V sredo, 20.9.2023 je pri kapucinih v Celju v župniji sv. Cecilije potekal redovniški dan. Tema srečanja slovenskih redovnic in redovnikov je bila sinodalnost.

Po uvodni molitvi jih je nagovoril škof Maksimilijan, ki je na začetku spomnil, da je glavni animator in spodbujevalec sinodalnega procesa Sveti Duh, ne človek. Če bi bil to kdo izmed ljudi, bi nam bi bilo to lahko celo lažje. Človeka namreč poslušaš, ga izklopiš, ga pokličeš, … Sveti Duh pa hoče oseben odnos. Učiti se poslušati Svetega Duha, prepoznavati in razločevati njegova znamenja je proces, ki ga bomo opravljali vse življenje. To ni lahka naloga, je pa avantura življenja s Svetim Duhom, ki je nepredvidljiva, a zelo junaška in pripada mladim po srcu in po duhu.

Dva razloga za današnje veselje ob srečanju redovnikov in redovnic:
– Da prinašate molitveno vzdušje tudi v celjsko škofijo, ki je kot vsaka, potrebnega tega temelja duhovnosti.
– Da ste se odločili, da želite ta dan posvetiti razmišljanju o sinodi o sinodalnosti.

Do sinodalnih tem – občestvo, soudeleženost, poslanstvo – imate prav poseben odnos. Vse to je namreč vaš program. Ko ste vstopili v redovno skupnost, ko ste sprejeli redovne zaobljube, ste se odločili prav za to: za dejavno, živo, ne samo teoretsko občestvo, z vsemi napori in veselji. Zavedali ste se, da samo če živite občestvo, lahko živite svoje poslanstvo. In ko živite svoje poslanstvo na ta način, uresničujete svoje poslanstvo, to novo življenje, ki ga dobite samo preko občestva.

Za Cerkev se je od papeževega preroškega sklica sinode 10.10.2021 začelo prelomno obdobje, primerljivo z tistim na prelomu tisočletja, ko nas je papež Janez Pavel II. pripravljal na vstop v novo obdobje krščanstva. Takrat je preroško videl, da bo krščanstvo v novem tisočletju precej drugačno, kot je bilo v prejšnjem.

Zdajšnja sinoda nas poziva, naj razmislimo o sebi, o bistvu naše Cerkve, ki je to, da smo del Kristusovega telesa, da smo živa posoda, ki jo Sveti Duh napolnjuje, hrani in gradi ter preko nas poživlja Kristusovo telo, njegov odrešenjski zakrament v tem svetu. To je vsa skrivnost sinodalnega procesa, ki je poziv h kontinuirani pripravljenosti na spreobrnjenje, na obračanje k bistvenemu in k preseganju svojih predstav in kalupov, zavedajoč se, da se Ecclesia semper reformanda. Cerkev se je vedno spreminjala, ker se z vsako generacijo stara, gradi in utrjuje v nekih kalupih, za katere je potrebno, da se jih tudi z naporom in bolečino lahko reši. Zgradimo si strukture, oblike, jezik, poudarke, potem pa se moramo počasi tega balasta tudi rešiti. Če smo iskreni, se tega balasta skoraj nikoli ne rešimo prostovoljno, ampak smo v to na nek način prisiljeni. Ob spremljanju ljudi v zadnjih dnevih življenja, lahko vidimo, kako že v teh naravnih procesih poslavljanja prej pomembno v njihovem življenju odpada in ostaja samo bistveno.

Sveto pismo pa je en sam proces osvobajanja za bistveno v tem velikonočnem načinu (heb. pasha, gr. exodus). Ko se je ljudstvo naselilo v Egiptu in postalo že tako strukturirano, da je pozabilo na svoj izvor, je Bog poslal svojega preroka, ki jih je, tudi za ceno svojega življenja, začel prebujati, da bi najprej zahrepeneli po svobodi in potem šli v svobodo.

V Cerkvi se vedno znova pojavlja ta proces. Vedno se dogaja na poti, zato ta ‘sinodalna pot’. Lahko bi rekli tudi ‘življenjska pot’. Pot je v Svetem pismu sinonim za življenje. Syn-hodos, skupna pot, skupaj na poti – hoja kot skupno življenje, ustvarjalno in naporno. Vsako življenje ima ciklus velikonočnega prehoda.

Lahko se identificiramo z zgodbo Jezusovih učencev. Ko so prvič zagledali Gospoda, so bili takoj pripravljeni pustiti vse in navdušeno iti za njim. Pri Marku pa se že na začetku, v 4. poglavju, pojavi ključno vprašanje: “Si ti sploh z nami? Sploh veš, kaj vse smo mi naredili zate?” V prvi hudi stiski viharja na morju so pozabili, da bi se vsaj pogovarjali z njim. Zgražali so se nad njim: “Ti ni mar, da se potapljamo?” Njihova reakcija je bila taka kot med izraelskim ljudstvom takrat tik pred izhodom: “Bog nas ne vidi, zapustil nas je, sami smo.”

Učenci so pozabili vse, kar jim je Jezus tisti dan, preden so šli v čoln, govoril o tem, kako deluje Božje kraljestvo. To se ne zgodi po naravni logiki. Božje, novo življenje predpostavlja, da mu zaupamo, da najprej umremo sebi, ker je to kot malo seme, ki ga je treba sprejeti, mu dati prostor in mu zaupati. Potem bo to seme rastlo samo, če boste ostali, ne v navezi z darom, ampak z Darovalcem. Ta odnos je ključen. Zato jim je Jezus preden so šli v čoln, ki je podoba našega realnega življenja, stiske, ki nas spremljajo, da se očiščujemo na vsakem koraku, rekel: Vam je dana skrivnost/resnica/vsebina Božjega kraljestva. Vam je to dano. To je bistvo poklica. S tem, ko vas je poklical in izvolil, je nepreklicno sklenil zavezo z nami. Ne tako kot so v preteklosti naši predniki sklepali zaveze z Bogom in mu obljubljali vse mogoče, potem pa ob prvi stiski to zavezo prelomili. Če smo mi nezvesti, on ostaja vedno zvest.

Nam je dano občestvo z Njim, On nam je dan, to je skrivnost Božjega kraljestva. Pavel razlaga to občestvo s podobo telesa, Jezus pa s podobo trte in mladik. Brez mene ne morete ničesar storiti, na meni, v povezavi z menoj pa lahko naredite vse! Sadove lahko obrodite samo, če ste priklopljeni na ta tok življenja, na to kri, ki nam jo je Gospod razodel, da je Sveti Duh.

Vprašanje sinode je v bistvu nam nekaj vsakdanjega in temeljnega. Redovniki in redovnice ste preroško znamenje tega občestva, ki ga je Bog po svojem Sinu dokončno sklenil na križu. Iz njegove strani sta pritekli kri in voda, kar pomeni, da je v daritvi združil zemeljsko in nebeško v eno občestvo po Svetem Duhu. Redovniki in redovnice ste Svetega Duha sprejeli po občestvu. Brez drugega ne moreš živeti temeljnega zakramenta, temeljnega dejanja občestva, ki je ljubezen. Ljubezni se ne more živeti v osami. To je lahko le ljubezen med oblaki, kar pa ni ljubezen Jezusa Kristusa.

Da bi vedeli, da je temeljno vprašanje ta naša občestvenost in ne bi nasedali provokacijam z vseh strani, ki želijo sinodo predstaviti kot nek sociološki dogodek, kot reformacijo, kot skoraj državni udar neke periferne, socialno čuteče Cerkve na Cerkev nauka. Če smo zvesti evangeliju, vemo, da se vera in nauk lahko živita samo preko ljubezni. Kot pravi Pavel v 1 Kor, če nimamo ljubezni, če nimamo vere v Boga, nismo nič. Ljubezen ni produkt našega telesa in naših čustev, ampak je sad Božje daritve.

Nadalje je škof razložil dosedanji potek faz sinode:

Po odprtju sinode se je začela škofijska faza. Zaključni dokumenti teh faz so se zbrali v Rimu, iz njih so nastali potem delovni dokumenti za posamezna celinska srečanja; za Evropo z naslovom Razširimo prostor svojega šotora. V njem so citati in misli različnih cerkvenih skupnosti, ki so si že samo v Evropi zelo različne v svojih konkretnostih. Evropski celinski dokument smo občestveno obravnavali na srečanju februarja letos v Pragi. Zbor evropske Cerkve je bil res edinstven in nas je učil dialoga in poslušanja z metodo pogovora o Duhu.

Tudi v Cerkvi smo v večini že tako individualizirali svoja pravila, da pogosto zmanjka prostora in časa za tišino, za prisluhniti drug drugemu. Kultura pogovarjanja pri nas pogosto vodi v ranjenost, v prekinitev stika, v zamere, v izključitev drug drugega.

Pogovor v Duhu pomeni, da se zavedamo, da Sveti Duh deluje in govori po konkretnih ljudeh, kjer je ljubezen in tudi napor.

Papež Frančišek nas vedno znova spominja, naj ne pozabimo, da Sveti Duh tudi preseneča, da ne deluje samo po nadrejenih, ampak tudi po sobratih in sosestrah. Zato je izvorna biblična podoba, ki jo je papež postavil na začetek sinode iz Apd 10, kjer se srečata pogan, tujec Kornelij in Peter. Oba je Duh nagovarjal. Skupaj sta našla rešitev.

Na ta način smo se na srečanju v Pragi učili pogovarjati in razločevati glasove Svetega Duha in tudi hudega duha, ki jih prepoznavamo po sadovih. Na podlagi tega srečanja je nastal zaključni dokument. Evropski dokument je eden izmed petih celinskih, iz katerih je nastal zadnji delovni dokument Instrumentum Laboris za zdajšnje sinodalno zasedanje v Rimu. Razdeljen je na dva dela, A in B.

Del A predstavlja izkušnje o Cerkvi; teološke, pastoralne in duhovne. Postavi temeljno izhodišče vseh, da smo Cerkev postali po zakramentu svetega krsta, ko smo sprejeli temeljno dostojanstvo Božjega sinovstva in hčerinstva ter dimenzijo bratstva in sestrinstva. Zato je pomembno vračati se nazaj k dostojanstvu Božjega otroštva in k nalogam, ki iz tega izhajajo – kraljevska, duhovniška in učiteljska služba vsakega kristjana.

V delu B so postavljene tri glavne teme z vprašanji s posameznimi polami. Kako živimo občestveno Cerkev? Iz občestvenosti lahko živimo poslanstvo Cerkve. Poslanstvo prihaja samo iz tega “biti z Njim” (poklical jih je, da bi bili z njim in bi jih poslal oznanjat). Šele potem lahko vabimo tudi druge k soudeležbi.

Sledilo je delo po skupinah ob vprašanjih iz delovnega sinodalnega dokumenta. Skupine so nato predstavile svoje povzetke, ki jim lahko prisluhnete na posnetku:

Popoldne so zbrani skupaj obhajali sveto mašo. V pridigi je se jim je škof najprej zahvalil:

Hvaležen sem za vašo potrpežljivost, da smo lahko danes temeljno razmišljali o sinodalnosti in se prepričali, da je ta klic papeža Frančiška klic Božjega Duha v ta naš čas to, kar ta čas najbolj potrebuje – pričevanje za pristno Božje Kristusovo občestvo. Vsako sveto mašo, vsako molitev zaključujemo z občestvom s Svetim Duhom. Tam, kjer je občestvo, je Sveti Duh. Kjer občestva ni, Svetega Duha ni in ni Cerkve in ni poslanstva. Zato današnja Božja beseda govori o tem centralnem sporočilu občestva:

Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18,15-17)

Ta beseda nas najprej zbode in nam je neprijetna. Tukaj je edinokrat v Matejevem evangeliju, ki ga imenujemo evangelij Cerkve, imenovana beseda Cerkev. V nobenem drugem kontekstu Jezus ne uporabi besede ekklesia kot le tukaj, ko se sooča z realnostjo v Cerkvi – kako ohranjati največje bogastvo, tisti zaklad, o katerem govori Mt 13, ki ga je nekdo našel na njivi in prodal vse, kar je imel, da bi kupil tisto njivo in ohranil tisti zaklad.

