zvestobi v prijateljstvih, pri gradnji odnosa med fantom in dekletom, v zakonskem odnosu. V družbenem življenju je zvestoba pomembna pri poštenem opravljanju dela, pri uresničevanju danih predvolilnih obljub ter pri zavzemanju za trajnostni razvoj in pri varovanju naravnega okolja. Tudi zvestoba v izpovedovanju vere ima temeljni pomen. Vse te zvestobe, vsakega v njegovem stanu, so »matere« srečnega življenja, je poudaril nadškof Turnšek in nato spregovoril še o zvestobi v posvečenem življenju.

   V soboto pa so se na Slomškovi Ponikvi srečali učitelji, vzgojitelji, kateheti in starši. Ljubljanski nadškof Stanislav Zore jih je povabil: »Skušajte otrokom vedno dati tisto, kar svojim otrokom želijo podariti in izročiti njihovi starši. Na neki način skušajte biti njihovi očetje in mame za tisti čas, ko nimajo možnosti, da bi bili s svojim starši. Prosim vas tudi, da iz svojih izkušenj in znanja sodelujete pri prizadevanjih za družino,« je še dejal nadškof Zore, ki je tudi predsednik komisije za šolstvo pri slovenski škofovski konferenci.

Nagovor nadškofa Marjana Turnška na Slomškovo nedeljo 2015 v Celju

Zvestoba (v stanu) je mati sreče

   Dragi bratje in sestre v Kristusu, dragi častilci bl. škofa Antona Martina!

   »Ostanite v meni in jaz v vas!« (Jn 15,4) Glagol v tej vrstici je želelnik. Jezus si želi, nas prosi, naj ostanemo mladike na njem – trti; želi si povezanosti z nami, da bi nam mogel podarjal svojo ljubezen. Mi smo vedno v njem, ker nas neizmerno ljubi in te ljubezni prav nič, niti greh, ne more prekiniti. A si želi, da mi ne bi preprečili, da bi bil lahko tudi On v nas.

   Slom ned CE 2015 01To misel navežimo na geslo »Zvestoba je mati sreče«. Jezus ostaja dokončno zvest in nas ohranja v sebi po svoji ljubezni do nas. A vsaka ljubezen teži za tem, da bi bila ljubljena, saj se samo tako lahko v polnosti uresniči. Tega si Jezus ne želi zaradi sebe, ampak zaradi našega dobrega. Božja zvestoba, ki se v stari zavezi kaže v zvestobi zavezi z ljudstvom, v novi pa v Jezusovi zvestobi, ki se ne zaustavi niti pred križem, da nas povede preko smrti v življenje z Očetom, je »pra-mati« vsake sreče. Iz nje se »rodijo« naše konkretne zvestobe, ki so vir božje-človeške sreče v odnosih. Zvestoba je ljubezen, ki traja v času in vztraja v drži podarjanja do konca; in je sad Svetega Duha (Gal 5,22).

   Bl. škof Anton Martin je bil v tem pomenu zvest. Njegova ljubezen do Boga, posameznikov, naroda, domovine, Cerkve ... je bila trajna in še traja, kot dokazuje proces za njegovo razglasitev za svetnika. Vabi nas k zvestobi v malem, da bi mogli biti zvesti v velikem, v odločilnih in pomembnih trenutkih. V tej smeri je poudarjal pomen družine in njenega temelja zakramenta svetega zakona. Ob prosvetljenskih poskusih uvajanja zgolj civilnega zakona, je zaklical: Evropo lahko reši le zakrament svetega zakona. V pripravi na sinodo o družini in ob današnjem sklepu svetovnega srečanja družin ob navzočnosti papeža Frančiška, je Slomškov apel izredno živ. Ob sinovih sv. Janeza Boska, s katerimi se letos veselimo 200-letnice rojstva njihovega ustanovitelja in 10-letnice tukajšnje župnije, lahko Slomškovemu klicu pridružimo še neumorno vnemo tega svetnika mladine, ki jim po salezijanski družini ostaja zvest s svojo preventivno vzgojo. Če bi salezijanci bili razširjeni že v Slomškovem času, bi jih gotovo povabil v svojo škofijo, saj mu je vzgoja mladine daleč najbolj na srcu ležala. Njuna gorečnost za vzgojo nas prepriča tudi danes: nič ne more nadomestiti vzgoje otrok in samovzgoje odraslih za zvestobo, čeprav danes ni prav nič moderna.

