S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan. (2 Tim 1,14)

 

Kar je v življenju najbolj resničnega in trajnega, je občestvena hoja v Gospodu: skupno delo, premišljevanje Njegove besede, obhajanje zakramentov, prenašanje križev, hvaležno sprejemanje dobrote in velikodušno deljenje. Te hoje ni mogoče misliti, igrati, o njej razpravljati, temveč je izpolnjujoče le hoditi po njej. S to zavestjo smo se v dneh od 24. do 26. avgusta družili celjska bogoslovca s škofom Maksimilijanom in z menoj.

Dnevi so bili dobeseden umik na goro, na samoten kraj, kjer nam je lahko vse okrog nas spregovorilo o Božji ljubezni do človeka. V občestvu smo prebirali Božjo besedo ter še posebej odkrivali zaklad, ki nam ga je Gospod v zaupal: od svojega ljubečega klicanja k sebi in v občestvo, o Božji zvestobi temu klicu, do vere, v kateri smo povabljeni odgovarjati temu Očetovemu večnemu klicanju. Gospodova dobrota se nas je dotikala še po naravi in po vseh, ki so nam omogočili prijetno bivanje na Svetem Križu nad Belimi Vodami ter okusna presenečenja, ki so nam jih pripravili Belovojčani. Nekaj vtisov o teh dneh sta zapisala tudi celjska bogoslovca, Filip in Mark.

Janez

Od srede do petka je v celjski škofiji potekalo duhovno druženje celjskih bogoslovcev s škofom Maksimilijanom Matjažem ter voditeljem propedevtičnega leta, Janezom Kozincem. Srečanje je bilo predvsem duhovno bogato, saj smo vsak dan skupaj odpirali Božjo Besedo ter poslušali, kaj nam le ta govori o Božjem klicu in Božji zvestobi.

Dneve smo tudi posvečevali s skupno molitvijo in skupnim lomljenjem kruha. Poleg vsebine smo pa tudi vsak dan izkoristili za športno/družabna druženja. Že v sredo smo se namreč do Sv. Križa pripeljali kar s kolesom. Četrtek in petek smo tudi preživeli aktivno, saj smo skupaj obiskali okoliška vrhova, Smrekovec ter Dom na Slemenu.

Celotno druženje je bilo sestavljeno iz mnogih lepih trenutkov, ki nam bodo prav gotovo dopolnili sliko celotnega letošnjega poletja.

Filip

Od 24. do 26. 8. 2022 sva s Filipom skupaj preživljala čas na Svetem Križu nad Belimi Vodami. Lepo se je bilo zopet sniti po nekaj tedenskem poletnem predahu, še lepše pa je bilo, ker sva ta čas preživela z Gospodom. Skupaj z vodjo propedevtičnega letnika, Janezom Kozincem in celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem smo namreč premišljevali Božjo besedo, s kolesi premagovali strmine in se med sabo bolje spoznavali. Naše misli in premišljevanja je skozi dni oblikovala tema osebnega Božjega klica in dnevna Božja beseda. Navadno nam je škof Maksimilijan odpiral in razlagal odlomke Svetega pisma, ob katerih smo potem v samoti premišljevali in si kakšno misel tudi podelili. Bilo je bogato in blagoslovljeno. Hkrati pa smo vsi veliko “skupaj hodili” oziroma kolesarili. Pravzaprav je ta naš skupni napor na poti do skupnega cilja predstavljal takšen vsakdanji primer sinodalnosti. Morali smo se truditi, se odločati katero smer ubrati, se prilagajati drug drugemu, si vzeti čas za počitek, lahko smo občudovali čudovito stvarstvo, ki nas je obdajalo na poti. Pot je bila prijetnejša, če smo jo premagovali ob pogovoru. Tudi kosilo nam je toliko bolj delo, ko smo se pošteno utrudili, preden smo ga zaužili. Nasičevala pa nas je tudi duhovna hrana, ko smo se vsak dan zbrali ob oltarju in pred Gospoda polagali svoja življenja. Zmogli smo biti v miru pred Gospodom, odkriti in predani. Gradili smo občestvo, ki se je utrjevalo tudi s sproščenimi in odkritimi pogovori, od katerih mi še posebej ostajajo napotki, ki sta nama jih za začetek življenja v bogoslovju namenila Janez Kozinc in škof Maksimilijan. Bil je resnično lep in miren čas, preživet skupaj s predstojniki, ki so vse kaj več kot pa le “koordinatorji dela”. Dragoceno je, da se zmoremo spoznati tudi kot ljudje, kot bratje, ki imajo vsak svoje težave, svoje skrbi, svoje izkušnje in doživetja, ampak jih povezuje en Gospod. Zmogli smo biti drug ob drugem in skrbeti drug za drugega, ne le “na daleč” in duhovno, pač pa tudi “od blizu” ob vsakdanjih križih. Res sem hvaležen, da sem se mogel bolje spoznati s škofom Maksimilijanom in se zopet srečati s Filipom in z Janezom. Hvaležen sem, da smo lahko preživljali miren čas v lepoti stvarstva ob Božji besedi in drug drugem.

Mark