V sredo, 16. septembra 2015, je pri salezijancih na Rakovniku potekal redovniški dan – srečanje vseh redovnikov in redovnic Slovenije – pod geslom “Za vas živim”. Srečanje se je začelo s sveto mašo ob 10.30, pri kateri je zbrane nagovoril celjski škof dr Stanislav Lipovšek (nagovor objavljamo spodaj). Po sveti maši je bilo predavanje dr. Alojzija Slavka Snoja SDB, po kosilu pa delavnice, druženje in molitev litanij pri lurški votlini.
Homilija
Sobratje v škofovski, duhovniški, diakonski in redovniški službi, sestre redovnice, sestre in bratje v Kristusu!
Naše srečanje poteka pod geslom: »Za vas živim«, ki nam ga je s svojim življenjem in s svojo karizmo podaril sv. Janez Bosko, ki nam je v tem svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku še posebej blizu, tudi po obhajanju 200 letnice njegovega rojstva, ki je prav zaradi redovniškega dne nekoliko podaljšano. O tem bomo danes več slišali v predavanju po sv. maši, že sedaj pa lahko rečemo, da se v Don Boskovem vodilu »Za vas živim« na nek način zrcali vse naše Bogu in bližnjemu posvečeno življenje, ki naj v Letu Bogu posvečenega življenja dobi nove spodbude, resnično duhovno pomlad v bogastvo karizem in služb, ki jih Božji Duh budi in poživlja v svoji Cerkvi.
Naj duhovno bogastvo in vsebina Leta Bogu posvečenega življenja, ki ga je lani na 1. adventno nedeljo razglasil papež Frančišek, močno odmeva in bogati tudi naše današnje srečanje, da bomo obnovili prvotno ljubezen in bomo v moči karizem in mnogoterih darov Bogu posvečenega življenja še bolj pripravni za Božje kraljestvo.
1. Božja beseda, ki smo jo poslušali v 1. berilu, nas je postavila na začetek odrešenja človeškega rodu. Slišali smo božje vabilo: »Bodite sveti, kakor sem jaz, vaš Bog, svet« (3 Mz 19,2). To božje vabilo se nam je približalo in konkretiziralo v odrešenjskem delu Jezusa Kristusa, ki nas je poklical in izvolil, da smo njegovi prijatelji in sodelavci za Božje kraljestvo, tu in sedaj, med že in še ne božje odrešitvene zgodovine (prim. Rim 8, 18-19).
O tem govori papež Frančišek v apostolskem pismu, s katerim je razglasil Leto Bogu posvečenega življenja, ki je v prvi vrsti namenjeno nam Bogu posvečenim osebam, vam, spoštovani redovniki, spoštovane redovnice, in vsem članom in članicam ustanov Bogu posvečenega življenja, pa tudi vsem učencem Jezusa Kristusa, saj je v 5. poglavju Dogmatične konstitucije o Cerkvi rečeno, da smo vsi poklicani k svetosti; zato vsem velja Jezusovo naročilo: » Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški (Mt 5,48). Toda že v prvih časih življenja in delovanja Cerkve in deloma že v Stari zavezi se pojavljajo meniške in puščavniške skupine, ki stremijo k večji popolnosti in svetosti življenja. Posebej na Vzhodu in pozneje, zlasti po nastopu očaka Benedikta, tudi na Zahodu rastejo meniška združenja in ustanove, ki doživijo nesluten razcvet na pragu 2. tisočletja z nastopom znamenitih učiteljev duhovnega življenja ter redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic.
2. Ko nas papež Frančišek, kot naslednik apostola Petra, v apostolskem pismu ob letu Bogu posvečenega življenja, želi potrditi v veri /(prim Lk 22, 32), priporoča vsem redovnim družinam in karizmatičnim skupinam, pogled v zgodovino, vračanje k virom, po načelu, »da najbolj čisto vodo najdemo pri izviru«; tako je tudi za vse ustanove Bogu posvečenega življenja zelo primerno, da se pogosto vračajo k začetkom, in zajemajo moči in navdiha iz duhovnega zaklada, iz duhovnih darov in karizem svojih redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic in učiteljev duhovnega življenja.
Papež Frančišek se sprašuje: »Kaj bi Cerkev bila brez duhovnih darov, s katerimi so jo obogatili sv. Pahomij, sv. Bazilij, sv. Avguštin, sv. Benedikt, sv. Dominik, sv. Frančišek, sv. Bernard, sv. Terezija Avilska, sv. Janez od Križa, sv. Katarina Sienska, sv. Angela Merici, sv. Vincencij Pavelski, sv. Ignacij Lojolski, sv. Janez Bosko, mati Terezija iz Kalkute in mnogi drugi…
Bogato duhovno izročilo naše preteklosti naj bogati in poživlja našo sedanjost, zato se moramo vedno znova vprašati, kaj govori Duh Cerkvam danes (prim. Raz 2,29), tu in sedaj. 50 let je minilo od sklepa II. vatikanskega cerkvenega zbora, pa so mnoga njegova navodila ostala še neuresničena. Tu je slovenska sinoda – pastoralni zbor Cerkve v Sloveniji s sklepnim dokumentom in obilico smernic in sklepov, ki so v veliki meri obležali na polici. Dobro, da imamo krovni dokument pastoralne prenove »Pridite in poglejte« s peterimi pastoralnimi izzivi, ki jih bo tudi še treba poglabljati, dograjevati in uresničevati. Župnije in redovne skupnosti so najbolj izpostavljene in nagovorjene in hvala vam, da se vendarle nekaj dogaja in naše župnije in redovne skupnosti v neki meri postajajo živa občestva, ko njihovi člani z živo vero in apostolsko gorečnostjo drug drugemu pomagajo k osebni veri in k osebnemu srečanju z Jezusom Kristuson, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni (prim PIP 59). Posebej smo vam hvaležni za zvesto pričevanje in življenje v luči in moči evangeljskih svetov, ki so v vseh časih in še posebej v našim času tako aktualni in potrebni.
Živimo v konfliktni družbi, v družbi, kjer vladajo velika nasprotja in napetosti med ljudmi; med sorodniki, sosedi, med različnimi stanovi, kulturami, jeziki, narodi, med škofi, med duhovniki, pa najbrž tudi kdaj med redovniki, redovnicami in redovnimi skupnostmi. Kristjani in še posebej redovne skupnosti smo na poseben način poklicani, da Jezusov evangelij ne le beremo, oznanjamo, meditiramo, ampak živimo v medsebojni edinosti in razumevanju, saj Jezus pravi: »Po tem vas bodo spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj« (prim. Jn 13, 35).
Če smo iskreni, moramo priznati, da bo treba še marsikaj postoriti, da bomo kljub vsem težavam in nepopolnostim gradili svetlo prihodnost, ki bo tem svetlejša, čim bolj bomo zvesti Jezusu Kristusu, ki nam zagotavlja: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta«(Mt 28, 20). Jezus je z nami. To drži. Ali pa smo mi z njim? Gre za vprašanje naše identitete, na katero je treba vedno znova odgovoriti, še posebej v letu Bogu posvečenega življenja.
3. Ko v moči naše vere upamo v svetlo prihodnost, ne moremo in ne smemo spregledati nalog in problemov, ki jih prinaša sedanjost. Tu mislim predvsem na problem duhovnih poklicev, na probleme staranja v naših duhovniških in redovniških vrstah in na vse mogoče vplive, ki jih s seboj prinaša miselnost porabniške in sekularizirane družbe, še posebej način življenja, kakor da Boga ni.
Tudi tu imamo nekaj odgovorov. To so predvsem pota nove evangelizacije, ki jih je usmerjal že papež sv. Janez Pavel II. in jih je potrdila sinoda o evangelizaciji. To so pota, ki poznajo koncilske izraze kot so »vestigia rivelationis« – sledovi razodetja in »semina verbi«- semena božje besede, ki jih lahko najdemo v na prvi pogled čisto brezverskem in proticerkvenem okolju. Nova evangelizacija pomaga, da lahko ta znamenja postanejo stična mesta in izhodišča evangelizacije. Papež Benedikt XVI. je že svoj čas priporočal pastoralno ustanovo »dvorišče poganov«, ki se navdihuje v jeruzalemskem templju, pa si z njo še danes ne znamo veliko pomagati.
Zato se veselimo vetja Sv. Duha v naši krajevni in vesoljni Cerkvi, ki ga v veliki meri rojeva Leto Bogu posvečenega življenja, rimska sinoda o družini in, Bog daj, tudi bližnje Izredno sveto leto božjega usmiljenja.
Današnje srečanje – redovniški dan v Letu Bogu posvečenega življenja je tudi priložnost, da se pastirji krajevne Cerkve v naši domovini, prisotni in trije, ki so v šoli za škofe v Rimu, in četrti, ki je na zasedanju evropske škofovske konference v Sveti deželi, iskreno zahvalimo, Vam, spoštovani bratje redovniki, in Vam, spoštovane sestre redovnice, ki ste tu, in tudi vsem po naših kontemplativnih ustanovah in samostanih ter vsem članom in članicam različnih ustanov Bogu posvečenega življenja, vsem vam se iskreno zahvalimo za vaše pričevanje Bogu posvečenega življenja, za pričevanje evangeljskih svetov in za vašo pomoč v dušnem pastirstvu še posebej pri duhovni oskrbi naših romarskih svetišč in v različnih oblikah uvajanja in poglabljanja v krščansko življenje. Naj obilen Božji blagoslov, varstvo Božje Matere Marije ter zgled in priprošnja vas in vaših redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic spremlja in blagoslavlja naše delo za Božje kraljestvo v naši domovini kakor tudi med našimi rojaki v zamejstvu, po svetu, v misijonih, kjer prav redovniki in redovnice v odlični meri sodelujete. Veseli smo, da nekateri predstavniki iz zamejstva in zdomstva sodelujete tudi na tem redovniškem dnevu in vas posebej prisrčno pozdravljamo.
V evangeliju smo znova slišali, kako je Marija obiskala Elizabeto, ki jo radostno pozdravi in se ji zahvaljuje, da je sprejela tako imenitno vlogo in je postala Odrešenikova mati. Marija v vsej ponižnosti to veselje potrjuje in radostno vzklika: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto…« (Lk 1, 46-49). Tudi vsak izmed nas, sestre in bratje v Kristusu, lahko reče z Marijo: Moja duša poveličuje Gospoda, velike reči, mi je storil on, ki je mogočen… on, ki me je poklical in izvolil, da sem njegov sodelavec, da sem njegova sodelavka za božje kraljestvo…
Tukaj sem. Hvala Ti, Gospod, za ta neprecenljivi dar. Amen.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof