Škof Maksimilijan je v nedeljo, 13. 11. 2022 obiskal župnijsko občestvo v Šmartnem ob Paki, kjer so praznovali god svojega zavetnika sv. Martina. Skupaj z domačim župnikom Ivanom Napretom in zbranimi verniki je daroval sveto mašo.

V začetku pridige je škof poudaril, da je tisto največ, kar povzdigne ta praznik, prav prisotno zbrano občestvo – polna cerkev mladih in starih veselih obrazov.

Današnja Božja beseda, ki govori o tem, da bodo prišli dnevi, ko od tega, kar se zgrajeno vidi, ne bo ostal niti kamen​ na kamnu​, nam daje lepo priložnost, da ob praznovanju godu sv. Martina pomislimo na tisto, kar ostane, na tisto temeljno in resnično. Če je praznovanje polno pravega veselja, je tudi dan, ki sledi, dan, ki nam da novih moči in zagona. Če pa nam praznovanje uniči glavo in telo, se izkaže samo kot nek trenutek pozabe na sedanjost, preteklost in prihodnost, da ne bi videli resničnosti.

Škof je spomnil, da nas k temu, da se ne bi utopili v malodušju sedanjosti, želi predramiti prav današnja Božja beseda, ki jo beremo tik pred koncem cerkvenega leta: učenci, ki so spremljali Jezusa v Jeruzalemu, so bili navdušeni nad bogato opremo templja, Jezus pa jih postavi na realna tla. Ni ga navdušilo njihovo navdušenje nad lepoto templja, ni se pustil premagati ljudem, ki so pripravljeni poskrbeti za lep zunanji izgled, pozabijo pa na tisto, kar je v srcu.

Škof je iz Božje besede te nedelje izpostavil tri stvari, na katere nas opozarja Jezus:

1. Ne pustimo se zavesti navideznemu, ki se nam zdi trajno.

Človek hitro verjame stvarem, ki mu obljubljajo večno srečo, in ki, čeprav jih še tako negujemo in zanje skrbimo, ne ostanejo. Narava sama nam govori, da vse mineva in da moramo iskati tisto, kar ne mine.

2. Ne pustimo se omrtvičiti strahu, ki nam pravi, da se nič ne splača in da naj užijemo samo ta trenutek.

Škof je spomnil na svetnika sv. Martina, ki je živel skoraj 1600 let pred nami v rimskih časih.

Njegovega plašča že davno ni več, tiste stolnice, v kateri je bil posvečen in je v njej maševal, že davno ni več. Kaj pa je ostalo? Ostal je njegov zgled, njegova vera, njegovo pričevanje za tisto, kar je v življenju najpomembnejše – da gradimo svoje zaupanje in svojo moč na temelju, ki je trajen, je zvest in ostane, to je na Bogu.

Na Njem, ki mi je dal življenje, ki skrbi za moje življenje in je tudi prihodnost mojega življenja. Človek nima življenja iz samega sebe. Naravno življenje nam odteka, ostalo bo le tisto, kar bomo s tem življenjem v ljubezni naredili. Ostane torej tisto, kar gre preko narave tega življenja, preko logike tega življenja.

Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.

Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.

Ostane samo tisto, kar je narejeno iz resnice in iz ljubezni. Bog sam se je predstavil: Jaz sem ljubezen. Jezus je daroval svoje zemeljsko življenje, ostala pa je samo ljubezen do Boga Očeta in do vsakega človeka. Ljubezen je, ko človek stopi iz logike svojega naravnega življenja v Božji način življenja, ker naredi nekaj ne zato, da bi koristil sebi, ampak nekaj, s čimer služi in se daruje drugim.

3. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje.

Stanovitnost ne pomeni pridnost. Pomeni vztrajati v zaupanju, ne pustiti se premagati hudemu duhu, ki človeka že od začetka prepričuje, naj si vzame zase in bo živel večno.

Apostol Pavel v današnjem berilu spregovori proti miselnosti, češ da vernim ni treba delati nič, samo usedejo se in čakajo, saj Bog vse daje. Pravi namreč, da kdor ne dela, naj tudi ne jé. Zato svetuje Tesaloničanom, naj mirno delajo in jedo svoj kruh. V vsakdanjem delu in v vsakdanjem življenju je človek v resnici to, kar je. Mi se ne pokažemo resnične in prave v nekih posebnih časih, npr. v časih praznovanj, uspehov, počitnic. Kar je v človeku, se pokaže takrat, ko pride preizkušnja. Skoraj najtežja preizkušnja pa je preizkušnja vsakdanjega, enoličnega dela, ko je treba biti zvest sivini, slabemu vremenu, nerazumevanju bližnjih, vsakdanjemu odhodu na delo, domačim opravilom… Tam se pokaže, koliko gradimo na sebi in na svojih močeh, koliko pa živimo iz zaupanja, da nam vse daje Gospod, da smo življenje prejeli in ga bomo tudi vrnili, imamo pa možnost, da s svojo stanovitnostjo, s svojim odgovorom in s svojo ljubeznijo to podarjeno življenje oplemenitimo.

V zaključku je škof Maksimilijan povabil k prošnji sv. Martinu za dar stanovitnosti v vsakdanjem življenju. Ko je bil sv. Martin kot vojak krščen, je namreč še 20 let živel kot navaden vojak. Ni že kar takoj prvi dan po krstu postal škof in pridigar. V vsakdanu je pričeval in delal, srce in duša pa sta bili za Boga. To je podoba človeškega življenja:

Smo v različnih poklicih, a pri vsakem delu smo v resnici deli Kristusovega telesa, kot nas uči Sveto pismo in kot to izpovedujemo pri vsaki sveti maši. Smo eno Kristusovo telo.

Ko danes govorimo o sinodalni Cerkvi, želimo povedati predvsem to: da bi se prepoznali kot deli Kristusovega telesa.

Ne glede na stan in poklic, vsak je ud tega Telesa. Nanj sem postavljen in od Njega dobivam hrano, da lahko vse, kar delam, delam kot Božji otrok. To posvečuje naše življenje in mu daje trajnost.

📸Franc Šmerc: