Med sveto mašo na postnem shodu v Brestanici je škof Maksimilijan spregovoril na temo, vzeto iz pastirskega pisma papeža Frančiška za postni čas: “Ne naveličajmo se ruvati zla in prositi odpuščanja v zakramentu pokore.”

Škof je poudarill, da nas tiha nedelja vabi, da se zazremo vase in gremo globlje – da bi odvrgli, kar nas bremeni, da bi se bolj zavedali, kaj si želimo, kaj prosimo, kaj je res pomembno. Zato so danes križi pokriti – da bi ga videli globlje: Kako je Bog pripravljen iti do konca za vsakega izmed nas, se nas dotakniti in biti z nami, biti s trpečimi danes! Da se ne bi ustavili pri njegovem trpljenju pred 2000 leti, ampak prepoznali, kje Gospod danes trpi, krvavi …

Božja beseda nas skozi ves postni čas vodi, da bi Veliko noč res pričakovali kot prenovljeni ljudje – Božji otroci.

V današnjem evangeliju se želi Gospod dotakniti našega srca po tem prizoru srečanja Jezusa z grešniki v templju. Vsi so bili grešniki, le da se je žena tega zavedala, pismouki in farizeji pa ne in so vpili in kazali zgolj na njo. Pa ne samo nanjo, ampak tudi na Jezusa, tudi vanj so bili pripravljeni zmetati kamenje, če ne bo odločno obsodil žene. Kaj nam želi po njih povedati Gospod?

• Prišli so k Jezusu, ne z odprtimi srci, da bi slišali njegove besede, ampak z namenom tožiti druge in celo Božjega Sina samega klicati na odgovornost; hoteli so ga ujeti v zanko, karkoli bi rekel, bi bilo napačno; v njih je bilo ogromno jeze, hoteli so ga kar ubiti.
• Kolikokrat so takšne tudi naše molitve – prihajamo pred Gospoda, a ga ne poslušamo. Drdramo mu svoje besede, prošnje, premalokrat pa molčimo in sprašujemo: Kaj želiš, da storim?
• Farizeji so popolnoma zaposleni z grehom žene, lastnih pa se ne zavedajo; nanjo zlivajo vso svojo sovraštvo in zahtevajo, da Bog kaznuje njen greh in vzpostavi zakon in pravičnost. Seveda se ne zavedajo, da so kamni v njihovih rokah odraz nijihovega greha in slabe vesti, ki bi ga radi s silo in z zunanjo pravičnostjo prekrili.
• Jezus pa ob vseh teh obsodbah žene molči. Jasno je bilo, da so privlekli pred njo to ranjeno in zlorabljeno ženo, da bi zakrili svoj greh. Zato pristopi k njej v sredo, tako da bi kamni prileteli tudi nanj in se skloni pred njo in pred razjarjeno množico. Želi biti blizu njeni stiski, ko so jo zlorabljali, jo kupovali in prodajali. S tem ne pravi, da prešuštvo ni greh. Prešuštvo je kupovanje ljubezeni na napačen način; ljubezni se ne da kupiti, čeprav si jo vsak želi; vsako kupovanje je zato zloraba in nasilje nad drugim. In to je srčika vsakega greha, ker tepta človekovo dostojanstvo.

Škof je poudaril, da se tega želimo zavedati še posebej danes, ko v Cerkvi obhajamo dan molitve za žrtve spolnih zlorab. Te zlorabe se žal dogajajo tudi v krajih, kjer se ne bi nikoli smele – v naših krščanskih skupnostih, v naši Cerkvi in v naših domovih. Si lahko predstavljamo večje zlo in sprevrženost? Bog nam je zaupal vse – svoje dostojanstvo in svoje življenje v življenju naših otrok, nemočnih, ranljivih, mi pa tako hitro pogledamo stran in se celo zgražamo nad žrtvijo, namesto da bi jo brezpogojno zaščitili in razkrinkali greh ter prave storilce.

Jezusovo pisanje po kamnitih tleh je podoba nove postave, ki nam jo Bog po Jezusu ne daje samo na kamnite plošče, ampak v srce.

Glavni greh je žalitev Boga, ko ga imamo za neko nebeško bitje, ki nima nobene veze z našim življenjem, ki ničesar ne vidi in ne sliši, kaj se v resnici dogaja…

Bog ne kaže s prstom na naš greh, ampak nas želi osvoboditi!

Ta žena v evangeliju predstavlja vse nas, prešuštnike pred Bogom, izdajalce njegove zvestobe, predstavlja Cerkev, Božje ljudstvo. Bog nas ne želi obsoditi, ampak osvoboditi, odpreti oči, da bi ga prepoznali kot Emanuela. On je milost – križana ljubezen, ki nas rešuje iz greha in smrti. On piše tudi danes v naše človeško srce svojo besedo ljubezni: »Ne želim, da umreš, ampak da živiš.« (prim. 1 Mz 2,7)

Božja beseda naj nam okrepi zaupanje, da je Bog že premagal greh in nam bo dajal moči, ko se bomo v njegovem imenu borili proti grehu v nas samih.

Na koncu je škof zbrane nagovoril še z besedami papeža Frančiška o zakramentu sprave:

Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, dar Svetega Duha. Ni dovolj, če odpuščanja prosimo v lastnih mislih in srcu. Grehe je treba, čeprav nas je ob tem sram, ponižno in z zaupanjem priznati duhovniku, ki ne predstavlja samo Boga, ampak tudi skupnost Cerkve, ki nas spremlja na poti spreobrnjenja.

Obhajanje zakramenta pokore in sprave pomeni biti oviti v topel objem, objem neskončnega Očetovega usmiljenja. Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo, kot jo je pripravil oče v priliki o izgubljenem sinu. Preveč pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s povešeno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vračamo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem.

Spovedati se, je dati Očetu veselje, da nas dvigne. V središču tega, kar bomo doživeli, niso naši grehi, so sicer tam, ampak niso v središču, temveč je središče Njegovo odpuščanje. Zakrament sprave ni samo naš korak k Bogu, temveč njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane.