​Na predvečer binkoštnega praznika, v soboto 4.6.2022 je škof Maksimilijan v cerkvi Svetega Duha v Celju vodil slovesnost binkoštne vigilije.

Med pridigo je osvetlil slovesno praznovanje vigilije, ki je noč bedenja pred največjim praznikom, ki skupaj z Veliko nočjo tvori srce naše vere. Na praznik binkošti, ki je praznik razodetja Duha, se je Cerkev od vsega začetka zelo temeljito pripravljala, da bi to osrednjo skrivnost naše vere slavila, premišljevala, jo vzljubila in jo na ta način sprejela v svoje življenje in po njej spreminjala svoje življenje.

V liturgiji obhajamo dve slavnostni vigiliji:

Vigilijo na začetku velikonočnega praznika na veliko soboto, na noč vstajenja ter vigilijo pred praznikom binkošti, pred praznikom, ki dopolni skrivnost Velike noči, to osrednjo skrivnost vere in našega življenja. Za praznovanje si vzamemo čas, da bomo v molitvi in miru premišljevali Božjo besedo, to, kar je Bog v življenju izraelskega ljudstva že storil, kako se je razodeval človeku in kako se razodeva tudi nam.

Zato temeljnih skrivnosti našega življenje ne moremo spoznavati tako, da se jih naučimo iz šolskih klopi ali pa iz knjig. Premalo je osem let verouka, premalo so kateheze za prejem zakramentov, da bi že postali ne samo Jezusovi učenci, ampak da bi postali velikonočni ljudje, novi ljudje, ljudje novega življenja. Zato je potrebno učenje v življenju, z življenjem.

Ko so Izraelci vedno znova prebirali svojo zgodovino, so tako lahko vsako leto preverjali, kako se je tisto leto v njih uresničevala Gospodova moč, njegov Duh, kako je Bog bil navzoč v njihovem življenju. Ko v Božji besedi poslušamo te pripovedi, se nam ne prebujajo samo spomini na to odrešenjsko zgodovino, ki jo poznamo iz bogoslužja, ampak naj bi se nam ob tem ogrevalo tudi naše srce, da bi tudi mi prepoznali delovanje Duha v našem življenju, da bi naše življenje začelo sijati, postajati vedno bolj prozorno – da bi videli, da dan, ki ga začenjamo, ni samo dan, ki nam prinaša toliko in toliko obveznosti, ampak da je to dan, v katerem se razodeva Gospod, v katerem nam govori Gospod. Da preizkušnje, ki se nam dogajajo, niso samo neka teža, ki si jo želimo čim prej premagati in preseči, ampak da je v vsem Božji klic, ki nas vabi in nam govori, kam naj usmerjamo svoje življenje. Če pa želim tako gledati in presojati življenje in v resnici odkrivati, da je za tem življenjem še nekdo Drug, potrebujem najboljšo in najplemenitejšo človeško lastnost, ki jo je Bog položil v moje življenje – to pa je moč ljubezni. Ljubezen je namreč tista, ki se odpira, ki sprejema, ki ne išče svojega, ki se ne da razdražiti, ki vidi preko,…

Zato je lahko Jezus tudi v zadnjih govorih pred Veliko nočjo, ki jih beremo v dnevih pred binkošti, rekel: Tisti, ki me ljubi, lahko spoznava in izpolnjuje moje besede. Samo tisti, ki ljubi, samo tisti, ki se Bogu približa po Duhu ljubezni, to je v resničnosti svojega življenja, bo lahko Boga prepoznal tudi v svojem lastnem življenju. 

Živeti po Duhu, živeti duhovno namreč ne pomeni živeti v zraku ali neresnično. Živeti duhovno po ni nekaj, kar bi bilo rezervirano za duhovnike, redovnike, redovnice, za samostane … Živeti po Duhu pomeni, da poslušam, da živim  vedno znova z odprtimi ušesi in očmi srca, ki vidijo za tistim, kar se dogaja. Ne neko idejo/moč/silo/energijo, ampak osebo –  Nekoga, ki nas je poklical, ki nas je vzljubil ob začetku sveta, ki nas vodi in ki ima načrt in smisel našega življenja.

Zato, da bi prepoznavali tega Duha in to, kar Duh govori vsak dan našega življenja, nam osebno in naši Cerkvi, smo vstopili v to obdobje sinodalnega razmišljanja. Škof je spomnil, da bo sinoda oz. sinodalno pogovarjanje morda odprlo mnogo idej, vprašanj, morda bomo tudi kaj novega izvedeli o tem, kako naj bi bilo oz. kako naj ne bi bilo, vendar pa je tisto, k čemur nas je želel papež Frančišek usmeriti, ko nas je povabil na to pot sinode, to, da bi začeli odkrivati, kdo je resnični protagonist, voditelj in gospodar našega življenja. Da ne živimo v nekem svetu brez smisla, da nismo slučajno tukaj, kjer smo, da na tej poti nismo sami, da smo poklicani v občestvo, v skupnost, v Cerkev. Še več, da smo vcepljeni v telo Božjega Sina Jezusa Kristusa.

Da bi spoznavali naše novo življenje v Njem, je potrebno, da počasi v svoji veri umolknemo samim sebi in svoji pameti in pustimo, da Duh spregovori.

To pa ni lahko. Škof nam je iz Božje Besede, ki nas vodi skozi vso odrešenjsko zgodovino, pokazal na tri značilnosti, kako Duh govori in na katere naj bomo pozorni, ko hodimo našo sinodalno pot.

Prva značilnost je, da kjer začne govoriti Duh, je na začetku, kot sami izkušamo, najprej zmeda, ropot, nekaj se začne premikati. Božja beseda o zidanju babilonskega stolpa nam pokaže, kako so si ljudje domišljali, da bodo s svojimi zidaki naredili pot do neba in se dotaknili Boga ter spoznali Božjo voljo, pridobili Boga kot svojega pomočnika. To pa seveda ni pot, ki nas bliža k Bogu, ampak k maliku, ki se imenuje ego, jaz sam, ki mislim, da bom jaz tisti, ki bom sam prišel do Boga. Nihče ne pride sam do Boga! Zato se je moral zgoditi tisti vihar, ki je pometel s stolpom in razgnal ljudi, da so se razkropili in da so zopet začeli poslušati in prisluškovati tistemu pravemu Duhu. Podobno se je dogajalo do prvega dogodka Cerkve – tudi v binkoštni dvorani namreč ni bilo nič drugače. Pogumni in mogočni apostoli, ki so tri leta hodili ob Jezusu, so si začeli počasi domišljati, da že vedo, kaj jih je Jezus naučil, kaj morajo govoriti itd. Zato so bili zadnje dneve in mesece že kar malo nestrpni in so ga spraševali: »Gospod, ali boš v teh dneh obnovil Izraelovo kraljestvo? Gospod, daj da bova sedela na tvoji levici ali desnici. Stori, da bo ogenj padel na njih, saj vidiš, da te ne poslušajo!« In tako dalje… Potiskali so ga naprej, naj jim zagotovi tista prva mesta in da naj se zgodi tak Božji načrt, kot ga imajo oni v glavi. Ampak vemo, kako se je vsa zgodba končala, kako so vsi do zadnjega zbežali pred križem in pred ljudmi, katerim bi morali reči kakšno besedo. Kako je Peter zatajil svojega Gospoda pred navadno deklo, kako se je Juda obesil, kako so se apostoli, čeprav so imeli Marijo med seboj, zaprli v dvorano, kjer so obhajali zadnjo večerjo in v strahu pričakovali, kdaj bodo prišli po njih. Niso se bili sposobni spomniti niti ene Gospodove besede. Dokler ni prišla moč od zgoraj in »pometla« z njihovo pametjo in domišljavostjo in jih je začela uvajati v drugo pamet, v drugo modrost, v drugo logiko.

Ne ustrašimo se torej prepihov in sprememb, češ vedno je bilo tako, ampak se vprašajmo, ali gradim sebi stolp do neba ali pa želim biti orodje Božjega delovanja, da bo Bog postavil svoje svetišče v meni, v Duhu in v resnici.

Druga značilnost Duha je, da povezuje, saj prihaja od Očeta preko Sina in me odpira k drugemu. Kakor je Oče v meni in jaz v Očetu, tako bodo oni, ki me ljubijo, v meni in bodo ljubili tebe. Škof je povabil, naj pustimo Duhu, da nas pripelje do drugega, še več, dovolimo si odpreti se drugemu. Sprejeti drugega in njegovo mišljenje, ne na ravni prepričevanja in argumentov, ampak na ravni ljubezni. To ne pomeni, da bi morali biti vsi uniformirano enako misleči. Edinost, ki jo ustvarja Sveti Duh, je edinost v različnosti. Kot orkester, ki z različnimi instrumenti igra isto melodijo in kjer tudi tisti, ki ne zna brati not, a ima posluh, gleda dirigenta, ki daje ritem in vodi. To je po škofovih besedah pomembno v tem našem skupnem razločevanju: da gledamo tistega Enega, ki je pred nami, ki nas je poklical, ki nas vodi, ki nas bo pripeljal k Očetu.

Kot tretjo značilnost Duha pa je škof poudaril dar ljubezni, ki ni dar neke čustvene romantike, ampak je dar poguma, ko se ne bojim več zase.

Ljubezen pomeni, da sem izpolnjen, da se miren, da vem, da imam toliko, da lahko delim, da lahko brez strahu sprejemam drugega in ga spuščam v svoje življenje, da lahko preraščam tudi svoje želje in je moje veselje veselje mojega brata in moje sestre.

Za ta dar prosimo, to je dar, ki gradi Cerkev in ki iz Cerkve, ki skrbi zase in se zapira v zakristije in v svoje koncepte, naredi pogumne in ponosne Jezusove učence, ki bodo stopili v svet in živeli svojo vero odrešeno, polno in veselo – to bo naše pričevanje, to je naš misijon.

Na koncu je škof povabil vernike, ki se vsak teden zbirajo v celjski cerkvi, ki je posvečena prav Svetemu Duhu, da bi sprejeli Božji dar Svetega Duha, ki vse vabi, da bi zaživeli in v njem prepoznali resnico svojega življenja. Da bi se tukaj vedno znova osvobajali, prečiščevali in sprejemali hrano za vsakdanje življenje, za življenje učenca, ki oznanja s tem, ko služi in ljubi.

🔊 Prisluhnite posnetku pridige

 

Delite prispevek s prijatelji!