Ta zaklad je občestvo, ki je sad Svetega Duha in seme novega življenja. Sveti Duh lahko deluje samo po občestvu, samo po drugem. Zato se za ta zaklad borimo, da ga obdržimo in ohranimo.

Te štiri metode svarjenja bližnjega iz evangelija so nam znane. Pred prvim korakom je prepoznanje greha in grešnosti. Če tega ne vidimo, se nam zdi, da smo mi gospodarji situacije, ki bomo sami naredili to in to, da se bodo stvari spremenile.

Posvari na štiri oči pomeni zberi pogum, odloči se. Pogum pomeni, da si pripravljen tudi nekaj žrtvovati. Govoriti za hrbtom ne gradi občestva. Potreben je pogum, ki je prečiščen, ki je sad srečanja z Gospodom: “Ne bojte se, jaz sem.” Gospod je prvi sejalec poguma, od njega si moramo izprositi pogum. 

Če te posluša, si pridobil svojega brata. Po spravi si ga vrnil v življenje, ohranil in rešil si mu življenje.

Pred pričami. Potrebno je razširiti, zgraditi krog odnosov, krog prijateljstva. Odnosi se lahko rešujejo le, če smo v odnosih. Če smo samotarji, ne moremo graditi občestva. Samo skupnost bo začela reševati odnose.

Povej Cerkvi. Cerkev ni zbor sodnikov, ampak je naše občestvo bratov in sester vse do Adama in Eve, potujoče in poveličane Cerkve. Pred ta zbor svetih prinašamo naše spore in naše konflikte.

Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kot pogan in cestninar. Pogan je tukaj mišljen kot tujec. V vrstici pred tem odlomkom je prilika o izgubljeni ovci. Ni volja našega Očeta, da se izgubi kateri izmed teh malih. Če tvoj brat greši, ga posvari.

Odgovor je torej čisto jasen: naj ti bo kot tujec in cestninar pomeni, stopi k njemu kot usmiljeni pastir, ki je pustil 99 preskrbljenih ovc in šel iskat eno izgubljeno ter se je najdene razveselil bolj kot tistih, ki niso bile izgubljene.

Če ne posluša, od tebe terja tisto, za kar si bil poslan na ta svet – da postajaš Božji pastir, pastir izgubljenih, ki išče grešnike, za katere je Gospod prelil kri. 

Naj nas ne zavede mišljenje, da se bo najdenje izgubljenega zgodilo v našem času in z našimi močmi. Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen, pravi apostol Pavel v berilu, ki smo ga slišali iz pisma Rimljanom.

V ljubezni vedno ostanemo dolžniki, ker ne morete nikoli odplačati in izplačati ljubezni. Nikoli ne moremo opraviti z nalogo ljubezni. Nikoli ne moremo opraviti z bližnjim, ampak nam ta vedno ostane kot izziv ljubezni. A ne moje omejene človeške ljubezni.

Vse zapovedi so izpolnjene v Kristusovi ljubezni, ki se nam je dala, jaz pa sem je lahko le deležen, sem lahko le del te ljubezni, lahko samo zanjo prosim, jo živim, jo kličem. To ljubezen, ki najprej spreminja mojo šibkost, mojo nemoč. Po mojih ranah lahko prihaja tudi k drugim, saj so rane najbolj rodovitne za ljubezen, ki presega človeško moč. Ob ranah človek ugotavlja, da sam ne zmore vsega, da potrebuje moči Stvarnika.

To prošnjo za naše občestvo položimo na oltar in jo podkrepimo z molitvijo, ki se ji danes še posebej pridružujejo tudi naši kontemplativni redovi.

📸Jože Potrpin: