Pod vodstvom škofa Maksimilijana Matjaža je od 8. do 10. septembra 2023 v Domu duhovnosti v Kančevcih potekal Sinodalni biblični vikend z naslovom:

“Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.” (Apd 2,42)

Ob branju in premišljevanju Apostolskih del smo vstopali v skrivnost prve Cerkve, da bi jo lahko prepoznali tudi v Cerkvi našega časa. Božjo besedo vzljubimo, ko v njej prepoznamo podobo Boga, ki me nagovarja v mojem konkretnem življenju, ko jo torej slišimo govoriti v mojem jeziku, ko prepoznamo, da smo del Telesa. Občestvo mi pri tem pomaga, ker me odpira za drugega in s tem tudi za Svetega Duha, ki prihaja iz Božjega Občestva in lahko zato uresničuje pravo občestvo tudi med nami.

Petek

Sinodalni biblični vikend smo začeli s sveto mašo v petek zvečer, na praznik Marijinega rojstva. V prazničnem evangeliju smo poslušali Jezus rodovnik. Škof Maksimilijan je v pridigi spomnil na besede iz govora sv. škofa Andreja s Krete, da je “po Mariji Božji načrt dosegel svoj višek: učlovečenje Besede. Stvarnik je danes sezidal svoj tempelj, v katerem na čudovit način stvar postaja bivališče za svojega Stvarnika.”

Marijino rojstvo je znamenje, da Bog želi vstopiti v človeško zgodovino na človeški način. Bog začne to pot kljub temu, da človek v svoji svobodi pogosto išče samo svoje koristi, svoj ego, odnos z Bogom pa pušča zadaj. Z izvolitvijo Marije kot posode, človeško telo postane tempelj Božjega. Živimo v odrešenjski zgodovini. Bog od vekov pozna načrte, ki jih ima z nami. (Jer 29,11) Bog tudi z mano ustvarja zgodbo, ki bo dala Božjemu življenju podobo v tem svetu. Ta načrt se dogaja po malih, kot pravi prerok Mihej v berilu, ki smo ga brali v bogoslužju: “Ti, Betlehem Efrata, majhen si med Judovimi tisočnijami, iz tebe mi izide on, ki naj vlada v Izraelu.” (Mih 5,1)

Marija nas danes kot apostole v binkoštni dvorani spodbuja: Vztrajajmo in čakajmo na dar Duha, ki ga je Bog obljubil, to moč z višave, v kateri bomo spoznali, kaj storiti.

V petek zvečer smo po uvodni predstavitvi udeležencev z vseh koncev Slovenije vstopili v temo vikenda. 

Škof je v svojem večernem nagovoru najprej poudaril prvo pomembno temo trenutne sinode, to je poslušati, kar ni cilj sam po sebi. Poslušati se učimo, da bi lahko slišali Njega, ki nas bo učil in spomnil vsega. Lažje nam je govoriti kot poslušati. Učimo se prav poslušati, kar pomeni res slišati drug drugega, da to ni le odmev mene samega, ampak da ga res slišim. Pogosto nam je lažje ostajati v monologu, tudi z Bogom. Mi govorimo, a ne poslušamo, kaj nam hoče povedati On. Živimo v zelo egocentričnem času, ko je pomembno zanimati se le zase.

Najprej se torej učimo poslušati drugega: Kaj mi Bog govori po tej osebi? To je tisto pravo poslušanje, to je življenje, to je poslušanje v občestvu Cerkve. Če ne, spregledamo drug drugega in Boga. Bog govori po najmanjših, po tistih, ki so tako prazni samih sebe in svojega ega, da jih lahko Bog napolni s svojim Božjim življenjem.

V trenutnem času sinode o sinodalnosti je škof spomnil na pozive papeža Frančiška, da sinoda ni o nekih novih vsebinah, ampak o načinu, kako živeti Kristusa, Cerkev, evharistijo in občestvo. Vsaka generacija zase mora namreč dati odgovor na ta vprašanja. Gospod želi tvoje srce, tebe, želi v odnos s konkretnim teboj. Zato prepoznavamo, kaj Duh danes govori Cerkvi. “Platforma”, v kateri lahko slišimo Sv. Duha, pa je molitev. Molitev je atmosfera Sv. Duha. Božja beseda pa je hrana molitve. Sv. Duh spregovori, ko se potapljam v odnos z Bogom.

Za hrano molitve prvega večera nam je bil naslovni stavek tega vikenda: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. (Apd 2,42)

Vztrajati, biti pogumen, biti stanoviten je še kako pomembno danes, ko smo preplavljeni z množico različnih informacij. Vztrajati v pogovoru z Gospodom. K temu nam pomaga branje Jer 19,10-13, da izstopimo iz vseh misli, s katerimi prihajamo. Prerok spodbuja k vztrajanju, delu v čakanju, saj Bog ve za načrt. Petrov binkoštni govor v Apd 2,25-28 pa daje vizijo za vztrajanje v tem čakanju: Gospod je na moji desnici, da ne omahnem.

Sobota

V soboto dopoldne nas je škof najprej uvedel v način osebne molitve ob Božji besedi v tišini, h kateri smo bili povabljeni v času med nagovori v teh dneh.

Za molitev se je potrebno odločiti, prav tako za tišino. Najprej sprejmem kraj, način in vsebino molitve, brez da se obremenjujem z rezultati molitve. Vstop v molitev je Božja beseda, ki nam pomaga prečiščevati misli in biti prisoten tukaj in zdaj, ne da premlevam, kaj je bilo in kaj še bo.

Topos našega vikenda je Apd 1,12-14.

Z Oljske gore, kjer se je Gospod poslovil od učencev in šel v nebo, so se apostoli vrnili nazaj v Jeruzalem, a se niso ustavili v mestu, ampak so se umaknili v kraj njihovega spomina, v kraj intimnega srečanja z Gospodom v prostorih zadnje večerje.

Posamezna imena apostolov, ki so v tem odlomku našteta, dajejo pomen tudi našemu imenu. Gospodov Duh prihaja tudi zate, ki imaš svoje ime, svojo zgodbo, svoj prostor, svoj odnos. Zato je ključna moja osebna molitev, moja izročitev Njemu, moj odnos z Njim in v občestvu z drugimi. Od ‘polnosti časov’ dalje je namreč moja človeškost edino, po čemer me lahko doseže Božja roka.

Vez med zemeljsko in nebeško Cerkvijo je Marija, tempelj, ki ga je Bog ustvaril v naši človeški naravi, da bi nam bil blizu, da bi nam govoril na naš način. Smo njegova podoba, zato ima vsak svoj način, po katerem mu Bog prihaja blizu.

Sveti Duh je vez, je zrak, je ljubezen, je odnos, Njemu se odpiramo. Sv. Duh prihaja, da nas pouči o pravičnosti, o sodbi in o grehu (Jn 16,8). Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti in moli v nas s klici ljubezni: “Oče…!” (Rim 8,26) Sveti Duh izliva v naša srca Duha ljubezni (Rim 5,5). Sveti Duh dela, mi pa se učimo sprejemati to njegovo delo.

Škof je položil na srce, naj ob vstopanju v molitev prosimo, da bi znali sprejemati, da se ne bi vrteli okoli sebe, ampak bi pustili Bogu, da spregovori. Da ne bi molitve zožili na tehnično delovanje, ampak se zanjo res odločili v ljubezni. Kajti ljubezen je odločitev. 

Po sobotni dopoldanski osebni molitvi smo se zopet zbrali ob škofovem nagovoru, ki nam je odprl odlomek molitve farizeja in cestninarja (Lk 18,9-14). Cestninar se nasprotno od farizeja uči odpirati roke in klicati h Gospodu. Naše življenje ne prihaja iz nas samih. Živimo lahko samo iz nekoga. Kot hrana, ki jo jemo, v nas lahko pride samo od zunaj. Ob tem se zavedamo, da smo res mladike na trti. Smo del Kristusovega telesa.

Farizej je sam pri sebi molil. Pogosto molimo sebe, svoje napake in nemoč ali pa svoje predstave, svojo pobožnost, obrnjeni le nase. Veliko se ukvarjamo z napakami in nepopolnostjo drugih v Cerkvi; kaj bi drugi morali narediti. K temu nas napeljuje skušnjavec, ki želi razdor občestva.

Cestninar je molil: Bog, bodi milostljiv meni, grešniku! Priznanje lastne grešnosti ni poniževanje človekove narave. Bog nas ne ljubi manj zaradi naših grehov. Glavni greh je, da častimo sebe in svojo moč. To je malikovanje in zavrženje Božje ljubezni.

Ko grešimo, zgrešimo cilj oz. tistega, ki je cilj našega življenja. 

Spreobrnjenje v hebrejski besedi shûb pomeni spet najti smer, usmeriti se na Boga.

Grška beseda metanoia pa pomeni stopiti preko, preko svojih predstav in samega sebe.

Koraki konkretne ljubezni so konkretni koraki h Bogu.

Naš temeljni karakter je Božje otroštvo. To je naša temeljna značilnost. Močnejše je zavedanje Božje ljubezni, močnejše je zavedanje lastne grešnosti. Bog nas je vzljubil, ko smo bili mi še grešniki, pravi Pavel (Rim 5,6-10).

Nadalje je škof odprl binkoštni dogodek, opisan v Apd 2,1-4, kjer so bili apostoli z Marijo skupaj zbrani na istem kraju. Sveti Duh ima tu dve podobi: ogenj in jezik. Ogenj, ki greje, spodbuja, pa tudi prečiščuje minljivo od tega, kar ostane. Da očisti nepotrebno in ostane le Božje življenje. To pa nas odpira k drugemu, da vzpostavljamo odnose, se povežemo. Kar je cilj Svetega Duha. Bog Oče je namreč Bog odnosa. V njem so nam dani tudi bratje in sestre. V tej ljubezni padejo blokade med ljudmi. Tud v našem življenju je veliko tujcev. Sv. Duh nas vabi k pozornosti na oddaljene, k razširjanju svoje ljubezni, k vključevanju. Kot papež Frančišek vztrajno poziva Cerkev, naj gre na obrobja.

Božje življenje se širi na način izročanja, podarjanja in darovanja. K temu pogledu nam odpira oči Božja beseda: da bi gledali rast Božjega kraljestva, prepoznavali način delovanja Sv. Duha in videli logiko pšeničnega zrna (Mt 12,24-30), hkrati pa tudi razumeli, da ima Bog načrt, ko reče naj ne pulimo ljuljke, da po nesreči ne izruvamo še pšenice (Mt 13,24-30). Naš glavni cilj namreč ni borba proti našemu ali tujemu gehu, pač pa je naš glavni boj v tem, da bi prepoznali in dopuščali delovanje Svetega Duha v našem življenju. Le to nam omogoča prepoznati njegovo usmiljenje in darove, ki nam jih naklanja, da bi bili tudi mi usmiljeni do drugih. To pa je že Božje kraljestvo med nami.

Krst, gr. baptizo je podoba smrti s potopitvijo v vodo in predstavlja odpoved napuhu naravnega življenja in hrepenenje po novi vodi. Spreobrnjenje, krst v pomenu potopitve v ime Jezusa Kristusa in sprejemanje Božjega odpuščanja in milosti (Apd 2,36-41) so tri dejanja, ki se dogajajo v vsaki molitvi. Z Njim smo namreč zraščeni v podobi njegove smrti (Rim 6,1-14). Kadar molimo, nikoli ne molimo sami, ampak se vključujemo v molitev Cerkve.

S temi spodbudami smo celotno dopoldne preživeli v tišini in molitvi ob Božji besedi, popoldanski del pa smo namenili izkušnji konkretnega sinodalnega pogovora.

Škof Maksimilijan je v soboto popoldne najprej na kratko razložil, kaj je sinoda. Je ustanova Cerkve, ki jo je postavil papež Pavel VI. ob koncu 2. vatikanskega koncila, da bi se nadaljeval proces zbornosti Cerkve po koncilu. Člani sinode kot cerkvene ustanove so zbor škofov. Vzhodna Cerkev je ta poudarek na sinodalnosti bolj ohranila (sveti sinod), Zahodna pa se ga še uči in ga ponovno odkriva.

Bistvo trenutne sinode o sinodalnosti (2021-2024) je zavedanje, da je Cerkev telo, kjer smo vsi udje povezani med sabo. Cerkev je eno Kristusovo telo in drug brez drugega ne moremo. V nas se pretaka Božje življenje, ker smo mladike na trti, ki je Kristus.

Danes smo v krizi identitete razumevanja človeka: kriterij resnice in pogleda na svet sem samo jaz. Zato nam čas sinode želi odpreti oči, da bi bolj videli Božje ljudstvo kot celoto, kar pa ne pomeni uvajanja demokracije, ampak skupno hojo, da bo Cerkev lahko rodovitno oznanjala. Osnovno vprašanje sinode zato ni sociološko, ampak versko: Kako živeti Kristusovo Cerkev? Odlomek učencev na poti v Emavs (Lk 24,13-25) je vir navdiha za prepoznavanje Kristusove Cerkve na poti.

Popoldne smo se razdelili v manjše skupine in po metodi t.i. sinodalnega pogovora skušali skupaj premleti vprašanje iz Delovnega dokumenta za oktobrsko škofovsko zasedanje: Kakšne korake lahko naredi sinodalna Cerkev, da bi vedno bolj posnemala svojega Učitelja in Gospoda, ki hodi z vsemi z brezpogojno ljubeznijo in oznanja polnost resnice evangelija? 

Po pogovoru smo se v soboto popoldne še enkrat zbrali ob poslušanju škofa, ki je razložil začetek emavškega odlomka (Lk 24,13-35). Učenca sta v konfliktu, ki temelji na razočaranju. Gresta v napačno smer, ven iz Jeruzalema. Pogosto smo razočarani; nad sabo, nad bližnjimi, nad Bogom, nad predstojniki, nad šefom, nad župnikom, nad škofom, nad papežem,… Razočaranja sama po sebi še niso greh, če pa jih zatiramo, postanejo izvor hinavščine in farizejstva.

Jezus se ni bal konfliktov (z domačimi, s farizeji, z Grki, Judi…), ostal je jasen v besedi kljub nasprotovanjem, v konfliktu je ostal vse do konca, do križa. Tudi tukaj je sprejel dejstvo, da sta ga učenca imela za tujca, neznanca. Učenca sta bila dva in sta potovala skupaj. V konfliktih ne ostajajmo sami. Bog nas namreč vedno rešuje po drugem.

Čas po nagovoru je bil namenjen osebni molitvi ter pripravi in prejemu zakramenta sprave, v katerem je Gospod po bratih kapucinih, krajevnemu škofu Petru in škofu Maksimilijanu obilno delil svojo zastonjsko ljubezen in odpuščanje.

Zvečer smo se zbrali pri sveti maši. V pridigi je škof Maksimilijan spregovoril o dogodku na poti iz Jeruzalema v Emavs. 

Začetek odlomka je razočaranje: Mi pa smo upali… Razočaranje pride vedno, ko se naše predstave srečajo z realnostjo. Hudi duh nam ustvari neke iluzije, neko upanje, kako bi moralo biti. Skušnjave kažejo široko pot, ne pa resničnih odnosov vsakdana. 

Nespametna in počasna: Počasno srce je srce brez ljubezni, ki daje čez mero.

Mar ni bilo to potrebno: Božji Duh pomaga spravljati stvari skupaj, jih videti v kontekstu, širše, ne ozko, ampak  povezano, z vsemi odtenki.

Pavel v pismih vedno spodbuja k spominjanju. Spomin je zelo pomemben v duhovnem življenju – spomin na prejeta dejanja Sv. Duha.

Silila sta ga, ostani z nama: podobno kot pri Sirofeničanki. Bogu je več za mojo srčno željo kot pa za svojo lepo podobo. Čeprav ga nista razumela, se jima je zasmilil in sta mu dala prostor.

Sedel je z njima za mizo, vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jim ga dal: V evharistiji sprejemamo odpuščanje Boga, ki nas zastonjsko sprejme. Ta dva učenca nista bila v dvorani zadnje večerje, zato to za njiju ni spomin na ta konkretni dogodek. Bila pa sta že z njim za mizo. Sedeti z njim za mizo je izkušnja velikega Božjega usmiljenja za vse, ne samo za izbrance. Jezus je bil za mizo s cestninarji in z grešniki, kar je bilo nepredstavljivo za rabije tistega časa. To odpira oči za Boga. Bog nas je vzljubil, ko nismo bili vredni njegove ljubezni.

Sobotni večer in noč smo preživeli v adoraciji pred Najsvetejšim vse do jutra. 

Nedelja

V nedeljo dopoldne je škof imel še zadnji nagovor, tokrat ob opisu prve krščanske skupnosti v Apd 2,42-47.

Štiri konkretne realnosti te skupnosti so

• stanovitnost,
• nauk apostolov,
• lomljenje kruha,
• molitve.

Vse pa je v duši navdajal strah: V Svetem pismu je strah pozitivna beseda, ker kaže na resnost naših odnosov, zavedanje, da je v drugem tudi Drugi. Strah pred Bogom pomeni, da Bog ni naš predmet, amulet, poceni učitelj ali zdravnik na naš poziv, s katerim bi lahko delali po svojih željah. Bog je vedno Drugi, kot je drugi tudi naš bližnji, ki v ljubezni ni naša last, da bi ga izkoriščali, ampak ga lahko le sprejmemo.

V opisu prve krščanske skupnosti je tudi deljenje dobrin, ki je pomemben vidik naših občestev in pokazatelj naše resnične povezanosti. Dobrodelnost in evharistija gresta namreč z roko v roki.

Beremo, da se je skupnost enodušno in vztrajno zbirala. Vztrajnost pomeni življenjsko držo in ni nek minljiv občutek.

Nadalje je škof razložil današnji nedeljski evangelij Mt 18,15-20, ki je pri Mateju osrednji ekleziološki odlomek. V 17. vrstici se v tem evangeliju edinokrat pojavi beseda eklezia.

Jezus predstavi štiri stopnje pogovora z bratom ob ugotovitvi, da nekaj manjka, da je prisoten greh:

1. Na štiri oči, osebno. To je zelo težko, zahteva veliko prošnje k Sv. Duhu in razločevanja, lahko se odvija le v dialogu ljubezni. Da bi pridobil brata, a ne zase, ampak za življenje. To je temeljno poslanstvo kristjana.
2. Pred pričami. To izhaja iz judovskega prava. Pomembno je odpreti se drugemu, razširiti krog ljudi, da si pomagamo.
3. Povej Cerkvi: Cerkveni očetje so Cerkev razumeli več kot samo občestvo ljudi. Vstop v Cerkev je vstop v živo občestvo vseh hčera in sinov novega Adama. Biti v dialogu z živo Cerkvijo.
4. Naj ti bo kot pogan in cestninar. Kot vse v Svetem pismu tudi tega citata ne smemo brati iz konteksta. Matej oznanja šokantno novost, da je Bog prišel za vse ljudi. Da išče izgubljeno ovco. Prva pozornost pastirja je zato na poganu/tujcu in cestninarju. Misijonska metoda Cerkve je metoda dobrega pastirja. Do brata, ki me ne posluša in to me boli, pristopam še z večjo skrbnostjo, na Jezusov misijonarski način.

Jezusov način je ostati z bratom v odnosu, ne prekiniti vezi z njim, ne glede na njegovo reakcijo in stanje. Svarimo lahko samo v Gospodovem imenu, ne v svojem. Ne bodite dolžniki drug drugemu, razen če gre za ljubezen (Rim 13,8-10). Ljubezen pa je izpolnitev postave.

Cerkev je občestvo vseh in ni občestvo brez težav. Jezus je uresničitev ljubezni, darujoča ljubezen pa je utelešena vera.

Dopoldanski del smo zaključili najprej z osebno molitvijo v tišini ob dani Božji besedi, nato pa zapisali refleksijo ob treh vprašanjih iz Instrumentum Laboris:

1. S kakšnim odnosom se približujemo svetu? Ali v njem prepoznavamo dobro in se hkrati zavezujemo, da bomo preroško grajali vse, kar nasprotuje dostojanstvu oseb, človeških skupnosti in stvarstva?
2. Kako lahko z razkrivanjem vzrokov zla postajamo preroški, ne da bi pri tem še bolj razdvajali naše skupnosti? Kako lahko postajamo Cerkev, ki ne skriva konfliktov in ki se ne boji nesoglasja?
3. Kako bi bližino in skrbnost v odnosih, ki sta jedro poslanstva Cerkve, lahko obnovili tako, da hodimo skupaj z ljudmi, namesto da zgolj govorimo o njih ali da jim samo predavamo?

Vikend smo sklenili z nedeljsko sveto mašo, kjer smo pred Gospoda in drug pred drugega prinesli stavek ali besedo, ki nam je bila odmev tega vikenda. 

Bogu hvala za skupaj preživet čas, za skupno in osebno molitev, za Božjo besedo in za besedo škofa Maksimilijana, po katerem nas je Gospod učil in vodil, da bi postajali vedno bolj Njegova Cerkev.

---

📸 Marjana Perkovič: