Uvod v bogoslužje:
Spoštovani vsi navzoči!
Cerkev v Sloveniji se v teh dneh raduje in hvali Gospoda, ko sprejema 12 novomašnikov; sedmeri so bili včeraj posvečeni v ljubljanski stolnici, eden v mariborski stolnici, ti, dragi brat, boš danes posvečen v naši stolnici, ki je posvečena Tvojemu krstnemu zavetniku preroku Danijelu, dva novomašnika bosta posvečena jutri, na praznik apostolov Petra in Pavla, eden na Sveti gori pri Gorici in drugi v Murski Soboti, novomašnik – kartuzijan pa je bil 12. junija posvečen v kartuziji Pleterje. Zakaj tako različni datumi? Zato, ker ljubljanski in mariborski nadškof danes odhajata v Rim, kjer bosta jutri, na praznik apostolov Petra in Pavla od sv. očeta prejela palij, znamenje nadškofovske službe. Zato se veselimo se v Gospodu, ko sprejemamo te nove sodelavce za božje kraljestvo, za delo odrešenja, ki se v moči Jezusovega naročila po službi Cerkve uresničuje že domala 2000 let ter svet in človeštvo zanesljivo vodi v smeri novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13).
Kot rečeno, med temi novomašniki, si tudi Ti, dragi brat Danijel Golavšek, doma iz župnije Galicija, ki si letos edini novomašnik iz tvojega minoritskega reda in tudi iz celjske škofije, zato si še bolj dragocen in zaželjen in prisrčno pozdravljen.
Skupaj s Teboj pozdravljam tudi Tvoje domače, spoštovano mamo in žal že pokojnega očeta, ki z nebeških višav spremlja sina duhovnika, pozdravljam Tvojega brata, mlajšo sestro in starejšo sestro, ki je že pred teboj odgovorila na Božji klic in postala redovnica – salezijanka iz družine Hčera Marije Pomočnice. Pozdravljam vse sorodnike, sovaščane, prijatelje in znance in še prav posebej župljane župnije Sv. Jakoba v Galiciji, skupaj z g. župnikom, ki z velikim veseljem sprejemate svojega novomašnika in ste to veselje in upanje prinesli danes tudi v našo stolnico, ko bo pri slovesnosti mašniškega posvečenja prepeval cerkveni pevski zbor iz župnije Galicija in se vam za to sodelovanje in pomoč prisrčno zahvaljujemo.
Skupaj z g. novomašnikom pozdravljam tudi vse patre Slovenske minoritske province skupaj s p. provincialnim ministrom br. Milanom Kosom in se veselimo v Gospodu, da se danes dopolnjuje sveto dogajanje, ki smo ga začeli z diakonskim posvečenjem 3.1.2015 v minoritski cerkvi Sv. Petra in Pavla na Ptuju.
Prisrčen pozdrav tudi vsem navzočim duhovnikom in redovnikom, skupaj z g. gen. vikarjem celjske škofije, opatom in stolnim župnikom, pozdravljam
g. dekana dekanije Žalec, prisrčen pozdrav g. diakonu, bogoslovcem, sestram redovnicam, članom MZDP in vsem vernikom, ki ste od blizu in daleč za to priložnost priromali v našo stolnico, da bi sprejeli ter z molitvijo pospremili na duhovniško pot našega novomašnika.
Vsi smo sedaj povabljeni, da na široko odremo vrata našega srca vetju Sv. Duha, ki želi posvetiti tega izbranega. Pripravimo naša srca in če smo kaj dobrega opustili ali morda celo kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe, da bo naša daritev Bogu prijetna in bo uslišana naša molitev za tega izbranega in za vse, ki jih Gospod kliče v duhovniško ali redovniško službo, da bi z našim novomašnikom znali in zmogli reči: Tukaj sem Gospod, pošlji mene…

Homilija:
Dragi sobrat novomašnik, sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, diakon, bogoslovci, sestre in bratje v Kristusu!

Zakrament mašniškega posvečenja obhajamo med sv. Mašo, ko bomo znova slišali Jezusove besede pri zadnji večerji: »To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se za vas preliva. To delajte v moj spomin« (prim. Lk 22,19).
1. Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju razmišlja o tej osrednji skrivnosti naše vere, pravi: »Nikdar poslej, nikdar po tej zadnji večerji, se Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju te skrivnosti naše vere in se ne bo, do Kristusovega drugega prihoda ob koncu časov (prim.B 6).
In Ti, dragi novomašnik Danijel, danes po zakramentu mašniškega posvečenja vstopaš v to skrivnostno dogajanje. Nad Teboj se uresničuje preroška beseda: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim in ozdravljam tiste, ki so potrtega srca« (prim. Iz 61,1). Tudi zate velja Jezusova beseda učencem: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane« (prim. Jn 15,16). Tu je bistvo, tu je srce duhovništva. Nismo sami, Gospod je z nami, on nas je poklical, on nas pošilja; nismo lastniki, ampak oskrbniki njegovih darov; delujemo v njegovem imenu, v njegovi osebi, »in persona Christi«, pravi sv. papež Janez Pavel II. Sami ne moremo ničesar storiti,
Zato nas Jezus vabi: »Pridite k meni vi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil…« (prim. Mt 11,28) .
Odločilna je naša predanost, naša zvestoba in ukoreninjenost, naša življenjska povezanost z Jezusom Kristusom v Sv. Duhu, ki daje naši duhovniški službi smisel, duhovni polet, moč in sijaj. O oznanjevalcih evangelija z Duhom razmišlja papež Frančišek v znameniti apostolski spodbudi »Veselje evangelija«, ko pravi »Evangelizacija z duhom se zelo razlikuje od kopičenja nalog, ki jih doživljamo kot težko obveznost, ki jo zgolj prenašamo in jo sprejmemo kot nekaj, kar nasprotuje lastnim nagnjenjem in željam. Kako bi si želel najti prave besede, da bi spodbudil novo obdobje evangelizacije, bolj vnete, vesele, velikodušne in smele evangelizacije, ki jo povsod napolnjuje ljubezen in nalezljivo življenje. A vem, da ne zadostuje nobena motivacija, če v srcu ne gori ogenj Sv. Duha… zato bomo še naprej molili, naj nas Sv. Duh predrami in podžge, da bomo šli pogumno iz sebe in vsem ljudem oznanili evangelij« (VE 261).
2. Ti, dragi novomašnik, boš svojo duhovniško službo uresničeval kot član minoritskega reda in bo Tvoje duhovništvo še dodatno krepila, utrjevala in bogatila karizma sv. Frančiška, v iskreni ponižnosti in predanosti Jezusu Kristusu in pripravljenosti služiti Božjemu ljudstvu. To se bo uresničevalo ne le v načinu skupnega življenja, ampak predvsem po izpolnjevanju evangelijskih svetov čistosti, uboštva in pokorščine, ki so lastni vašemu redu in so duhovni zaklad in bogastvo Cerkve. To je bogastvo Božjega življenja, ki vre iz prebodenega Jezusovega Srca in nas vabi na pot življenja v luči evangelija. To vabilo na nek način velja za vse kristjane; duhovniki in še posebej redovniki pa smo poklicani k radikalnejšim oblikam in pričevanju Bogu posvečenega življenja.
Tvoje mašniško posvečenje, dragi novomašnik, obhajamo v Letu Bogu posvečenega življenja, kar je nagovor zate, za vse redovnike in redovnice in tudi za vse duhovnike in za vse vernike, saj Jezus vsem naroča: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5, 48). Papež Frančišek v pismu vse Bogu posvečene osebe vabi, da bi se naj v tem letu v duhu vračali v preteklost, h karizmatičnim začetkom posameznih redov in družin, kjer srečamo svete ustanovitelje in mogočne pričevalce vere, kot so sveti Benedikt, sv. Bernard, sv. Dominik, sv. Frančišek, sveti Ignacij Lojolski, sveta Klara, sv. Terezija Avilska, in v novejšem času sv. Maksimilijan Kolbe, mati Terezija iz Kalkute, sv. papež Janez Pavel II. in mnogi drugi pričevalci vere in Bogu posvečenega življenja.
To bogato duhovno izročilo naj bogati našo sedanjost in tudi našo bodočnost.

Podobno vabilo, podobne smernice in izzive srečamo tudi v krovnem pastoralnem dokumentu »Pridite in poglejte«, ki že tretje leto usmerja pastoralno prenovo Cerkve v Sloveniji. Tudi tu je rečeno, da se moramo nenehno vračati k virom krščanskega življenja, ki so sv. pismo, molitev in sveto bogoslužje. To naj bi se dogajalo po domovih in družinah in po naših župnijah, še posebej pri verouku in drugih oblikah uvajanja v krščansko življenje. Odločilna je naša zavest, da smo po krstu in birmi vsi poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci za božje kraljestvo, da se tudi po škofih, duhovnikih, redovnikih in redovnicah, po diakonih, bogoslovcih in po vseh vernikih zida in gradi Božje kraljestvo, »da bi rasli v apostolski gorečnosti in bi drug drugemu pomagali na poti vere, na poti, ki vodi k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom in bi drug drugemu služili v darujoči ljubezni« (prim. PIP 59).
3. Naš novomašnik in njegovi enajsteri kolegi-novomašniki, ki v teh dneh izrekajo svoj življenjski »da« Jezusu Kristusu in Božjemu ljudstvu, dokazujejo, da je mogoče, da Bog tudi danes kliče in vabi: Hodi za menoj v duhovniškem, redovniškem ali misijonarskem poklicu. Zato se Tebi, dragi Danijel in tvojim kolegom-novomašnikom zahvaljujemo za vašo predanost, za vaš »da« Jezusu Kristusu, zahvaljujemo pa se tudi vsem molivkam, molivcem in apostolom molitve in dela za duhovne poklice, zahvaljujemo se vam, spoštovana mama našega novomašnika in pok. očetu, da sta vzgojila kar dva duhovna poklica, zahvaljujemo se tudi vsem drugim staršem, očetom in materam letošnjih novomašnikov, da so in še bodo z molitvijo in očetovsko in materinsko ljubeznijo spremljali svoje sinove na poti do oltarja in sedaj naprej v duhovniško službo, ko jim bo ta molitvena in duhovna bližina tudi zelo potrebna. Res smo veseli in Bogu hvaležni, ko sprejemamo letošnjih 12 novomašnikov, 12 novih apostolov in glasnikov Božjega kraljestva, vendar ti »znanilci duhovne pomladi« še zdaleč ne rešujejo zaskrbljujočega pomanjkanja duhovnih poklicev. V naši škofiji smo veseli in Bogu hvaležni, da imamo 3 škofijske bogoslovce, našega novomašnika, redovnika – minorita in za njim še dva kandidata za redovniški poklic, vendar so potrebe veliko večje. Naša škofija že 3 leta nima nobenega novega kandidata za Bogoslovje, ki vzgaja škofijske duhovnike; 37 župnij naše škofije je že brez svojega rednega duhovnika, pa tudi veliko duhovnikov, ki požrtvovalno vztrajajo na župnijah, ima težave, ko na vrata trka starost, bolezen, onemoglost in je stanje zares zaskrbljujoče. Prav zato smo sklenili, da bomo 10. obletnico ponovne ustanovitve in razglasitve naše škofije, ki jo obhajamo drugo leto, posvetili pomnoženi, zaupni in vztrajni molitvi in delu za duhovne poklice, da bi mladi – in takih je veliko med nami – ne oklevali, ampak pogumno sledili Božjemu klicu ter v duhovniškem ali redovniškem poklicu zastavili vse svoje moči za Božje kraljestvo, za službo Bogu in bližnjemu, posebej za male uboge, oddaljene, žalostne in zapuščene, ki jih je vse več v današnjem svetu.

Jutri in že nocoj, na predvečer, obhajamo slovesni praznik apostolov Petra in Pavla, ki sta prvaka apostolskega zbora in stebra Kristusove Cerkve. Pa tudi pri njima ni šlo vse gladko. Peter je celo zatajil svojega Gospoda in Pavel, prej Savel, je celo preganjal Cerkev Božjo. Toda, ko sta se premagala krize, ovire in skušnjave, sta se stoodstotno odločila in krenila za Jezusom Kristusom. Apostola Pavla je srečanje z Gospodom na poti v Damask tako prevzelo (prim. Apd 9,1-30), da je pozneje vedno ponavljal »Meni je življenje Kristus. Ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38-39). Peter je trikrat zatajil svojega Gospoda, zato ga je Jezus trikrat vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« In kaj je odgovoril Peter? »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (Jn 21, 17).
Dragi novomašnik Danijel, tudi ti danes odgovarjaš in boš, prepričani smo, vedno znova odgovarjal: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim«. Zato in v ta namen bomo zaupno molili, da boš Ti in za teboj mnogi mladi odgovorili:
»Gospod, tukaj sem, ti vse veš, ti veš, da te ljubim (prim. Jn 21,17). Amen.

+Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof