Vsako prvo soboto v mesecu ima škof Maksimilijan na Radiu Ognjišče kateheze o Prvem pismu Korinčanom.

Vse kateheze najdete v radijskem arhivu. Prisluhnete jim lahko s klikom na posamezne datume spodaj:

2.10.2021 🔊

Škof nas je uvedel v branje Svetega pisma, ki je knjiga življenja, je zapis odnosa med Bogom in človekom in ne v prvi vrsti knjiga navodil za moralno življenje. Raziskovanje Svetega pisma se vedno začne z uvodi: okvir nastanka, zgodovinskost, izročilo, jeziki, … Nato šele pride razlaga = eksegeza. Vsa naša teologija je biblična, ker izhaja iz Svetega pisma.

Na vprašanje: Ali je potrebno res najprej veliko vedeti, da sploh razumemo Sveto pismo, škof odgovarja, da to ne drži in da je prvi korak vedno branje. To je vstop v Sveto pismo. Ker je Božja beseda navdihnjena, je vsak zmožen brati in slišati njen klic.​ Zato lahko k branju pristopamo z ljubeznijo in z veseljem.

Zakaj je škof za temo katehez izbral Prvo pismo Korinčanom?

Ker je Pavlova zgodba navdihujoča: najprej je bil goreč farizej, ki je poznal Postavo in je bil zanjo celo fanatično pripravljen ubijat… Potem pa preobrat, spreobrnjenje! Novo osebno spoznanje Kristusa ga vodi v načine iskanja, kakot to povedat drugim. Obrne se od Boga naših predstav, od Boga religije v osebno spoznanje Jezusa Kristusa.

Korint je bil  metropola denarja in užitka sveta. Pavel tja pride z besedo križa. V celotnem pismu je Pavlov napor, kako veliko skrivnost Boga v Kristusu soočiti z vsemi izzivi človeka in družbe tedanjega (in tudi današnjega) časa.

Pavlovo sprejetje krščanstva je bilo v njem, ne več pred njim, nad njim, v nauku. V njem se je zgodila skrivnost, ki se v nas zgodi v krstu – vstop Sv. Duha v človeka.

“Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus.” (Gal 2,20)

6.11.2021 🔊

Nadaljujemo z branjem prvega pisma Korinčanom, ki je konkretno pismo o življenju Cerkve​ in je aktualno tudi danes na naši sinodalni poti. Pavel sooči evangelij o odrešenju z takratno kulturo okolja v Korintu, mestu luksuza, kapitala, različnih kultur in življenjskega užitka. Pavel poudarja občestvenost: evangelij se lahko živi samo v skupnosti.

Pavel se ukvarja tudi z vprašanji telesa. Nasprotuje takratnemu odnosu do telesa kot ječe ali kot sredstva za užitek in poudarja, da se je Jezus učlovečil v telesu, da je človek tempelj Sv. Duha in da je občestvo Kristusovo telo.

Zgodovinski okvir pisma, ki nam pomaga pri branju, nam pove, da je Pavel prišel v Korint okoli leta 50 in tam ostal leto in pol. Ob prihodu je tam že našel kristjane (v Apd beremo o Priscili in Akvili, ki sta bila priseljenca iz Rima, Pavel se je naselil pri njima).V Korintu so bili kristjani manjšina, cca. 150-200 ljudi (med 90-120 tisoč prebivalci Korinta), zbirali so se po hišah, po domačih cerkvah, bili so različnih slojev. Pavel je preko pisem ohranjal stik s svojimi skupnostmi, ko je potoval naprej (Korinčanom je pisal iz Efeza). Način pisanja je bil vedno enak: teza (kerigma, oznanilo) + dokazovanje teze.

Kaj nam 1 Kor lahko pove za našo sinodalno pot?

Zavedajmo se, da nihče ni prikrajšan za milostni dar, ki smo ga prejeli pri krstu in je naša nova identiteta, novo življenje. Tega novega življenja pa ne ne živimo sami, ampak smo občestvo.

Sinoda ni naš projekt, ampak je delo Sv. Duha. Duh pa veje, kjer hoče, je ustvarjalen, je povezan z življenjem, zato veje v vsakem človeškem hrepenenju. Prisluhnimo našemu notranjemu hrepenenju in se pustimo voditi Duhu! Dinamike sinode ne moremo začrtati metodološko, Duh nam kaže korake in nas preseneča.

4.12.2021 🔊

V katehezi je škof povzel že povedano v prejšnjih katehezah, v duhu sinodalnega razmišljanja. Apostol Pavel v pismu išče besede in primere, da bi svetu, ki mu govori, oznanil, da Bog želi priti do resnice vsakega človeka. Naproti človeški moči in modrosti Pavel oznanja, da je “Kristus Božja moč in Božja modrost.”(1 Kor 1,24)

Na naši sinodalni poti nas je škof spodbudil, da lahko veliko naredimo, ko gremo ven iz sebe, ko se ne ustavimo pred strahovi, ko si upamo “sinodalno” sanjati in upati, ko se odpremo Duhu.

Največja blokada človeka je zaprtost v svoj lasten ego.

Sv. Jožef nam je v Svetem pismu podan kot model prave modrosti in pravičnosti, ker nam pokaže pot malega človeka skozi konkretnosti vsakdana, človeka, ki izpušča iz rok, modrost pa dobi, ko se odpira, posluša, se odpove svojemu napuhu.

Pavel razloži logiko tega sveta nasproti Božji logiki:

  • Logika moči in razuma = logika sveta, prepričevanje.
  • Logika ljubezni = logika sprejemanja in podarjanja = Božja modrost.

Lahko se izobražujemo in veliko vemo o Bogu, a če nismo z njim v osebnem odnosu, je Bog samo predmet opazovanja in razmišljanja, ne dotakne pa se našega srca. Škof nas je spodbudil, da najprej molimo za odprtost Duhu, ki je pot k drugačnemu načinu preseganja človeške logike. Kristusov dar, novo mišljenje lahko samo sprejmemo kot dar.

1.1.2022  🔊

V katehezi je škof razložil, kaj pomeni, ko Pavel reče, da ima Kristusovo misel, njegov um? To je želja po izpolnjevanju Očetove volje, po spoznavanju Očetovega načrta za človeka, je sposobnost ljubiti.

Misliti po človeško pomeni misliti nase, zase, kar vodi v zavist in prepir.

Misliti po Božje pa pomeni misliti po sinovsko, da se zavem, kdo sem, kaj sem od Boga prejel, da sem njegov Božji otrok.

Pavel govori o modrosti križa, ki je nasprotje mesenemu  življenju, ki želi sebe rešiti in nabira stvari zase. Je modrost darovanja, izpuščanja, je drža Božjega sina.

Mesenost je pri Pavlu v dveh pomenih:

  • Človek je realno telesno bitje, meso ni mišljeno negativno, to je človekova osnovna danost.
  • Meseno mišljenje pa je značilnost individualističnega mišljenja, ki je temelj vsake skušnjave, ki prigovarja, da bo človek preživel samo na način jemanja, ne dajanja.

V pismu Pavel poda tri podobe Cerkve:

    • Njiva: obdelovati in čakati na rast.
    • Zgradba: ključni element je temelj, na katerem se gradi. Temelj je že Kristus, naša nova identiteta po krstu, gradimo na tej podlagi, ne na naravni podlagi, ampak na odrešeni naravi.
    • Tempelj: pretresljiva podoba za Jude, tempelj je najbolj svet prostor, v presveto sme vstopiti samo veliki duhovnik. Mi pa smo po krstu občestvo, smo Božji tempelj. To je najmočnejša podoba Cerkve, ker v nas prebiva Bog.

Škof se je dotaknil tudi božičnega sporočila: po učlovečenju Boga ne moremo več srečati izven telesa, navzoč je v vsakem človeku in v skupnosti. Zato Jezus pravi, karkoli storite najmanjšemu, storite meni.

Preko Kristusa Bog vstopi v človeka, zato lahko človeško življenje postaja Božje. To je naša neverjetna obdarovanost. Božjo ljubezen lahko samo sprejmem, ne pa da si jo zaslužim.

Kako lahko Pavel reče: Postanite moji posnemovalci? Pavel ne gradi na svojih sposobnostih, ampak na novi resničnosti, ki je v njem. V njem je Kristus, ki je močnejši od njegovih šibkih lastnosti.

Kristusovega nauka ne spoznamo po vzgoji, po nauku, potreben je odnos, novo rojstvo, ki je krst in pomeni umreti staremu, da se rodimo v novo življenje. V človekovo telo je položen zakrament novega življenja, zato je vse, kar človek dela, izraz človekovega odnosa do bližnjega in do Boga. Božji tempelj smo! V Kristusu smo Božji otroci.

5.2.2022 🔊

Kot v preteklih katehezah, smo tudi v tej brali in vstopali v Prvo pismo Korinčanom, ki je pismo Cerkvi in nagovarja konkretno življenje, ki ga Cerkev živi. Cerkev namreč ni ideologija, ki sledi nauku enega oznanjevalca, ampak temeljimo na enem temelju, ki je Kristus.

Kristjan živi iz drugega, iz Kristusa in tako lahko premaguje težnje naravnega življenja, da bi živel iz sebe in za sebe.

Novo mišljenje pomeni soočenje modrosti sveta z Božjim načinom gledanja. To Pavel imenuje modrost križa, ki je modrost darovanja, sestopa, je modrost ljubezni.

Ljubezen je namreč edina, ki gradi. Racionalnost pa sama po sebi napihuje.

Pavel odgovarja na vprašanja, ki mu jih je skupnost pisno zastavila: o zakonu, o celibatu.

Teza neke rigorozne veje aksketov ali pa gnostikov v korintski skupnosti, katerim je telo breme, je bila: Dobro je, da se ženske ne dotika. Telo naj se podredi duhovnemu. Spraševali so se, ali naj sploh živijo svoj vsakdan, gradijo družine, vzgajajo otroke ipd., če bo kmalu Jezusov drugi prihod.

Pavel se bori proti takemu pogledu na telo. Pokaže na krščanski način življenja med možem in ženo, ki je del novega življenja v Kristusu in je Božji dar. Kristjani cenijo človeka v celoti, ničesar ni v telesu, kar ne bi bila vrednota. Zato se do vsega obnašamo kot do dragocenega daru in telo ni v nasprotju z duhovnim življenjem.

Pavel pokaže na enakopravnost moža in žene, ki sta drug drugemu dar. Šele tako lahko živimo polnost odnosa. Mož in žena sta oba novi človek v Kristusu in ne živita zase, ampak za drugega. Vrh ljubezni je vedno v izročitvi sebe drugemu.

Pavel reče: “Da bi bili vsi ljudje kot jaz.” Kako pa je on? On je srečen in poln v Kristusu.  Poti do tja so različne. Ključna je izročenost! Da se podarimo. V katerem koli stanu življenja, v poročenosti ali v celibatu. Način podaritve pa je različen, odvisno od milostnega daru, ki ga je vsak prejel. Svetosti ne daje oblika, ki jo živiš, ampak način! Kriterij je polnost življenja.

5.3.2022 🔊

V katehezi je škof razložil vrstice 7. poglavja, ki je v srcu Pisma Korinčanom, kjer se Pavel po uvodnih mislih usmeri v srčiko, v intimo človeškega življenja. Vse od 7. do 14. poglavja pisma odgovarja na konkretna vprašanja skupnosti. Korintska Cerkev se je namreč odzivala na pogansko življenje okolja, vsi kristjani so bili spreobrnjenci z izkušnjo načina življenja tistega okolja. Kot odgovor na to, so nekateri iz strahu ali sovraštva do telesnega, šli v radikalno asketsko smer. V 1 Kor 7 Pavel močno in jasno izpostavi pomen telesnega življenja – važen je način, kako živimo; da živimo svoje naravno življenje na duhoven način.

Pavel govori o enakopravnosti moža in žene. Odpre vprašanje o t.i. mešanih parih – o vernikih, kjer je en zakonec krščen, drugi pa ne. Pavel reagira na miselnost nekaterih radikalnih članov korintske skupnosti, ki so od vernikov zahtevali, da se po krstu ločijo od svojih poganskih zakoncev. Pavel pragmatično pristopa k reševanju težav z evangeljsko širino in z upoštevanjem naravnega zakona, ki je v tem, da sta si dva že izkazala ljubezen. Poudarja, da sta oba zakonca svobodna v sprejetju vere in verjame, da Bog lahko govori tudi po nevernem, ker govori po temeljni Božji lastnosti, ki je ljubezen. Neverni zakonec sprejema po vernem zakoncu Božji blagoslov, ker ta moli in prosi zanj.

Tukaj je uporabljena beseda »brat« gr. adelfos, ki je bila v prvi krščanski skupnosti sinonim za kristjana, za moškega in žensko; v novem življenju v Kristusu smo si bratje.

Škof je razložil vrstice, kjer Pavel govori o posvečenju in o odrešenju:

  • Posvečenje = prositi za blagoslov, milost, moliti za nekoga; oba zakonca sta deležna blagoslova, prav tako otroci, četudi je samo en zakonec veren.
  • Odrešenje = izključno Božji dar, ne moremo si ga sami dati ali ga dati drugemu, lahko ga samo sprejmemo. Kot ne moremo dihati/jesti/živeti  namesto nekoga drugega.

Pavel pravi, da naj živimo poklicanost tam, kjer smo. Najprej je Božji klic. Bog te je poklical. Božjega klica ne izniči stan ali oblika življenja, v kateri živim (Jud, Grk, moški, ženska, suženj, svoboden, obrezan, neobrezan – vsi ste po krstu eno v Kristusu). Kristjani so poklicani, da z življenjem pokažejo novost, ki so jo sprejeli po Kristusu, v stanu, v katerem so.

Vsak naj ostane v milosti, v kateri je bil poklican.

To je novost krščanske antropologije. Ker je v središču Božji Duh, ki ga človek sprejme po krstu, ta Duh daje življenje tudi človekovemu psihičnemu in telesnemu življenju. Zato lahko Pavel reče, da je tudi suženj, ki je sprejel Gospoda, Gospodov osvobojenec, saj je Kristus vse odkupil s svojo krvjo.

Škof je katehezo zaključil z mislijo, da nas klic ljubezni do Božje besede kliče k vztrajanju, k poslušanju, k dialogu in k sprejemanju. Nevarnost pristopa k Svetemu pismu je, da pristopamo samo s svojo miselnostjo, s svojim družbenimi predsodki in tako ne moremo sprejeti tako dragocene, občutljive in globoke besede, ki je lahko sprejeta samo v ljubezni in spoštovanju.

7.5.2022 🔊

Škof je v uvodu povabil vse, ki so slišali klic na sinodalno pot, da prebirajo 1 Kor, ki je izvorna šola Cerkve – apostol Pavel nam v njem predstavi, kako je prva skupnost rastla in se oblikovala v organsko občestvo. Iz 1 Kor se učimo teološke podlage in jezika, kako vstopati in sprejemati sinodalno mišljenje.

Osrednja tema kateheze je bila 8. poglavje pisma:

  • Pavel se obrača na svoje krščansko občestvo v Korintu, ki so spreobrnjenci iz poganstva ali judovstva.
  • 1 Kor 8 Pavel začne z izzivom, da je spoznanje sicer koristno, vendar je nujen celostni pogled. Nasproti spoznanju postavlja ljubezen. Samo ta gradi. Metoda tega celostnega pogleda, ki je sinodalen, pa je ljubezen, ki ne izključuje.
  • O malikih v tisti kulturi: novim kristjanom ni bilo lahko prekiniti z vsemi običaji prejšnjega načina mišljenja in življenja. Še vedno so namreč živeli v poganskem okolju in ni se bilo lahko izogniti poganskemu načinu življenja (enako velja za kristjane danes).
  • Vprašanje hrane: glavna trgovina se je v Korintu dogajala v templjih, kjer se je darovala hrana. V Korintu ni bilo mogoče kupiti mesa, ki ne bi imelo stika s templjem – del vsakega zakola se je namreč oddal v tempelj, ostalo pa se je prodajalo na tržnici. Novi kristjani so se znašli v novem življenju, zato je bil potreben radikalen premislek tega novega življenja.
  • Odnos do hrane in spolnosti najbolj zaznamuje človeka, to je njegova vitalnost. Rešitev ni v radikalni odpovedi, ampak je vedno vprašanje in izziv, kakšen odnos imam jaz do tega, kako živim – kot pravi Pavel, imamo samo dve možnosti: ali živimo po načinu mesa ali po načinu Duha.
  • Krščen človek je poklican, da živi po Duhu tudi hrano in spolnost, skratka celotnega človeka. Zato je vprašanje hrane in malikov aktualno še danes.

Škof se je v katehezi na kratko dotaknil tudi birmanske pastorale in pogostih vprašanj staršev in župnikov, zakaj mladi odhajajo iz Cerkve: Če bomo mi živeli taka občestva, da bodo pritegnila, bodo mladi ostali med nami. Če pa občestva polnimo z zagrenjenostjo in moralizmom, to ne pritegne. Izgubljeni sin se lahko vrne samo, če se ima kam vrniti.

Spoznanje napihuje, tisto, kar gradi, je ljubezen. Ljubezen je najboljši način spoznavanja. Če kdo ljubi, pozna Boga. Tudi če ga ne pozna formalno. Ljubezen je pot do Boga. Če ljubiš, živiš na Božji način in ljubezen te bo pripeljala nazaj k Bogu.

Iz mnogoboštva in malikovanja v Korintu je škof izpeljal vprašanje za vsakega izmed nas:  Kaj so danes naši bogovi/maliki, tisto, kar omejuje našo svobodo (hobiji, denar, ugled, čast, …)?

Za ugled Cerkve skrbimo z življenjem po evangeliju. Ne pa s tem, da o neuglednih stvareh ne govorimo.

Božja Cerkev ne bo nikoli propadla. Propadlo pa bo vse tisto, kar ni Božje. Ne samo, da bo, mora propasti vse, kar predstavlja oviru Božjem.

Jed nas ne bo približala Bogu, pravi Pavel. Če opravljam dela brez ljubezni, me količina mojih del ne bo približala Bogu, pa četudi so to post, molitev, pobožnosti ipd.

Bistvo Cerkve je, da smo organsko občestvo –  živimo drug iz drugega in drug za drugega. Ljubezen ni življenje zase.

4.6.2022 🔊

Uvodoma je škof povzel Pavlovo misel, ki jo beremo skozi celotno pismo in je postavljena v kontekst njegove teologije: Oznaniti novost novega življenja, ki smo ga prejeli po krstu. Te novosti ne moremo razumeti izven konteksta življenja, izven ljubezni.

Tema celotnega pisma je Pavlov odnos do telesa – apostol oznanja in govori konkretnem človeku, ki prepoznava Boga v tem, kar živi.

Samo to, kar človek ljubi, lahko spoznava. Celostno lahko spoznamo samo iz odnosa. Če kdo ljubi Boga, ga bo lahko spoznal. Prepoznam lahko samo tisto, čemur se izročam, kar postaja del mene.

Pavel pravi, da nas jed ne približa Bogu. Niti če jemo, niti če ne jemo, nismo bolj sveti. Ne sredstvo, Bogu nas bliža samo naše srce. Sredstva (post, askeza) so lahko samo v pomoč pri ostrenju našega Duha, da bi se odpirali in sprejeli Božjega duha in Božji dar. Ne zamenjajmo cilja s sredstvom na poti do Boga.

1 Kor 9:

Pavel samega sebe postavlja za zgled – s svojo zgodbo na sebi pokaže, kako je Kristus postal njemu vse, zato je tudi on postal vsem vse. Odpovedal se je svojim dobrinam, vrednotam, principom ,… zato, da bi se lažje približal bližnjemu, da bi lažje posredoval to, kar njega presega, to je Božjo besedo. Božja beseda bo namreč naredila več v drugemu, kakor pa Pavel sam in njegova modrost.

Božja beseda deluje in preseneča. Pustimo, da deluje, bodimo potrpežljivi in je ne prehitevajmo s svojimi razlagami.

Bog je ljubezen. Ljubezen pa je svobodna in vedno znova preseneča, ker je ustvarjalna. Takšna je tudi Božja beseda.

1 Kor 9,1-10:

  • odlomek je avtobiografski.
  • govori o Pavlovi svobodi, ki je tudi v tem, da se lahko odpove tudi svojim pravicam.
  • Korint je bilo veliko mesto, zato je bilo tam več apostolov (Peter, Apolo). Evangelij Jezusa Kristusa pa je samo en in nam razodeva Boga Očeta.
  • Iz teksta razberemo dva očitka Pavlu:
    • Obtožbe, da je premalo zvest tradiciji in Mojzesovi Postavi; temeljni kriterij za pripadnost izvoljenemu ljudstvu je za Pavla sprejetje vere v Jezusa Kristusa, oznanila o njegovem križu in krsta, ki pomeni smrt lastnemu egu. Pavel je svoboden do tradicionalnih pristopov, na katerih je gradilo judovstvo (odnos do hrane, do obreze, do čistosti,…)
    • Očitki Pavlu, da je nepošten; da zbira sredstva in darove ter jih uporablja zase.

Njegovo poslanstvo je skrb za revne Cerkve, posebej do Jeruzalemske, iz katere je sam izhajal. Ti kristjani so živeli v pomanjkanju, v primerjavi s kristjani v grških mestih. Pavel je poudarjal solidarnost, saj krščanstva ne moreš živeti samo z besedo, ampak ima nujne posledice na odnosih do bližnjega. Njegove prošnje za darove so prebujale dvome med ljudmi. A Pavel je svoboden in si zato upa prosit, ker ničesar nima. Pavel se je na začetku oznanjevanja preživljal s svojimi rokami. Vedno se vrača k temeljnemu principu iz Svetega Pisma od prerokov naprej: vsak človek ima pravico živeti od svojega dela.

Krščanstvo je konkretno. Tudi jem in pijem na krščanski način. Kritika duhovnega pristopa, kjer hrana ni pomembna; Pavel to radikalno zavrača. Krščanstvo ima odnos do celotnega človeka.

Apostoli so imeli spremljevalce, nekateri so imeli tudi žene, npr. Peter. Iz drugih mest v pismih vemo, da je bil Pavel samski. Pavel pa ne privilegira nobenega izmed statusov.

➡️Podoba vola, ki tepta klasje in zraven smuka žito🌾 = opis bralca Božje besede. Božja beseda je zapisana za tistega, ki jo bere! Ne za človeka iz preteklosti, ampak za nas zdaj, ki jo beremo. Da jo meljemo, jemo, da iz tega živimo. Najprej mora vera nahraniti tebe, postati hrana tvojega duha in telesa, ti moraš rasti zaradi svoje vere. Potem jo šele lahko oznanjaš drugim.

Božja beseda je najprej zapisana zame! Bog ni dal postave, da bi On bolj svetil, ampak da bi človek živel bolj polno življenje.

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi bi verovali, da je Jezus – Kristus, Božji Sin, in da bi s tem, k verujete, imeli življenje v njegovem imenu.  (Jn 20,30-31)

Cilj ni vera, ampak da bi po tej veri imeli novo življenje!

Evharistija je hrana, ne pa nagrada za popolnost.

Božja beseda in evharistija sta navzočnost Boga med nami, Boga, ki želi, da postane del našega življenja, ki se nam je dal kot kruh.

1 Kor 9, 19-27:

  • Beseda ni Pavlova, ampak Gospodov Duh govori po njem.
  • V središču je moč Kristusovega evangelija; zaradi njega Pavel vse prenaša.

Bog je po Kristusu vstopil v človeka, sprejel njegovo meso, duha, celoto in to prinesel pred Boga.

Vse delam zaradi evangelija. To je Pavlov poklic. Ni si ga sam izbral, ampak sledi Božjemu klicu, ki mu daje moč. Ko je izpustil svojo modrost iz rok in sprejel Božjo pobudo, način Jezusa Kristusa –  Postal sem služabnik vseh, da bi jih vse pridobil!

Pavel je svoboden in samozavesten, hkrati pa sam sebe imenuje suženj. Ker se popolnoma preda Kristusu, umre svojim pobudam in svojim principom, sebi, da lahko po njem drugi sprejmejo Kristusa.

Vsem sem postal vse.

 

2.7.2022 🔊

V katehezi je škof razložil 10. poglavje Pisma, še prej pa je povzel glavne poudarke 9. poglavja:

  • Oznanjevalec se mora najprej sam hraniti iz Božje besede, ki jo oznanja.
  • Oznanjevanje evangelija ne sme biti iz osebnih koristi; poklic je izraz Božje izvolitve, oznanjevanje je iz spoznanja Božje moči, ne iz lastne moči.
  • V.19: Čeprav sem svoboden, sem vendar želel postati služabnik vsem, da bi jih čim več pridobil. → Pavel svoje svobode ne ohranja zase, ampak jo podarja v službo drugim.
  • Kristusov suženj: močna Pavlova prispodoba, ki jo uporabi tudi v Pismu Galačanom. Paralelizem: Jaz sem Kristusov suženj, ker sem v njem popolnoma svoboden, ker sem se izročil njemu in nimam več nobenega strahu zase.
  • Svoboda ga osvobaja, da se lahko popolnoma daruje.
  • 1 Kor 9, 24-25: Pavlov primer iz takratnega Korinta, kjer so se dogajale velike korintske igre, t.i. druge olimpijske igre, zato uporabi športno prispodobo, ki je poslušalcem blizu: Tečemo, da bi dosegli zmago. Boj za zmago je sestavni del zmage. Kristjani ne tekmujemo drug proti drugemu, ampak proti svoji lenobi, kompromisom, skušnjavam, predsodkom, … Boriti se z vsem, kar smo, z dušo, duhom in telesom. Koliko vsega športniki vložijo v treninge….

Koliko pa verni ljudje vložimo napora, da bi dosegli tisto najlepše, to je zmago Duha, lepoto Duha, sadove Duha?

1 Kor 10, 1-13: 

  • Korinčane je zadela neka preizkušnja, so v stiski, njihova svoboda je ogrožena.
  • V 1 Kor 9 Pavel postavi sebe za zgled, v 1 Kor 10 pa jih opogumlja z izkušnjo odrešenjske zgodovine izvoljenega ljudstva – to je v Svetem pismu stalen način spodbujanja k zvestobi, pogumu, zaupanju v Boga, v Božja dela; ko berejo stvari, ki so se zgodile tudi 1000 let nazaj, kakor da so se zgodile včeraj.
  • Naši očetje so bili vsi pod oblakom (podoba Božje navzočnosti in Božje rešitve) in so šli vsi skozi morje (vsi so šli skozi preizkušnjo in prestali izziv zaupanja v Boga) → morali so stopiti v odprto morje: brez Božje moči se morje ne bi odprlo, brez vere pa človek ne bi stopil v razprto morje. Ko so bili na poti in zaupali, so doživeli rešitev.
  • Na eni strani grožnja in smrt, na drugi strani pa Božja navzočnost, ki kliče k zaupanju.
  • Opomin, zgled, grško tipos → iz tega tipologija; primer, ki te spodbuja, opominja, pokaže delovanje Boga v preteklosti, da bi ga lahko prepoznal tudi danes.
  • Bog je gospodar časa in prostora, v njem ni časa in prostora, ampak je vse večni danes in tukaj. Sedaj smo v Božji živi dejavni navzočnosti. Pavel uporabi tipološko razlago (ki so jo potem uporabljali tudi cerkveni očetje, da so nazorno pokazali, kako vsa Stara Zaveza v podobah razodeva Kristusa): morje kot podoba krstne vode, oblak kot podoba Duha, skala pa je Kristus, ki je bil kot podoba navzoč že od začetka sveta (2 Mz 17 voda iz skale, Jn 19 voda iz Kristusovega mrtvega telesa).
  • Primer kačjih pikov in Izraelcev v puščavi = spomin na tisti izvorni dogodek greha in obljubo odrešenja, ki se je zgodil v raju. Preplet Pavla in evangelista Janeza v sklicevanju na to podobo kače v puščavi in Križanega: Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov. (Jn 3,14)
  • Bog človeku daje vse kot dar, ki ga ta lahko sprejme, a ne da bi si ga prisvajal. Takoj, ko si začneš dar lastiti in posedovati, se situacija obrne: kar si prisvajaš, postane tvoj gospodar in nisi več svoboden.
  • Kača pravi: Vzemi! Ampak ne pove, da se bo človek s tem podredil njej in bo ubogal njo bolj kot Boga. Potem bo postal suženj hudega duha in bo pod njegovo oblastjo. To pa je izvor vsakega greha.
  • V puščavi so Izraelci dvomili, kdo jim bo dal hrano in jih rešil. Kača na drogu ni totem ali malik, ampak spomin v Izraelski odrešenjski zgodovini, spomin, ki je živ in vzpostavi odnos. Spomni na kačo v raju – spomnite se in spomin vas bo odvrnil od te kače in vas zopet postavil k Bogu – ampak s človekovo odločitvijo. Povratek je namreč lahko samo svoboden. Spomin te ne premakne avtomatsko, ampak te povabi, ti pa se moraš odločiti.

Brez svobode ni ljubezni, brez ljubezni pa ni vere in ni pravega odnosa.

    • Povzdignjenje Kristusa: ✝️🌳❤️križ kot drevo življenja; na križu je Kristusova smrt rezultat človekovega greha, hkrati pa je križ znamenje popolne Božje zvestobe in ljubezni do človeka, ki izlije celotno svoje življenje za človeka, da bi ta lahko živel. V to oznanilo pa lahko vstopim samo po veri.
    • Sveto pismo je napisano meni. Ni napisano zaradi pojasnjevanja zgodovinskih okoliščin, teologije ipd., ampak da bi bilo meni sporočeno to temeljno sporočilo o Božji ljubezni in moji izvolitvi.
    • 1 Kor 10,12 in Rim 1,21: Največji malik je napuh, zagledanost vase in v svojo moč. Vedno se obračati k Darovalcu in se zavedati, da sem samo v odnosu z Njim velik.

1 Kor 10, 14-22: o malikovanju in evharistiji:

    • Hrana pomeni, da nekaj zaužijem in postajam to, kar jem. Nekaj umira, da lahko nekaj drugega raste.
    • Kristus nam je zapustil besedo in kruh, ne idejo. Zapustil nam je mizo in kruh, kar pomeni, da On med nami ostaja kot hrana in se nam daje kot hrana. Mi postajamo del Njega, ko se pustimo použivati, izročati in postajamo hrana drugemu. To je evharistični življenjski ciklus. 
    • Srčika obreda je žrtvovanje; da se predajam, izročim. Izročam svojo umrljivo eksistenco in prejemam novo Božjo naravo.
    • Na enak način delujejo tudi poganske daritve, vendar z drugim duhom. Ključno je, kateri duh me vodi in kateremu duhu se predajam.
    • Človek je celota (duh, duša in telo); daruje se lahko samo celostno. Ljubezen ne more biti deljiva, kot Pavel pove kasneje v 1 Kor 13.
    • Glavni človekov izziv je, da kljub stalnim bojem s hudim duhom živi polno in svobodno, zaradi Božjega usmiljenja in človekovega hrepenenja po svobodi in Božjemu usmiljenju.
    • Bog nas nagovarja v vsakdanu. Bog ni dodatek človekovega življenja, ampak je osnovni in temeljni spremljevalec vseh človekovih odločitev. 
    • v. 23: Osnovni kriterij razlikovanja, kaj je dobro, je tisto, kar pripomore k rasti. Bog je namreč Bog življenja, ne Bog umiranja. Življenje in resnica pa vedno vodita k rasti.

Organsko človek umira, duhovno pa raste, če se zato svobodno odloči in se odpre za rast Božjemu življenju, ki nam je podarjeno v Kristusu.

3.9.2022 🔊

Po prebranem odlomku 1 Kor 10,23- 11,1 je škof povzel vsebino prejšnje kateheze, katere tema je bila svoboda krščanskega življenja. Pavel nagovarja konstantno dilemo: ali so verniki, ko so sprejeli krščanstvo, sprejeli še dodatna bremena in navodila? Ali je s sprejetjem Kristusa človek notranje osvobojen od vsega starega?

»Če torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.« (1 Kor 10,31) je Pavlov aksiom, ki ga je osvetlil že v prejšnjih poglavjih ob soočanju z vprašanji zapovedi, hrane, čistosti, nečistosti, malikovanja, obreze itd. Pavel vse osredotoči na temeljni namen človekovega življenja: Da razodeva Božjo slavo, da razodeva svojo izvorno podobo in dostojanstvo, to je Božjo podobo, po kateri smo ustvarjeni.

Živeti v svobodi pa ni lahko. To je tudi ena izmed tem Prvega pisma Korinčanom, ki jo Pavel sicer najmočneje nagovarja v pismu Galačanom, ko pravi:  Za svobodo vas je oprostil Kristus. (prim Gal 5,1). Kristjanom govori v različnih situacijah življenja Cerkve, da bi se zavedali, da lahko samo v svobodi živijo ljubezen, v ljubezni pa lahko živijo svoj krščanski poklic. Gre za ključno in vedno aktualno premiso krščanskega oznanila.

Živeti v svobodi zahteva človekov aktivni pristop. Človek je sestavljen iz naravnega dela in duhovne stvarnosti. Človekova narava umira, zato ima posebno logiko, da se želi ohranjat. Duhovna narava, človekov duh pa ima zagotovilo večnosti, zato nima strahu, da bo s propadom naravnega tudi sam umrl. Nasprotno: preko naravnega gradi večno. Pavel na več mestih govori, da je tisto, kar ostane, ljubezen.

Ključni element ljubezni, ki ga Pavel močno poudarja, pa je drugi.

Ljubezni se ne da živeti abstraktno, tako kot se tudi evangeljske vere ne da živeti abstraktno.

Osnovno izhodišče 1 Kor 10: Korinčani so prišli v neko težavo, trpljenje, v nek težek čas. Pavel jim zato v izhodišču reče, da naj ne mislijo, da so pri tem sami, kot da so prvi, ki doživljajo težke čase. Vaši očetje so bili v oblaku (= Božja navzočnost in Božja moč) in v morju. (= človekova preizkušnja, podoba krsta). Kakor za njihove prednike, tudi za njih Bog pripravlja moč in spremstvo, ki jih bo rešilo. To so spodbude in tolažbe, na podlagi konkretne zgodovinske izkušnje (typos – zgled).

Z vstopom v vodo krsta se začne umiranje naravnega in rast duhovnega. Bog s preizkušnjo odpre tudi izhod iz nje (terminologija eksodusa in močan poudarek na zvestobi Boga!). Življenje po Duhu je Božje vodstvo.

Vsaka preizkušnja terja odločitev. Iz nje sta dva izhoda:

  • Ali verjameš skušnjavi, da boš lahko sam rešil svoje naravno življenje.
  • Ali staviš na moč Duha, na Boga, ki ti daje znamenja in hrano.

1 Kor 11,14-22:

Gospod se nam je dal ne v ideji, ne v nauku, ampak v hrani, kruhu in vinu, ki ga lomimo in pijemo; preko tega smo deležni Njegovega telesa, smo del tega Telesa, se hranimo s tem Telesom in postajamo to Telo. To je ključni element Pavlove evharistične teologije.

Vse je dovoljeno, toda vse ne koristi. Vse je dovoljeno, toda vse ne gradi. (1 Kor 10,23)

Pavel se sooči z mislijo, ki je bila prisotna v korintski cerkvi, češ, da se Pavel bori proti tradiciji in Postavi, ko oznanja svobodo. Svoboda pa je možna samo v ljubezni. Drugi je faktor moje ljubezni in vere. Preko drugega lahko pridemo k Bogu. Preko tistega, ki me osvobaja zaverovanosti vase in egoizma. In preko Drugega, ki je Kristus, pot, resnica in življenje. K Očetu ne pridemo sami, ampak po Gospodovi daritvi.

V luči nedavnega praznika Marijinega vnebovzetja, je škof osvetlil, da nas tudi Marija vedno usmerja k drugemu. Že po prvem oznanilu je šla k Elizabeti. Marija v življenju kaže, da je vera stvar celotnega človeka, njegove duše, duha in telesa. Odnosi so namreč prostori, kjer živimo svojo resničnost, ljubezen in vero.

Pavel pravi: Bodite posnemovalci utelešenega, realnega, živega Kristusa, ne Kristusa ideje, abstraktnega Kristusa.

Škof je spodbudil, naj Svetega pisma ne beremo samo zgodovinsko-kritično, ampak realno. Za nas je namreč zapisano.

1 Kor 11,  2-16:

11,11: glavna teološka vrstica, ki pokaže na Pavlovo antropologijo, ki je izvorno Biblična: vse izhaja iz Boga, izvorno dostojanstvo vsakega človeka, moškega in ženske.

Brati v kontekstu dostojnega obhajanja Gospodove večerje:

Vprašanje dostojne obleke pri liturgiji; obleka v vseh kulturah izraža človekov odnos do stvari. Liturgične norme so se v zgodovini spreminjale, v središču pa je vedno ohranjanje dostojanstva, ki ga kažemo z obleko, z gibi, itd. Ko je krščanstvo stopalo v poganski svet z novim oznanilom svobode, je bilo takoj pod vprašajem, kako z liturgijo in to je prineslo konflikte s poganskim in z judovskim svetom, ki so imeli svoje obrede. Ekstremi v eno in v drugo smer so tudi danes. Pavel želi inkulturirati krščanstvo v okolje. Zavedati se, v kakšnem okolju živimo in kaj v določenem kulturnem okolju pomenijo določene prakse, obleke, obredje. Gre predvsem za vprašanje kulture, ne teologije.

Glava je izraz velikega dostojanstva. V Cerkvi je glava Kristus. V glavi se razodeva Božja slava in lepota.

Odlomek iz pisma ni razprava o vrednosti kogarkoli, ampak uporablja podobe, ki so veljale v tistem času v grški (poudarek na človeški moči) in v hebrejski kulturi (poudarek na celoti, slavi in lepoti Boga – vse, kar je Bog ustvaril, je lepo).

Pavel upošteva kulturo časa, hkrati pa se zaveda, da človek s svojim ravnanjem pokaže na dostojanstvo obreda.

1 Kor 11,17-26: O obredu Gospodove večerje

Ko so kristjani v Korintu prišli skupaj, so molili, jedli, lomili kruh v Gospodov spomin, razlagali Besedo, na koncu pa so imeli t.i evharistijo po evharistiji, agape, hrano, obed, in po tem odšli vsak na svoj dom.

Liturgija ni ločena od življenja, ampak je postavljena v življenje. Kjer se ljudje zberemo, se veselimo, stopimo v občestvo z Gospodom. V kontekstu te priprave so se očitno dogajale tudi nepravilnosti in razdori. Kljub različnosti naj vlada ljubezen – kriterij ljubezni, je koliko imaš odprte oči za potrebe drugih. Dokler bo vsak gledal na to, kar je svojega, niso zreli za obhajanje evharistije.

Središčni dogodek celotne evharistične skrivnosti je ponavzočitev Gospodove navzočnosti v kruhu in vinu. Pavel pokaže na Jezusovo izročilo, ki ga prejel in ga podaja naprej.

1.10.2022 🔊

Na začetku je škof povzel poudarke iz prejšnje kateheze o evharistiji.  Če je 1 Kor učbenik sinodalnosti Cerkve je v 1 Kor 11 srce, življenjski motor Cerkve = evharistija.

v. 2-16: v evharistijo vstopamo tudi z zunanjo urejenostjo.

v. 17- 26: o odnosih, ki morajo vladati v skupnosti; sprejemanje, ljubezen, pozornost drug do drugega; vrh tega je lomljenje kruha. Evharistije ni mogoče obhajati brez ljubezni. 

Obe mizi, vsakdanji kruh in evharistični kruh, sta neločljivi. Skrb za karitativno razsežnost evharistije je bila že v prvi Cerkvi zelo pomembna.

v. 23-26: spodbuja skupnosti, kako naj dostojno z ljubeznijo živijo drug do drugega,

da bodo lahko prepoznali Kristusa tako v kruhu, ki se lomi, kakor v telesu svojega brata in sestre.

To je osrednji evharistični način življenja skupnosti.

Pavel ne sprejema samo iz izročila, ampak se sklicuje na samega Gospoda (čeprav ni bil zraven pri zadnji večerji, se mu je Gospod razodel v videnjih).

Sprejeti: grški glagol govori hkrati o sprejemanju in izročanju.

Kristusa sprejmemo v evharistiji zato, da ga potem izročamo naprej. Nihče ne sprejme Gospoda samo zase. Ker je Gospod življenja in ljubezni, On je življenje, življenje pa se živi samo takrat, ko se ga deli, daje naprej. Bog se človeku daje kot dar, človek pa ta dar sprejeme.

Pavel z natančnim opisom pokaže, da so v evharističnem dogodku vsi trije vidiki Kristusovega življenja: trpljenje, vstajenje in ponovni prihod.

Osrednja tema kateheze so bile vrstice 1 Kor 11,27-34:

Evharistija se dogaja sredi življenja, ob zbiranju k tedenskem srečanju v domačih hišah. S seboj so prinesli, kar so imeli, kolikor je kdo zmogel; ta povezanost med njimi je temelj, da so se lahko odprli Gospodovemu Duhu in Njegovi besedi.

Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. 

Pavel razširi pogled: kdor je in pije, ne da bi razločil telo (razlikoval Sv. Duha).

Potreben je dar Sv. Duha, da prepoznam to telo. Z nevrednim obhajanje evharistije Pavel pokaže na greh v dveh smereh: proti Gospodu samemu in proti skupnosti, ki je tudi Kristusovo telo. Verniki so del Kristusovega telesa, krščeni in pokopani v Njegovo smrt. Telo Cerkve ni nekaj abstraktnega, ampak je konkretno moj bližnji.

Pavel govori o telesu Vstalega, ki je navzoč v zakramentu evharistije, hkrati pa misli tudi na telo skupnosti, ki se v tem občestvu zbira v evharistiji. Ta dva pomena sta za Pavla neločljivo povezana!

v. 30: spi tisti, ki ni pozoren. Bodite budni, da ne boste spregledali Kristusovega prihoda, ki se bo zgodil ob koncu časov, dogaja pa se tudi vsak dan v ubogem, v ponižnem, ki ga tako hitro lahko spregledamo. Lukova prilika o bogatašu in Lazarju govori prav o tem, kako usodno je, če bogataš spregleda Lazarja, ker s tem spregleda Kristusa.

Čakajte drug na drugega: bodite pozorni drug na drugega, saj ste na različnih ravneh vere, ljubezni, razumevanja,… Tako zelo različni potrebujemo Gospodovega duha, da sploh lahko živimo skupaj. Pomagajte drug drugemu. Samo na ta način lahko v resnici obhajate evharistijo.

1 Kor 12:

  • izhodišče Pavlovega pisanja v Korint: različnost, ki je niso zmogli sprejeti in so zaradi nje bili v razdorih, shizmah in sporih. Cerkev je nova skupnost, Kristusovo občestvo, kjer smo različni in povezani na organski način v to novo življenje, avtor katerega je Božji duh. Različnost je potrebna in lahko obrodi sadove samo, če služi skupnemu cilju.
  • O duhovnih darovih: bili so povod za delitve med ljudmi. Vsi imate svoj potrebni milostni dar, dar od Boga, s katerim lahko služite skupnosti, po katerem se lahko gradi Kristusovo občestvo.
  • v.3: najpomembnejši kriterij za razločevanje duhov = Jezus Kristus. Do njega pa dostopamo samo z ljubeznijo. Vsi darovi, ki ne izhajajo iz ljubezni, zasledujejo neke druge duhove in niso od Svetega Duha.
  • naslednji kriterij za razločevanje  = kar gradi skupnost.
  • Pavel se že na začetku pisma spoprime z miselnostjo takratnega časa, ki gradi na modrosti. Beseda modrosti in beseda spoznanja, ki sta dar in izhajata iz Duha, nista človeška pamet, ampak odprtost delovanju Svetega Duha, spoznanje, kaj je Bog za človeka storil. To se kaže v Kristusovem križu, v njegovi paradoksalni ljubezni do človeka, vse do njegova dna in njegovega greha.
  • Delovanje Duha se razkriva preko življenja, v delovanju človeka, ki gradi konkretno občestvo Kristusovega telesa, ne na abstrakten način.
  • Dar vere = dar odnosa zaupanja, odprtosti, predanosti, izročitve, Duh vzpostavi odnos med Bogom in človekom.
  • Dar prerokovanja – da nekdo govori v imenu nekoga drugega; prepoznavanje Božjih znamenj, besede, namenov v konkretnih dogodkih življenja – razpoznati besedo Boga iz znamenj časov.
  • Razločevanje duhov: duhovi imajo različne izvore, glede na to, od kje prihajajo. Kam me ta duh vodi, je eden izmed ključnih kriterijev, od kod je bil ta duh.
  • Darovi jezikov niso dar poznavanja različnih tujih jezikov, ampak gre za jezik, navdihnjen od Svetega Duha, ki se rodi iz potrebe vernikov, kako slaviti Boga, kako sprejeti Boga med nami, ki se nam daje, kako se mu izročati; povzdignjeno stanje nekega velikega veselja, vzhičenosti.

v. 12,12: Potrditev Pavlovega spoznanja, da smo mi eno telo in da je to telo Kristus. Naše telo je Kristusovo telo. Krščeni smo v enem Duhu v eno telo → osrednje Pavlovo teološko spoznanje. (glej tudi Rim 6)

Ključno delovanje Sv. Duha je tvorjenje občestva, konkretne ljubezni, konkretnih odnosov.