   Slom ned CE 2015 02Otroci se lahko vadijo v zvestobi pri pospravljanju svojih in skupnih prostorov, pri učenju in nalogah, v obljubah in privzetih obveznostih in še pri marsičem, če to postorijo, ne samo, ker morajo, ampak zaradi ljubečega odnosa. Zvestoba igra pomembno vlogo tudi v prijateljstvih, saj se brez nje pravzaprav niti ne morejo zares razviti. Še pomembnejšo vlogo ima pri grajenju razmerja med fantom in dekletom, ki spoznata, da bi lahko svojo nadaljnjo življenjsko pot gradila skupaj; brez zvestobe v pripadnosti, čustvih in vrednotah ter iskreni nežnosti, njun odnos ne more obstati. Nenadomestljiv pomen ima zvestoba v zakonskem odnosu, saj se po njej gradi njegova trdnost, varnost, nepreklicna pripadnost, zaupanje in sposobnost darovanja, celo žrtvovanja; sestavni del zakonske ljubezni je namreč značilnost, da traja do smrti. Vendar je danes v posvetnem razmišljanju in doživljanju taka zvestoba zelo na udaru in preizkušnji. V družbenem življenju je pomembna zvestoba pri poštenem opravljanju dela, pri uresničevanju danih predvolilnih obljub ter pri zavzemanju za trajnostni razvoj in pri varovanju naravnega okolja. Tudi zvestoba v izpovedovanju vere ima temeljni pomen; krščeni smo poklicani, da »v živo« in »iz prve roke« izpovedujemo vero v Jezusa Kristusa in v večno življenje – dve uri letalskega leta od tod nekateri to zvestobo spet plačujejo z glavo. Vse te zvestobe, vsakega v njegovem stanu, so »matere« srečnega življenja.
   Posebna oblika zvestobe je posvečeno življenje. Papež želi, da v letu posvečenega življenja, v katerem obhajamo tudi 500-letnico rojstva sv. Terezije Velike in 200-letnico rojstva don Boska, to še bolj ozavestimo. Tudi za posvečene osebe velja: »zvestoba v stanu je mati sreče«. Slomšek je globoko spoštoval posvečeno življenje. Plodno je sodeloval z redemptoristi, benediktinci, jezuiti; v slovenski prostor je poklical lazariste in jim poveril ljudske misijone (1851); na njegovo pobudo je v Mariboru nastal red šolskih sestre (1864). Kot apostol je vsem na ozemlju svoje škofije pomagal tudi k duhovni poglobitvi. Iskreno zavzeto pa se je odzval vabilu kard. Schwarzenberga k pomoči pri apostolski vizitaciji benediktinskih samostanov. K prepotrebni prenovi je pomagal kar sedemnajstim od devetnajstih opatij v Avstriji. Njegova gorečnost je pomagala ponovno »vneti« menihe za zvestobo njihovemu posvečenem stanu.

   Slom ned CE 2015 03Slomškov zgled vabi, da bi v letu posvečenega življenja sledili papežu: »Obračam se na vse krščansko ljudstvo, da bi se vedno bolj zavedali daru, ki je v prisotnosti tolikih posvečenih kot dedičev velikih svetnikov, ki so pisali zgodovino krščanstva.« (Pismo ob začetku leta posvečenega življenja, 3,2) Cerkev uči, da so osebe posvečenega življenja sredi sveta »odsev«, »oblika« in »spomin« Jezusovega načina življenja. V Cerkvi je ta stan čistosti, uboštva in pokorščine cenjen, ker se dobesedno zgleduje pri Jezusovem stilu življenja. V njih naj bi ostali videli, kako bi v današnjih razmerah Jezus živel odnose v skupnosti in v družbi. Ob tem se zavejmo, da smo s krstom vsi poklicani živeti Jezusov način ponižnosti v evangeljskih svetih, ki so Jezusovi nasveti za vse, ne le za posvečene osebe. Osnovna Jezusova drža je ponižnost. Že učlovečenje je njen izraz, nadaljuje pa se v vseh nadaljnjih izbirah: vse do najvišjega izraza, ponižanja do smrti na križu (Flp 2,8). K tej življenjski drži vabi vse: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29). Ponižnost nam sporoča, da nismo samozadostni, da se sami ne moremo odrešiti. Zato v nas ni mesta za napuh, za poviševanje nad druge, za iskanje časti in oblasti ter bogastva, kar daje lažen občutek samozadostnosti. Ponižnost je zdravilen odgovor na različne zlorabe v odnosih. Gojimo jo tako, da: 1. v drugem odkrivamo najboljše; 2. dajemo iskrene komplimente; 3. smo hitri pri priznavanju napak; 4. se prvi opravičimo v nastalem prepiru; 5. priznamo majhnost in nezadostnost; 6. služimo bližnjemu; 7. se vsak dan naučimo česa novega v ljubezni; 8. se Bogu zahvaljujemo za dobro v sebi in dobro, ki ga storimo z Njegovo pomočjo.

