Pod vtisom hudih posledic poplav in v spominjanju božjih del po življenju in pričevanju sv. Klare Asiške in njenih sester klaris je celjski škof Maskimilijan v nedeljo, 13. 8. 2023, daroval sveto mašo v samostanu klaris v Nazarjah. Na povezavi najdete prispevek, ki so ga o tem pripravili pri Družini, in posnetek škofovega nagovora.

Prispevek o dogodku na spletni strani Družine.

Škof je v pridigi nagovoril:

»Jaz sem, ne bojte se!« 

To je stavek, ki ga v Svetem pismu najpogosteje srečamo. Čeprav nam Bog na različne načine izreka besede Ne bojte se, ljudje hitro in z lahkoto pademo v strah in si mislimo, da smo sami, da je vse odvisno samo od nas, da smo mi tisti, ki bomo sami rešili svoje življenje.

Današnja Božja beseda nam še posebej govori v teh dneh, ko se soočamo s tolikšno nesrečo, z žalostjo in s stisko. Posebno še v teh krajih, ko so ljudje v trenutku izgubili vse, ko so ostali sami, ko je šlo dobesedno po vodi vse tisto, za kar so živeli, po čemer so hrepeneli, za kar so delali vse življenje. In v takšnih trenutkih se tako rado vsiljuje tisto vprašanje: “In kje je v vsem tem Bog, kje je Božja volja, Božja ljubezen, Božje usmiljenje?” V vsem tem je še kako dragoceno, da nam Gospod vedno znova pošilja glasove, še bolj pa, da nam pošilja ljudi, ki slišijo te glasove, ljudi, ki imajo odprto srce, odprta ušesa, odprte oči – da v vsem tem prepoznavajo, vidijo, odkrivajo tisto globlje in resnični smisel.

V Božji besedi smo se srečali z dvema zgodbama, z dvema osebama, ki sta morali vedno znova popravljati svojo podobo Boga. V prvem berilu smo slišali o Eliji, ko ves žalosten in obupan nad vsem, kar se mu je zgodilo, beži strani v gore, v votlino, kjer se želi zapreti pred Bogom in pred ljudmi ter umreti. Pa čeprav je malo pred tem doživel vrhunec svojega življenja (vsaj tako se mu je zdelo). Pred tem je namreč na gori Karmel zbral 400 duhovnikov in vse Božje ljudstvo ter javno pokazal, kdo je pravi Bog. Postavil je daritveni oltar in zaklical, naj Bog, ki je močan, usliši molitev in sprejme daritev. 400 duhovnikov ni zmoglo priklicati Božje moči in Božjega blagoslova, priklicala pa ga je njegova molitev in zaupanje. Potem mora Elija pobegniti in iz tega sklepamo, da Bogu ni bilo prav, da se je zgodilo, kakor se je zgodilo.

Da Bog ni tisti, ki bi se razodeval v moči, v sili, ni tisti, ki bi se s silo maščeval, vsiljeval svojo voljo in premagal človeka. Pa čeprav je človek poln zablod, greha in nevednosti. Bog si izbira drugačne poti, Bog govori na drugačen način.

In prepoznavati drugačen način Božjega govorjenja je naloga in poslanstvo vsakega človeka, še posebej tistega, ki je Božji klic na poseben način zaslišal in ga sprejel, tistega,  ki se je z Gospodom osebno srečal. Samo tisti ve in sluti, da Bog ne govori ne z močjo ne s silo, ampak s tihim jezikom ljubezni, z jezikom navzočnosti. Ko nas želi prepričati, da nas ljubi, nas sprejema, takšne, kot smo, da bi prepoznali dar svojega življenja, da bi prepoznali svoje darove in da bi prepoznali tisto, kar nam je Gospod podaril. Da z njim in s temi darovi zmagujemo in pomagamo, da zmaga dobro na tem svetu.

Biti voden, imeti odprte oči za Božjo govorico, za Božji način govorjenja – to je tisto, kar v življenju najbolj iščemo, za kar potrebujemo tudi podporo in pomoč občestva. Tudi zato se danes zahvaljujemo za to, kakor je omenila s. Katarina, 45-letno navzočnost svete Klare na tem prostoru, po skoraj 200 letih prekinitve. Ve, sestre, pričate za tisto, za kar so pričali svetniki – za ta nov način Božjega govorjenja človeku. Za sporočilo, da Bog, ki je Bog ljubezni, ne zmaguje s silo in z močjo.

V teh dneh, ko smo videli, kako nemočni in šibki smo, kako je že narava veliko močnejša kakor vsa človeška znanost, je še toliko bolj na mestu, da se zavedamo, da je nad naravo, nad našo močjo, pa tudi nad močjo greha, ki vlada v svetu, tista Božja moč, ki deluje po moči ljubezni, po moči potrpežljivosti, po moči zvestobe.

Verjetno ste se v 45 letih velikokrat srečale z vprašanjem ljudi, ki se ustavljajo ob vaših rešetkah:

“Kako da ste tukaj? Kako da niste tam, kjer bi vas ljudje potrebovali? Kako da med ljudmi ne pričujete za Boga? Zakaj se skrivate, zapirate za rešetke, za zavese, zakaj v noči molite, ko vas nihče ne more ne slišati in ne videti?”

Vem, da imate pravi odgovor na ta vprašanja, ki so izraz podobe ljudi vseh časov, še posebej tega našega časa, ki v nebesa kuje človeško moč. Če bom v svetu, če bom delal, če si bom dosti prigaral, če bom uspešen, potem bom koristen. Potem bom nekaj naredil in pustil sledove v svojem življenju. Kako pogosto in kako srčno vsak človek v globini nosi željo, da bi pustil sled. In kako vedno znova vidimo, kako se ti sledovi  brišejo – pa ne zaradi Božje moči, Božje jeze, Božje vsemogočnosti, zaradi Boga, ki bi mu bil človek konkurent. Bog se ne boji tega, da bi človek postal večji in močnejši  kakor on. Če bi se tega bal, si ne bi vzel poti, ki si jo je izvolil: pot križa, pot zadnjega, pot blagrov.

Pot, o kateri pravi apostol Pavel: “Čeprav je imel Božjo podobo, se ni bal izgubiti te podobe, podobo hlapca je vzel nase, bil pokoren v vsem, bil ponižen do zadnjega in postal ljudem enak v vsem.”

Stopil je torej tudi v greh, zapuščenost, stisko, tudi v to blato, ki je v teh dneh na toliko mestih odplaknilo, dobesedno izrinilo sled, kakor si jo je človek predstavljal, da jo mora ali jo lahko pusti v svojem življenju.

To nam govori, da človek iz svoje moči nikoli ne bo mogel pustiti sledov, ki ostanejo. Lahko pa pusti sled, ki ostane, na način, da svoje življenje vedno znova izroča Tistemu, iz katerega teče življenje, tistemu, v katerem obstaja življenje, kjer življenje ne mineva – ker je dokončno, ker je prazno vsega mrtvega, vsega greha in polno Božjega.

In vedno, ko z vero in s hrepenenjem ter z ljubeznijo gradimo ta svet, ki se lahko kaže tudi v obliki hiš, stavb, urejenih polj, in nas te hiše, stavbe in urejeno življenje ne ustavijo, ko ne začnemo častiti dela svojih rok kot tisti Božji dar, zaradi katerega smo na svetu, ampak preko njega odkrivamo in slavimo tistega, ki nam daje moči in upanja, ki nam je dal življenje. Šele potem bomo pustili in puščali večno sled – tisto, ki je v Bogu že od začetka sveta in bo v njem tudi do konca.

Še ena misel, ki odmeva v vprašanjih, ki se prebujajo v ljudeh, ko se bližajo temu in drugim samostanom, kjer videvajo mlade ljudi, mlada vesela življenja samo preko zidov in oken. Odmeva misel, najhujša in strašna misel sodobnega časa, da je človek sam, edini in najpomembnejši. Da je vrednota človeka v tem, da se prepozna kot edinstven in neodvisen.

Mi pa nismo edinstveni in neodvisni, ampak smo del telesa, ki mu pravimo Bog, Jezus Kristus, ki mu pravimo, kot že ves čas pontifikata poudarja papež Frančišek – Cerkev, ki hodi skupaj.

Na to resnico Cerkve kažete in o njej pričujete, drage sestre, najmočneje – da smo vsi del, udje ene družine in enega telesa, kjer je vsak od udov enako pomemben: tako tisti, ki nekje v temi, v odmaknjenosti za zidovi samostana moli in prosi, kakor oni, ki sedi na prvih prestolih t. i. moči tega sveta, ki si domišlja, da ima oblast, da lahko odloča in sodi, pa vendarle vemo, kako malo je potrebno, da vsa moč in oblast izgineta in ostaneta samo še blato in smrt. Da smo torej vsi eno telo!

In da Cerkev ne more oznanjati živega Kristusa – pa četudi bi obiskala vse bolnike, če bi popravila vse hiše in vse strehe in vse mostove –  če ne gori iz ognja, ki mu pravimo navzočnost Boga.

Iz ognja, ki ga ve ohranjate, ga zalivate in ga čuvate. Ker se ta ogenj ne polni z oljem, ki ga lahko kupimo, ampak se polni z oljem, ki prihaja iz življenja, z oljem ljubezni. Z oljem, ki si ga ne moremo kupiti, četudi imamo še toliko denarja, saj ni trgovine, kjer bi to olje kupili. Ker to olje nosimo v sebi, to olje smo prinesli v življenje, to olje se pomnožuje, ko ga delimo, ko ga z ljubeznijo izlivamo na oltar svojega življenja.

Zato naj se naša molitev izlije v zahvalo vam, ki ste slišale ta klic, hkrati pa v prošnjo za pričevanje o moči molitve, o moči tihe navzočnosti, o moči ljubezni, o moči Božje govorice  ki ne govori z močjo in s silo, ampak z bližino, zvestobo, navzočnostjo, odpuščanjem. Da bi ta klic, pričevanje in pogled, ki se širi iz tega kraja v našem narodu, nikoli ne zamrl.

Naj bo hvala sestram in vsem, ki prihajate na ta kraj in podpirate sestre z darovi, s svojo ljubeznijo. Naj nam izprosijo tisto, kar je v življenju najpomembnejše: tisto eno je potrebno in to nam Gospod daje, če smo le pripravljeni odpreti svoje roke in sprejeti darove.