5.11.2022 🔊

V uvodu kateheze je škof ponovno poudaril, da je pismo Korinčanom pismo Cerkvi, skupnosti Kristusovih vernikov, ki sprejemajo novo mišljenje, ki so ga dobili po oznanjevanju apostola Pavla, predvsem pa po prejemu zakramenta svetega krsta in po delovanju Svetega Duha. Skupnost se počasi prekvaša s Kristusovim mišljenjem, izhodiščni poudarki v Pavlovi katehezi so hkrati tudi temeljne značilnosti krščanske skupnosti:

➡️Poklicanost, ki temelji na Božji zvestobi: Pavel gradi na Božji zvestobi in Božji izvolitvi – Bog želi odnos s človekom, ga kliče v občestvo z njim. Temelj te zaveze ni človekova moralna popolnost, ampak Njegov klic. Od človeka pričakuje predvsem zaupanje in sprejetje tega klica, s katerim človek sprejme tudi darove ali kot pravi Pavel – karizme, da lahko ta klic tudi živi.

➡️Modrost križa: Kako to veliko ljubezen Boga Očeta izrazit, predstavit, jo oznanit poganskemu svetu, ki gradi na drugih vrednotah moči, popolnosti itd. Bog človeku ne more spregovoriti po modrosti in razumnosti, ker ga to presega, zato mu spregovori na način človeške šibkosti, v njegovi govorici, ki je zaznamovana tudi z njegovim telesom, s čustvovanjem, končno pa tudi s propadanjem in smrtjo. Bog spregovori z besedo križa. (1 Kor 1,22-25)

➡️Novo življenje: Po Božji smrti, ki je Božji dokončni vstop v človekovo naravo in prevzetje le te in po delovanju Svetega Duha, so verniki vcepljeni v to novo resničnost telesa Jezusa Kristusa in del tega novega življenja. Različni so darovi (1 Kor 12), a vsi z enim namenom – da bi skupnost rastla in premagovala največjega sovražnika človeka, ki je strah egoizma, strah zase.

Sinodalni čas v Cerkvi:

– Cerkev živi čas spremembe in reforme, sinoda je čas prepoznavanja izvorne oblike življenja, o kateri govori apostol Pavel prav v 1 Kor. Božja beseda je vedno v središču vsake prenove v Cerkvi. Življenje Cerkve prihaja od delovanja Svetega Duha, ki je dinamičen in vedno nov. Vedno, ko človek v ljubezni izstopi iz samega sebe, ustvarja novo. Življenje je tako vsak dan vedno novo, edinstveno, če ga sprejmem kot dar Božjega življenja, ki je vedno novost.

– Drug od drugega smo odvisni, ker smo povezani; Ali se prepoznamo kot Kristusovo telo?

Proces sinodalnega spreobrnjenja = da bi se prepoznali kot udje Kristusovega telesa, ki imamo svoje mesto, ki nam ga Gospod izvorno daje po klicu po Duhu v življenje Cerkve.

Vsi trije sinodalni poudarki, ki so teme naše sinode, se odražajo tudi v 1 Kor:

Ob tem je v Cerkvi potrebno razvijati tudi Duha razločevanja, kot močno poudarja papež Frančišek: da smo se sposobni pogovarjati, kaj se med nami dogaja, kakšni so sadovi, … Potem bomo lahko prepoznavali, od kod prihaja Duh: lahko delujem iz duha mesa, strahu, greha, egoizma, ki išče in ščiti sebe, ali pa iz Duha občestva, ljubezni, Božjega Duha. Sadovi Božjega Duha so drugačni kot sadovi mesa. (glej Gal 5,16-26)

1 Kor 12, 12-26

v. 12-13: Pavel je zelo nazoren in izčrpen v razlagi metafore telesa (gr. soma), ko opisuje različnost karizem članov Cerkve in njihovo povezanost in odvisnost. To je aktualno v 2. fazi naše sinodalne poti, ko prepoznavamo različnost, da se je ne bi bali, ampak bi se prepoznali kot deli enega Kristusovega telesa, v katerega smo po krstu vcepljeni, po zakramentu evharistije v njem živimo, vstopamo in se potapljamo v Kristusovo telo. Tam se srečujemo s celotnim Kristusovim telesom, ki je vesoljna Cerkev. Tako padajo meje med stanovi in narodi, ker vsi pijemo enega Duha (1 Kor 12,13).

v. 14-26: Bog je v telesu vzpostavil harmonijo, zato se nam ni treba bati različnosti.

Telo je svetišče, je tempelj. (1 Kor 7: odnos med zakoncema kot podoba ekskluzivnega odnosa, ki ga Bog živi do človeka in človek do Boga)

O slabotnejših delih: Bog je prišel klicat grešnike; zdravnika potrebujejo bolni, ne zdravi. Bog ne kliče ljudi, da bi šli za njim šele, ko bodo popolni, ampak da so resnični in z vsem, kar so, hodijo za Njim.

Da bi bili z Njim v resničnosti, tudi v svoji nepopolnosti, z vsem, kar smo in kar mu izročamo.

v. 25: da bi udje enako skrbeli drug za drugega, Pavel poudarja pozornost do šibkih in oddaljenih. Tudi papež Frančišek nam govori, da je odnos do šibkih merilo naše vere. Tam namreč prihaja do izraza zaupanje in predanost, da pustimo Bogu da vstopi, da ni vse v naših rokah; da ne ljubim samo v tolikšni meri, v kolikšni lahko dobim nazaj. Božji ljubezni postajamo podobni takrat, ko lahko ljubezen najprej zastonj dajemo.

v. 26: notranja solidarnost, čut za drugega in empatija človeka osvobajajo. Papež Frančišek pravi, da če ne veš, kako naprej, poglej človeka, ki je ob tebi na levi in desni in videl boš, kam te spodbuja. Ko uspeš povzdignit oči od samega sebe, prepoznaš, da je življenje svetlo, da ima smisel in poslanstvo, tudi v stiskah.

Pavel katehezo o Cerkvi zaključi s tem, da pokaže na strukturo in konkretnost občestva: občestvo je močno toliko, kolikor so močni posamezni udje, koliko živijo svojo karizmo in darove, ki so jih prejeli prav zato, da gradijo svoje življenje v občestvu z drugimi.

Gradniki zdravega občestva so svobodne osebnosti (različne službe v občestvu so za rodovitno sodelovanje); šele skupaj lahko živimo rodovitno poklicanost, ki nam jo Gospod daje.

Ob koncu kateheze je škof naredil uvod v naslednje poglavje 1 Kor 13, kjer Pavel predstavi še odličnejšo pot.

Ljubezen ni neka posebna karizma, ampak je pot, je način življenja. Vsak stan, vsako službo lahko vršimo po načinu ljubezni, po poti ljubezni.

Beseda ljubezen je bila tudi v grškem svetu večplastna: eros (čutna ljubezen, telesna privlačnost, opojnost), philia (prijateljstvo), agape (izraz, ki ga uporabljata apostol Pavel in Janez; darujoča, celostna ljubezen, ki je dar, ki nam ga Bog daje).

Pavel z izrazom ljubezen opisuje delovanje Jezusa Kristusa – On je tista uresničena ljubezen.

Delite prispevek s prijatelji!