   V tej luči evangeljski sveti niso zgolj odpovedi, ampak najboljši način uresničenja vrednot. Uboštvo - ni le odpoved materialnim dobrinam, temveč najboljša možnost, da jih dobro uporabimo za služenje bratom in sestram ter da jih pravilno množimo z delom. Čistost - ni odpoved spolnosti in erotični ljubezni, temveč odličen način, da ju razvijamo in tako dosežemo človeško in s tem tudi čustveno ravnotežje, ki se izraža v harmoničnih medsebojnih odnosih. Pokorščina - ni odpoved svoji volji, temveč izvrsten način za razvijanje svobode Božjih otrok in ustvarjalnosti.

   Slom ned CE 2015 05Jezus je živel uboštvo. Gmotne dobrine so Božji dar in imajo svojo vrednost. Zaobljuba uboštva z odpovedjo osebni lastnini in popolno delitvijo dobrin v skupnosti pomeni pot vrnitve k rajskemu redu. Z uboštvom posvečeni posveti Bogu svojo naravno »ljubezen« do stvari in se zaveže, da jih bo skupaj z drugimi iskal in uporabljal toliko, kolikor bodo služile gradnji Božjega kraljestva. Uboštvo je ljubezen, ki noče kopičiti zase, ampak se odpre drugim in jim daruje lastno posest. V luči takega delovanja je delu vrnjeno prvotno dostojanstvo in postane, rešeno posestniškega nagiba, orodje dobrote. Uresničevanje evangeljskega svéta uboštva glasno pričuje, da dobrine tega sveta pripadajo Bogu in jih dobimo le v upravljanje. To velja tudi za tiste, ki si jih pridobimo s poštenim delom. Ker živimo v dobi močno razširjenega potrošnega načina uporabljanja gmotnih dobrin, ki vodi v navezanost nanje, v hlastanje po vedno novih in več ter s tem ljudi-potrošnike zasužnjuje, druge pa peha v revščino, je pravilno živet svet uboštva močno pričevanje in prava »terapija« za sodobne težave. Upravičeno lahko sklepamo: če bi sodobni gospodarski sistemi bili zgrajeni na ideji svéta uboštva, ne bi doživljali kriz in pretresov, ki najbolj prizadenejo reveže. Z življenjem tega svéta bi bila bolj učinkovita tudi pomoč beguncem, če bi bila sploh potrebna.

   Čistost ni odpoved naravni vrednoti spolnosti, saj vključuje vse: neporočene in zakonce. Vsi naj bi obvladali spolne težnje, da bi jih mogli dati na razpolago ljubezni, vsak na svoj način. Naravnana je na to, da bi zakonci mogli dobro živeli svoj zakon; zaročenci pa se nanj kvalitetno pripravili. Vzgib k ljubezni, ki ga spolnost (erotičnost) čudovito prebuja, mora ostati čist: torej v jasni in zavestni službi odnosu ljubezni, sicer ostane neuresničen in povzroča predvidljive posledice, ki jih boleče odkrivamo. Čistost daje zakoncema priložnost, da dasta prednost srečanju na duhovni ravni (vključno s spolno telesno govorico) in odpira pomembno pot vrnitve k »rajskemu« odnosu med možem in ženo.

   Slom ned CE 2015 06Z zaobljubo čistosti posvečeni izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer pripadla enemu možu/ženi in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov materinstva/očetovstva, da bi iskali v Bogu polnost občestva z drugimi, kar kaže na vstajenjski način odnosov. Čistost zavrača smer, v kateri si nagon želi »drugega« prisvojiti in je »dokaz«, da je na sočloveka mogoče gledati s svobodo prave ljubezni in ne kot na predmet zadovoljitve. S tem pripelje poklicanost človeškega telesa do najvišjega izraza: postane znamenje ljubezni po Kristusovem vzoru. Biti čist, pomeni, ohranjati srce v »kondiciji« za ljubezen na Kristusov način.

   Jezus je živel pokorščino Očetu: »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 6,38); vse do »dopolnjeno je« (Jn 19,30). Konkretno pa se je uresničevala v pokorščini Mariji in Jožefu, potrebam skupnosti učencev, nenazadnje tudi družbenim zakonom (političnim, gospodarskim, verskim); in celo Petru v zatajitvi, Judu Iškarjotu v izdajstvu, velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v obsodbi, Pilatu, vojakom.

   Da bi bili podobni Jezusu tudi v tem, jo posvečeni zaobljubijo, vsi pa bi jo naj živeli kot evangeljski svet. Poudarek ni v »ne izpolnjevanju« svoje volje, ampak v »izpolnitvi« Očetove. Je tudi žrtev - a je le kot sredstvo za dosego cilja: vedno in povsod ravnati tako, da se Očetova ljubezen po človeku spet učloveči. To pa ni žrtev, temveč uresničitev. Posebnost posvečenih je, da se s pokorščino podvržejo srednikom: konstitucijam, skupnosti in predstojniku.

   Konstitucije vsebujejo temeljna navodila skupnosti. Ko jih posameznik prepozna za najboljši »okvir« uresničevanja lastnih darov, se vključi vanj; ko ga skupnost sprejme, se konstitucij pokorno drži, da pokaže zvestobo. Pokorščina velja tudi konkretni skupnosti bratov ali sester. S tem posameznik prizna primarni pomen skupnosti posvečenih. Veruje, da je zanj Cerkev najprej ta konkretna skupnost. Z zaobljubami jo je svobodno izbral ter ji zaupal nalogo, da ga privede do tiste ljubezni, v katero ga kliče Gospod. Druge potrebuje, ker v svoji krhkosti čuti, da mu bo njihova podpora pomagala onkraj lastnih slabosti in v skušnjavah.

   K tej pomoči spada tudi pokorščina predstojniku. V skupnosti je predstojnik »prvi med enakimi« in skrbi za skupno dobro. Člani do predstojnika gojijo zaupen, sinovski/hčerinski odnos. Predstojnik v pokorščino priteguje tako, da ustvarja edinost hotenj in občestvo življenja ter pripadnost vseh Očetovemu načrtu znotraj karizme in poslanstva.

   Kot evangeljski svet za ostale dobi pokorščina drugačne zunanje izraze. V zakonskem in družinskem življenju so npr. »konstitucije« osnovne zakonitosti, ki si jih na osnovi evangelija in nauka Cerkve mož in žena postavita. Zakonca sta skupnost in medsebojno drug drugemu tudi »predstojnika«; nato se življenje pokorščine razširi tudi na otroke. Namen pa ostane isti: upodobiti se po pokornem Kristusu, da bi Očetu odgovorili »da« z življenjem in drug drugega privedle k njemu.

   Živimo vsak v svojemu stanu zvestobo, ki naj kot »mati« rodi srečo v nas in bližnjih ter upajmo si dati vse v služenje Bogu in ljudem!

Sv. Janez Bosko in bl. Anton Martin, prosita za nas! Amen!

msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof

Homilja nadškofa Stanislava Zoreta na Ponikvi

   Spoštovani pedagoški delavci, spoštovani bratje duhovniki, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre, dragi romarji. Zbrali smo se na Slomškovi Ponikvi. V rojstni župniji človeka, ki je svoje življenje posvetil služenju Cerkvi, in neutrudnega delavca v skrbi za vsestranski napredek našega človeka ne glede na njegovo starost in na njegov stan. Zato blaženega škofa Slomška srečujemo med ustanovitelji Mohorjeve družbe, ki je našega človeka naučila brati, poznamo ga kot pisca učbenikov za dvojezične šole, ki so izhajali pod naslovom Blaže in Nežica v nedeljski šoli, pa tudi kot navdihnjenega pridigarja in poučnega poeta. Na vseh področjih svojega delovanja pa je bil predvsem škof, pastir Božjega ljudstva, ki je z vsako besedo skušal ljudem približati Jezusa Kristusa in njegov evangelij.

   V cerkvi, kjer je bil krščen Anton Slomšek, ki si je ob škofovskem posvečenju poleg tega imena po svojem botru in farnem zavetniku privzel tudi ime Martin, smo se zbrali na začetku šolskega leta. Prišli smo k njemu, ki ga Slovenci častimo in se mu priporočamo kot zavetniku vseh, ki se trudijo, da bi mladim rodovom posredovali znanje in srčno kulturo.

   V evangeliju smo slišali Jezusovo besedo o trti in mladikah ali drugače rečeno o rodovitnosti. „Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu," pravi Jezus. Ta Jezusova beseda je v kričečem nasprotju z vodilnim naukom našega časa. Za naše razmišljanje obilo sadu rodi tisti, ki pridobi čim več dobička, ki poveča svoje premoženje čim hitreje in s čim manjšim naporom, tisti, ki se uveljavi v družbi, tisti, ki poveča svoj ugled in svojo pomembnost. Prav v tem pa je past, v katero se lahko ujamemo tudi mi, ki delamo z ljudmi. Imeti avtoriteto, povečati svoj ugled, biti učinkovit preko čim boljših uspehov naših učencev oziroma tistih, ki so nam tako ali drugače zaupani v vzgojo, kaj ni to želja, morda bi celo rekel sanje vsakega izmed nas. Vsi bi radi bili učinkoviti in učinkovitost se danes meri po konkretnih rezultatih, ki so preverljivi s pomočjo takšne ali drugačne statistike.

   Jezus pa nas usmerja drugam. Še vedno govori o sadovih, vendar ti sadovi rastejo in zorijo iz drugačne logike. Nič več iz logike dobička, ki bi bil merljiv po gospodarskih merilih današnjega sveta. Jezusova logika vstopa v svet odnosov. V svetu, ki ga na našo zemljo prinaša Jezus Kristus, so rodovitni odnosi, ki jih vzpostavljamo najprej z njim, ki je „prava vinska trta", preko njega pa tudi z vsemi ljudmi, saj smo vsi mladike, ki rastemo in smo rodovitni samo v povezanosti s trto, v izjemno tesnem odnosu z Jezusom.

   In kakšno vlogo imajo v tem tesnem odnosu pedagoški delavci. Včasih si rad predstavljam Boga, kako se odloči, da bo ustvaril novega človeka. Navadno si pod besedo stvarjenje predstavljamo vesolje, ali pa vsaj našo čudovito zemljo z vso pestrostjo in vsem bogastvom, ki ga srečujemo na njej. Toda, ali mislite, da je stvarjenje človeka kaj manjšega, kaj manj zahtevnega kakor stvarjenje vesolja. Mislim, da ne. Mislim, da je ena sama človeška zavest večja od vsega vesolja, da more v svoje dojemanje in v svoje odnose zajeti tudi Boga samega, česar vesolje nikoli in nikdar ne more. Ko se torej Bog odloči, da bo ustvaril novega človeka, najprej išče mamo in očeta. Kateri oče in katera mati bi bila najbolj primerna, da bi temu novemu človeku dala življenje in mu pomagala zrasti do polne telesne, čustvene in intelektualne zrelosti. In Bog se odloči za neko konkretno mater in nekega konkretnega očeta, čeprav bi mi po svojih človeških merilih in logiki izbirali drugače, drugačno mater, drugačnega očeta.

