Mesec oktober je v Cerkvi mesec molitve rožnega venca, v celjski škofiji pa tudi mesec spomina in molitve za vse, ki so trpeli in umrli v povojnem dogajanju v taborišču Bukovžlak na Teharjah in v okoliških krajih, rudniških rovih in jarkih. Letos je spominsko srečanje zaradi ukrepov ob koronavirusni grožnji namesto v spominskem parku Bukovžlak potekalo v župnijski cerkvi Teharje, kjer je sveto mašo daroval škofijski upravitelj Rok Metličar, po maši pa je Nova slovenska zaveza pripravila kulturni program z govorom gospoda Marcosa Jermana, akademskega slikarja.

 

Homilijo škofijskega upravitelja Roka Metličarja objavljamo spodaj:

    Drage sestre in bratje v Kristusu. Letošnje leto je v marsičem vse drugačno, kot smo bili vajeni. Če se ozremo nazaj, se zavemo, da je časovni ustroj odmeril že tri četrtine stoletja od dogodkov, ki so v srcih mnogih še vedno zelo živi. Minila so tudi tri desetletja, ko smo začeli obhajati sveto evharistijo na krajih, koder je skušal človek, kakor svetopisemski Kajn, zamaskirati in prikriti storjeno zlo svojemu bratu. Zato je zelo na mestu tudi vprašanje Gospodu, kaj nam želi sporočiti s to »kugo« sodobnega časa, ki smo jo poimenovali Covid 19. To vprašanje si zastavljam tudi zato, ker je vse, kar se dogaja z ukrepi glede koronavirusa, v svoji srčiki, zaradi zaščite ogroženih človeških življenj. Med nami pa se še vedno vnemajo, nikoli zaceljene, rane, ki so jih povzročale vojne. Te pa nastajajo vedno z namenom, da bi posameznik ali del družbe, podjarmil oziroma uničil človeška življenja. Tako znova postaja aktualen vzklik: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod. V tihih trenutkih pogovora z Gospodom, ko so se mi je v glavi porajale številne misli, sem zaslutil smer pravega odgovora, že desetletja zapisanega, izpod peresa Franca Sodja:

Obletna masa Teharje 2020 05Če bi bil pisatelj, bi mogel napisati roman, tako divji,
da bi bil najhujša obsodba sodobne zlaganosti.
Če bi bil pesnik,
bi mogel v imenu vseh, ki so preživeli
še strašnejše dni, zakričati v svet
himne svetega upora.
Če bi bil znanstvenik bi z dokumenti
do dna razgalil podlost »pravičnih«.
Ker sem le duhovnik, bi rad z vsemi vernimi molil
za tiste, ki trpe in trpinčijo.
Mogoče bo prišel čas, ko bomo spoznali,
da svet rešuje samotna molitev.

   Ta ugotovitev potrebe po samotni molitvi, je porojena iz prakse župnikovnja, ene od župnij, ki ima na svojem ozemlju rudniške rove, ki so jih »zmage vojne pijani ljudje« napolnili s človeškimi telesi in jih zazidali za enajst pregrad. Z vami, bi rad danes podelil, preko slišane Božje besede, na tem mestu, ob oltarju, koder se vsakodnevno opravlja Gospodova daritev.

   Za trenutek se vrnimo k današnji Božji besedi. V prvem berilu smo slišali prerokovo vabilo, da vzdignimo molitev za ostanek, ki se še najde po obdobju stiske, kazni in sramote (Prim. Iz 37, 1-10). V drugem berilu pa, da se bo stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. Odrešeni smo bili namreč v upanju… pričakujemo to s potrpežljivostjo (Prim. Rimlj 8 18-24). V evangeljskem odlomku, današnje nedelje med letom, nas Jezus poučuje z znano priliko o vinogradnikih, ki so v hudobnem naklepu po krivični prilastitvi vinograda, gospodarjevega sina zgrabili, vrgli iz vinograda in ga ubili (Mt 21,33-43). Jezus s temi besedami napoveduje odrešenjski načrt, ki se je v polnosti uresničil z njegovo smrtjo na križu. Z njim pa nam na tej odrešenjski poti jasno pokaže, kaj nam je, navkljub vsemu hudemu, v odrešenje, mir in spravo. Na križu, s prošnjo molitvijo k Očetu, kliče: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« Te, Jezusove besede na križu so bile množicam izvensodno trpinčenih in umorjenih, najmočnejša tolažba, kot so pričali posamezni, ki so se uspeli rešiti.

   Obletna masa Teharje 2020 06Na tem mestu razumem tudi Balantičevo pesem zapisano v slutnji smrti:

Reci mi, mati, besedo,
besedo v slovo,
vidiš me zadnjikrat,
mene več k tebi ne bo.

Pokropi me z blagoslovljeno vodo,
da najdem vsaj konec poti,
mati, jaz pojdem duše iskat,
mati, tja, kjer jih ni.
…..
Ležim v globini, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

   Samo v tem, krščanskem pojmovanju odpuščanja, lahko umestimo nekatere odločitve slovenske Cerkve, ko je leta nadškof dr. Jože Pogačnik na veliki četrtek 7. aprila 1977, pri krizmeni maši, izrekel pomembne besede o spravi in odpuščanju. »V imenu vseh tistih kristjanov, ki poslušajo glas svojega pastirja, izjavljam, da odpuščamo vse, kar nas je po človeški krivdi hudega zadelo. Vse, kar se je v imenu krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo – kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo tudi tedanje cerkveno vodstvo – in v imenu krivcev prosimo odpuščanja.«
   Na veliki četrtek 12. aprila 1990 je nadškof dr. Alojzij Šuštar povzel Pogačnikove besede o spravi in odpuščanju in poudaril, da kristjani zavračamo vsako misel na maščevanje, da vsem iskreno odpuščamo, »da priznavamo svoj delež krivde in prosimo odpuščanja vse, ki se jim je zgodila krivica….«
Iz obdobja pred 30 leti je tudi izjava slovenskih škofov, 13. marca 1990: »Cerkev se ne boji resnice, tudi takrat ne, kadar jo resnica obremenjuje. Odkrito priznava svoj delež krivde, a hkrati pričakuje, da bodo tudi vsi drugi pošteno in odkrito priznali svojo krivdo.« Podobnih izjav z druge strani še nismo slišali.

   Obletna masa Teharje 2020 03Prepričan sem, da je Cerkev med slovenskim ljudstvom še danes živa in trdna, nedvomno tudi zaradi junaškega trpljenja množic, ki so šle skozi taborišča, zapore, zasliševanja, prisilno delo in smrt.
   Če so nam letošnje posebne razmere določile, da smo se iz kraja strahotnih človeških muk prestavili v svetišče, prosimo Gospoda, da bi tudi današnjo evharistično daritev doživljali v čutenju tistih redkih, ki so Jezusa spremljali pod križ. Jezusova pot odrešenja preko izdaje in montiranega procesa, se v kakih odtenkih, zdi celo manj strašna od mučeniške smrti tistih, ki se jih danes spominjamo. Pot odpuščanja svojim rabljem so zmogli ravno zato, ker so v agoniji smrtne groze prejemali Božjo pomoč in tolažbo.
   Ob vsem, česar se danes spominjamo, nam ostaja globoko spoznanje, da na tem svetem kraju molitve in Gospodovih daritev s srcem doumemo, da nas Gospod kliče po »Angelu sprave«, da znova izrazimo svojo prošnjo s Slomškovo mislijo: Domovina, bodi nam kakor mati! Zraven pa ne pozabimo, da je Jezusova molitev na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo,« najmočnejše zdravilo, za te, vedno znova odpirajoče se rane nas vseh, ki živimo iz dediščine naših prednikov.

Rok Metličar

Obletna masa Teharje 2020 04

Obletna masa Teharje 2020 02

 

Delite prispevek s prijatelji!