V celjski škofiji je škof Maksimilijan nedeljo Božje Besede, 23. 1. 2022, praznoval z župnijskim občestvom in člani župnijskih bibličnih skupin iz Velenja v cerkvi sv. Martina v Velenju pri sveti maši ob 10h.
PRISPEVEK O NEDELJI BOŽJE BESEDE (Milena Kumer na spletni strani Bibličnega gibanja)
Fotoutrinke je posnel Jože Potrpin.
Razmišljanje škofa Maksimilijana o Božji Besedi:
»To so moje besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas.« (Lk 24,44)
Sveto pismo in Božja beseda je bila vedno v središču vsakega procesa prenove Cerkve. Vsako njeno stran je potrebno brati v ključu vprašanja, kaj govori Duh Cerkvi danes (prim. Raz 2,17). Ker se je porodilo iz občestva, ga je zato mogoče prav razumeti le v občestvu, ki je v Svetem Duhu skupaj na poti (syn-hodos). Cerkev, ki se razume kot sinodalno občestvo, je tako najprimernejši kraj za branje in proučevanje Svetega pisma. Evangelist Luka predstavi občestvo kot osnovno obliko življenja Cerkve, ki se je rodila na binkoštni dan: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.« (Apd 2,42). Občestvo vernikov je po krstu v Kristusu »organsko« povezano med seboj kot Telo. »Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje.« (1 Kor 12,27), pravi apostol Pavel. Papeže Frančišek pripisuje moč za gradnjo občestva Božji besedi: »Božja beseda združuje verujoče in jih naredi za eno ljudstvo.« (Odprl jim je um 4) Sveto pismo ima prav zaradi svojega izvora v navdihu Svetega Duha bistveno občestveni značaj, zato se ne more nihče zgolj kot posameznik dokopati do njegovega resničnega pomena, ampak mu je ta razodet v dialogu, v sprejemanju in vključevanju drugega. Jezus svojih učencev nikoli ni učil kot posameznike v sinagogah in učilnicah, ampak v konkretnem življenju, ob jezeru, kjer jih je učil o nebeškem kraljestvu (Mt 13); v čolnu, kjer jih je reševal in učil živeti (prim. Mr 4,35-41; 6,45-52; 8,13-21); za mizo, kjer je z njimi jedel in pil (Lk 5,29), lomil kruh in jim umival noge (Jn 13,5). Prava molitev, branje in študij Svetega pisma je neke vrste proces prepoznavanja posameznika kot del občestva utelešene Besede, ki živi kot Cerkev na poti – kot sinodalna Cerkev.
Božja beseda se dogaja v odnosih, zato Luka v svojem evangeliju pogosto pripoveduje o srečanjih in skupnih obedih. V prvih dveh poglavjih so tako predstavljene zgodbe parov Zaharije in Elizabete, Jožefa in Marije ter Simeona in Ane, v nadaljevanju srečamo Marto in Marijo (10,38), bogataša in Lazarja (16,19sl.), sodnika in vdovo (18,1sl.), farizeja in cestninarja (18,9sl.) ter vedno znova Jezus, ki se druži za mizo s cestninarji in grešniki (5,29) in se odzove vabilu farizeja Simona in obeduje z njim pri mizi ter dovoli, da mu grešnica mazili noge (7,36-50). V zaključku evangelija se Vstali pridruži dvema učencema na poti v Emavs in se jima ob mizi razodene (24,30). Pri tem pa ni bilo dovolj, da sta učenca razpravljali med seboj o pomenu dogodkov, niti da jima je on sam razlagal Pisma. Čeprav sta očitno Sveto pismo zelo dobro poznala, nista mogla v tem, kar se je z Mesijem zgodilo v Jeruzalemu, prepoznati Božjih sledi, njegove moči in uresničenja Pisem. Potrebno je bilo nekaj več. Oči so se jima odprle šele, ko sta ga povabila k sebi za mizo, ko »je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal« (24,30). Takrat sta tudi spoznala, da morata besedo z nekom deliti in da torej potrebujeta občestvo, da bi to besedo lahko res dojela. Zato sta se vrnila v Jeruzalem k enajsterim, kjer so skupaj čakali na Vstalega, ki »jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (24,45). »Odnos med Vstalim, skupnostjo verujočih in Svetim pismom je življenjsko potreben za našo versko istovetnost. Brez Gospoda, ki nas vanj uvaja, je nemogoče doumeti Sveto pismo, prav tako pa brez Svetega pisma ostane nedoumljivo tudi poslanstvo Jezusa in njegove Cerkve v tem svetu.« (Odprl jim je um 1)
Maksimilijan Matjaž
