Spoštovani škof Maksimilijan.
Izrekam vam bratski pozdrav v imenu nas, duhovnikov Celjske škofije.
Prepričan sem, da ste v dneh priprav na sprejem svoje nove odgovorne službe v Cerkvi, prebirali tudi besede, ki jih navdihnjeni pisec 1. Petrovega pisma namenja voditeljem Cerkve. Tam med drugim piše: »Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled. In ko se bo razodel véliki pastir, boste dobili nevenljivi venec slave.« Za trenutek, bi se rad z vami pomudil ob teh besedah.
Najprej. Razodeta resnica božje besede pravi, da je voditelj cerkve tisti, ki vse svoje: duhovnike in vernike, recimo nam ovce, čeprav smo včasih tudi trmasti »koštruni«, usmerja k Jezusu Kristusu, k Velikemu pastirju. Čutimo, da se ta resnica med nami že kaže – novi celjski škof je res postal razlog našega zbližanja z Bogom. Prvič zato, ker je bila naša škofija kar nekaj časa brez škofa. Ob tej izkušnji in občutku nemoči, smo duhovniki praviloma storili to, kar pač stori vernik, ki čuti, da ne zmore sam. Za novega škofa smo začeli prositi Boga. Bolj goreče, smo se z molitvami obrnili k našemu Velikemu pastirju. In drugič, ker smo ob novici, da ste to postali vi, začeli še bolj moliti  Ne. Ne iz strahu, saj, če si zopet izposodim svetopisemsko modrost: »Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v GOSPODA, bo obvarovan« (Prg 29,25). Naša poglobljena in iskrena molitev za vas, tudi danes, je izraz tega, da v vas res vidimo, da nas Bog ni zapustil, da Veliki pastir hodi z nami in nam je poslal moža polnega njegovega, Svetega Duha, ki bo, kdaj s svojo pastirsko palico, z modrim voditeljstvom in dobrim zgledom hodil med nami, ali pa nas bo s svojo gorjačo, z bratskim opominom in očetovskim svarilom znal spodbuditi, da se kot duhovniki skupaj usmerimo k našemu Velikemu pastirju, stopimo na pot resnice in začnemo zopet govoriti takšen jezik vere, ki bo našim vernikom odpiral srce za veselo oznanilo odrešenja v Jezusu Kristusu. V ta namen, vam duhovniki naše škofije podarjamo škofovsko palico, prstan in križ – vidna znamenja vaše škofovske službe.
In vaš nevenljivi venec slave? Kdo ve. Enemu Maksimilijanu Celjskemu, škofu v antičnem Celju, takrat Celei, je to že uspelo. Njemu s trpljenjem in mučeništvom. Nebi bilo prav torej, da vam zaželim takšen »venec slave«. Vam pa želim, da bi tudi vi, kakor Maksimilijan Celjski, dali vse kar ste in imate Gospodu na razpolago, pa naj On odloči kako bo to uporabil za vašo osebno svetost in v blagor naše škofije.
Spoštovani škof Maksimilijan. Veseli smo vas. Obljubljamo vam svojo bratsko pomoč, duhovno pokorščino in zvestobo v našem Gospodu Jezusu Kristusu. Bog vas živi!

Duhovniki Celjske škofije