V nedeljo, 30.7.2023 je na Čreti nad Vranskim potekalo tradicionalno praznovanje in romanje s procesijo.
Poročilo in prispevek o zgodovini romanja najdete v spletni Družini.
Škof Maksimilijan je v cerkvi svete Katarine v pridigi med sveto mašo zbrane nagovoril:
Hvaležni smo, da se vsako leto lahko zberemo na tem kraju, posvečenem sv. Katarini Aleksandrijski. Že naši predniki so čutili posebno povezanost in bližino s to svetnico 1. stoletja, predvsem zaradi njenega poguma in modrosti. Znana legenda pripoveduje, da je niso mogli prepričati v to, da bi spremenila svojo vero v Boga; ne z grožnjami z mučenjem, ne z modrimi besedami. Egiptovski kralj je zbral cel zbor modrih, da bi jo prepričali in ji dokazali, da so pravi in močni samo egiptovski bogovi in ne njen Gospod Jezus, v katerega je verovala; ki se je na tako sramoten način pustil pribiti na križ in umoriti in potem trditi, da je s smrtjo dosegel resnično zmago in pravo življenje.
Pogum te srčne žene je tisto, kar jo je v ljudski pobožnosti že od davnih vekov prištelo k plejadi t.i. priprošnjikov v sili, kjer sicer prevladujejo večinoma moški svetniki. Zdi se, da ljudje bolj zaupamo v moč kakor pa v modrost in lepoto, ki jo je pooseblja sv. Katarina. Njena podoba je na poseben način povezana tudi z današnjo Božjo besedo, ki nam govori tudi o modrosti.
Na koncu dolgega poglavja prilik o nebeškem kraljestvu, o katerem poslušamo že cel mesec julij v evangelijih pri svetih mašah, Jezus vpraša svoje učence: “Ali ste razumeli vse to?”
Božja beseda 17. navadne nedelje (1 Kr 3,5.7-12; Rim 8,28-30; Mt 13,44-52) nam govori o ključnem vprašanju našega življenja: Kako prepoznati Boga med nami? Kako živi Bog med nami? Je v nas vsaj sled tiste vere, za katero so nekoč (zdi se, da se v prihodnosti to lahko ponovi), tisti, ki so se odločili za Boga, bili za to pripravljeni dati tudi svoje življenje? Ki so verovali, da je vera v Boga vera v tistega, ki ima edini moč in oblast nad človeškim življenjem.
Vsi, ki se domišljavo razglasijo za tiste, ki imajo oblast nad življenjem, ki so danes tu, jutri pa jih več ni, se lahko pred to močjo Boga Stvarnika in Odrešenika skrijejo. To je v resnici ta zaklad, ki ga nosimo v svojem srcu, na tej svoji njivi, o kateri govori prilika v današnjem evangeliju. To je tisti zaklad, ki nam je bil podarjen. Zaklad slutnje Boga kot tistega močnega, na katerega se lahko zanesem, ki me je poklical v življenje in me v življenju vodi. To je tisti dar, ki ni samo dar besede in dar modrosti, ampak je dar živega, navzočega Boga. Pri krstu smo bili potopljeni v to novo življenje, kot pravi apostol Pavel. Ta biser novega življenja živi v nas. Prebujamo ga ne toliko samo z razumom, ampak z našo ljubeznijo in zaupanjem.
Ko res prepoznamo Boga kot tistega živega, ki je poleg nas; ki mi je dal vse in sem tudi jaz zanj pripravljen dati vse. Bog nas ne želi potegniti ven iz našega konkretnega življenja, da bi nam dal potem šele na koncu dar nebes. Jezus v priliki reče, da je nebeško kraljestvo podobno človeku, ki je našel zaklad na njivi, potem pa je prodal vse, kar je imel in kupil to njivo; ni kupil samo zaklada, ampak celotno njivo. Kupil je vse tisto, s čimer je potem še delal, njivo, ki mu je bila vir preživetja, kupil je tako rečeno svojo življenjsko prihodnost, ko je videl, da je to tisto, po katerem bo živel in bo srečen ter bo lahko uresničil svoje življenje. To je tisti trenutek, ki ga v življenju kristjani čakamo.
Vera ni nekaj, s čimer bi opravili enkrat, ko pridemo k maši ali ko zmolimo eno molitev. Vera je izkušnja, je prepričanje, da sem del živega Boga, da je vsak moj dih izrekanje Bogu: “Verujem, da si tukaj.”
Da se zavedam, da nisem na svetu za to, da bi vse uredil sam, ampak da bi skozi življenje šel z zaupanjem Vanj, ki ima moje življenje z ljubeznijo napisano na svojih rokah, jaz pa ga z darom osebne molitve lahko vsak dan odkrivam in se nad njim navdušujem.
V 1. berilu beremo zgodbo preroka Salomona, ki je moral že kot otrok prevzeti vodenje kraljestva. Ko ga je Bog vprašal, kaj si želi, bi s človeško pametjo lahko rekel, da veliko bogastva, močne prijatelje, orožje, moč, zmago, zdravje, … Salomon pa ne prosi za nič od tega, ampak za modrost. Modrost ni nekaj, s čimer bi lahko odkrili npr. matematične zakone vesolja.
Modrost je tista zdrava pamet, ki zna razločevati, kaj je dobro in kaj je slabo. Še več, ne samo da razločuje, ampak je usmerjena k dobremu in dela dobro.
Vsi imate izkušnje staršev in starih staršev, ki so bili po naravi modri, zato se znali prav odločati, čeprav niso študirali takih in drugačnih knjig. Da bi imeli to modrost, ki nam pokaže, da v življenju nismo sami, da nismo mi bogovi, ki bi morali vse urediti. Da smo ljubljeni Božji otroci.
Če bomo živeli svoje življenje z ušesom, prislonjenim na Njegovo srce, potem smo lahko prepričani, da nas ta glas ne bo odpeljal nekam, kamor si mi ne bi želeli priti, ampak nas bo vodil tja, kjer bomo v resnici srečni, varni in zadovoljni.
Prosimo danes za to modrost in milost tudi našo zavetnico sv. Katarino. Amen.
Fotografije: Jože Potrpin