   Istočasno z izbiranjem očeta in matere za novega človeka pa Bog izbira tudi vse tiste, ki bodo temu mlademu življenju stali ob strani ter mu pomagali zrasti in dozoreti. Vas, dragi pedagoški delavci, imam po eni strani za neposredne sodelavce Boga in njegove skrbi za vsakega človeka, ki ga je ustvaril, po drugi strani pa tudi za pomočnike, ki so podarjeni staršem, da morejo izpolnjevati svojo temeljno in neodtujljivo nalogo vzgoje svojih otrok.

   Prav tukaj pa naletimo na izredno pomembno in pomenljivo dejstvo, ki ga ljudje težko sprejmemo. Pravzaprav ste pedagoški delavci šele na tretjem mestu. Na prvem mestu je Bog sam, ki je stvarnik vsakega človeka. Brez njegove ljubezni ne bi bilo nobenega človeka. Ali si kdor koli izmed nas upa reči, da je njegova ljubezen do otrok večja od ljubezni, ki jo ima do vsakega človeka Bog Oče? Četudi bi morda kdo zapadel tej skušnjavi in rekel, da ljubi do konca, ali bi bil pripravljen za enega svojih učencev umreti na kakršen koli način, kakor je Bog umrl na križu za vsakega izmed nas?

   Poleg tega pa se moramo ponižno postaviti tudi za starše, za mame in očete. Nje bo namreč Bog ob končnem obračunu vprašal, koliko so se posvetili svojemu sinu ali svoji hčeri, nas pa bo vprašal, kaj smo naredili za to, da bi naši učenci, naši dijaki zrasli v dobre ljudi ob naši opori in pomoči.

   Obenem pa je to tudi odlikovanje vsakega izmed vas. V vzgoji otrok in mladih ste Božji sodelavci, ste kakor koli v vinogradu ali v sadovnjaku, ki so tam zato, da trte ali mlada drevesa lahko rastejo ravno, da lahko rastejo v svobodo in samostojnost. Vaša naloga je namreč, da vaši učenci in dijaki ne postanejo kopije vašega mišljenja in ravnanja, ampak da zrastejo v samostojne osebnosti, ki bodo mogle iz svojega življenja bogatiti ta svet.

   Istočasno pa vas prosim, da se zavestno potrudite, da bi bili v oporo staršem otrok, ki so vam zaupani v varstvo in vzgojo. Ko premišljujem o starših in njihovih družinah, ki s v današnjem času posebno postavljene na preizkušnjo, moram ugotoviti, da od staršev veliko zahtevamo, po drugi strani pa jim ne omogočimo, da bi v resnici lahko bili starši. Premislite samo, koliko časa lahko danes oče in mati preživita s svojimi majhnimi ali odraščajočimi otroki. Mislim, da v večini družin vi, dragi vzgojitelji in učitelji, z otroki vsaj med tednom preživite več časa, kot ga z njimi preživijo njihove mame in očetje.

   Če vas Bog kliče kot vzgojitelje in učitelje, potem moramo reči, da vas najprej kliče kot sodelavce mam in očetov, ki so prvi poklicani k vzgoji svojih otrok. Zato vas, dragi vzgojitelji, učitelji in profesorji, iskreno vabim, da skušate otrokom vedno dati tisto, kar svojim otrokom želijo podariti in izročiti njihovi starši. Na neki način skušajte biti njihovi očetje in mame za tisti čas, ko nimajo možnosti, da bi bili s svojim starši. Prosim vas tudi, da iz svojih izkušenj in znanja sodelujete pri prizadevanjih za družino. K temu nas vedno znova vabi in spodbuja papež Frančišek.

   Dragi vzgojitelji, učitelji in profesorji. Zahvaljujem se vam za vse, kar naredite v svojem poklicu, obenem pa vas prosim, da se vsak trenutek svojega služenja zavedate, da ste sodelavci vsemogočnega Boga, ki vas pošilja kot pomočnike in sodelavce staršev pri vzgoji njihovih otrok.

Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas in vse naše učitelje. Amen.

msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit

Naslov:
Prešernova ulica 23
3000 CELJE

Uradne ure:
ob delovnih dneh -
od ponedeljka do petka
od 9. do 12. ure

 

 

ŠKOFIJA CELJE

Telefon:
059 080 600

Faks:
059 080 609

E-naslov:
ordinariat@skofija-celje.si