Pri sobotnih večernih svetih mašah pred adventnimi nedeljami, razen na zadnjo adventno soboto zaradi bližine praznika, je imel škof Maksimilijan sinodalne adventne kateheze v stolnici sv. Danijela v Celju.
1. adventna nedelja
»Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,37)
Danes si lahko vzamemo še posebej k srcu to besedo »Čujte!« Gospod jo pravi vsem, vsej Cerkvi na vseh krajih in v vseh časih.
To je glavno sporočilo vstopa v veliki čas adventa pred praznikom rojstva našega Gospoda. Naša prošnja in naš cilj tega časa sta, da bi spet na novo odkrili živega Boga v našem življenju.
Vedno znova slišimo preroški poziv k budnosti. Čeprav bi človek v tem predprazničnem obdobju lažje slišal obljubo, da se bomo za praznike končno lahko odpočili, naspali in si nabrali miru, ki nam ga v tem času zelo manjka.
Čuječnost je tisto kar daje kvaliteto in lepoto našemu življenju. Če želimo, da bi bil adventni čas res čas, ko bomo okrepili svojo vero, da bomo lahko začutili bližino Boga v našem življenju, je potrebno vedno znova odpirati srca in lomiti tiste navade, ki se tako hitro obesijo na naše mišljenje in ravnanje kot oklep, da več ne vidimo in ne slišimo.
Odpreti je potrebno oči, ušesa in srce za tisto, kar se resnično dogaja v nas in okrog nas in to živeti bolj zavestno, bolj pozorno, bolj hvaležno, bolj z ljubeznijo, bolj resnično – bolj z Bogom.
Bog nam vsak dan govori na različne načine, On je vedno z nami, vprašanje pa je, kje smo mi, kaj mi slišimo, kje hodimo. Prevečkrat ostajamo sami v svojih skrbeh, mislih, strahovih, žalostih, načrtih, kakor da ne bi bilo Boga.
A vera je nekaj živega, je nekaj vsakdanjega, je odnos, je življenje! Vsak od nas ima izkušnjo, da se odnosi, če jih ne negujemo, posušijo, ker so nekaj živega. To velja tako za odnose v družini, med zakonci, med prijatelji – in končno tudi z Bogom. Če ne vlagamo v odnos, ta zamre.
Če se zavedamo, kako pomembni so za nas odnosi, kako potrebujemo drug drugega, potem bomo iznajdljivi in bomo naredili vse, da bomo odnose negovali, se zanje borili in vanje vlagali. Samo v lepih odnosi se namreč da lepo in srečno živeti. Nihče ne more srečno živeti sam.
Namen adventa je prav to, da bi okrepili naše hrepenenje po Bogu kot tistemu, ki je živ in resničen med nami, da bi ga čutili in slišali v svojem življenju.
Zato lahko razumemo to opozorilo starozaveznih prerokov in Jezusa, ki nas vedno znova vabijo, naj se v adventu ne ustavimo samo pri zunanjih pozornostih, okrasitvah in praznični mizi, da ne bo božič samo eden izmed zunanjih dogodkov, ki jih je že toliko, da smo od njih utrujeni.
Zato k besedi ČUJTE spada tudi druga: POSLUŠAJTE! Za vsakega od nas ima Gospod besedo, znamenje, ki odpre pogled in se lahko dotakne srca.
POSLUŠATI je tista beseda, ki si jo je Cerkev v teh zadnjih dveh letih procesa sinode zapisala na transparent. Učiti se POSLUŠATI. To je naša prva naloga, ki nam jo daje Gospod in nam jo je na začetku sinode na srce položil papež Frančišek.
Pogosto nam je veliko lažje govoriti kot poslušati. Zdi se nam, da veliko vemo o Bogu, o Cerkvi, drug o drugem, zato nam je včasih še težje poslušati in s tem spremeniti kakšno svoje mnenje.
Skoraj ves mesec oktober smo na zasedanju škofovske sinode v Rimu vsak dan prihajali skupaj prav s tem namenom – da bi se res poslušali. Metoda pogovora je bila zelo preprosta, a učinkovita, za takšno veliko cerkveno srečanje pa nekaj posebnega in novega. Sedeli smo namreč po skupinah od 10 do 12 za okroglimi mizami in se o vsaki temi pogovarjali v treh krogih.
V prvem krogu je vsak v treh minutah predstavil svoj pogled, v drugem krogu je bilo potrebno povedati to, kar smo slišali od drugih in nam je najbolj ostalo v srcu, v tretjem krogu pa smo že začeli zbirati in zapisovati tisto, kar je nastalo kot skupno, kar nas povezuje ali kje smo različni. Med vsakim krogom so bile štiri minute tišine za tiho molitev k Svetemu Duhu.
Najtežji je bil drugi krog – zapomniti si in ponoviti tisto, kar je bilo rečeno s strani drugih. Zavedali smo se, kako slabo poslušamo, kako se vsak najraje vrti okoli svojih misli in med tem ko drug govori, že pripravljamo svoje odgovore. V resnici pa se ne slišimo in ne pogovarjamo. To je bila najmočnejša vaja našega sinodalnega srečanja. Spoznali smo, da je glavni razlog naših nesporazumom in konfliktov prav to, da se več ne slišimo in da začnemo govoriti vsak v svojo smer.
V sinodalni Cerkvi smo si zato dali kot prvo nalogo to, da se učimo poslušati drug drugega; kar pomeni, da se učimo spregovoriti o problemih, da iščemo možnosti, kako bi prišli skupaj, kako bi se pogovarjali in skupaj iskali rešitve.
Enako velja za vse naše odnose, kjer vsi potrebujemo lekcije poslušanja. Tudi v naših molitvah pogosto bolj, kot da bi res poslušali Boga in iskali njegovo voljo in njegov navdih, govorimo samo mi, naštevamo svoje probleme, prošnje, zahteve, žalost ter zato v molitvi in v življenju tolikokrat ostajamo sami.
Poslušati pomeni biti čuječ, biti odprt, biti pripravljen sprejeti tisto, kar mi govori drugi, kar mi govori Bog.
Kot prvi adventni izziv v tem adventnem času vam predlagam prav to – da se bomo vadili v poslušanju. Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.
Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«
Če znamo prav molčati in opazovati tišino, nas ta tišina obogati in gradi tako nas kot naše odnose. Tako bomo lahko bolj Cerkev, ki čuti drug drugega, čeprav smo si različni, a imamo en in isti temelj, eno in isto hrepenenje in cilj – da bi bili enkrat v polnosti v Gospodu in Gospod v nas.
2. adventna nedelja
»On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.« (Mt 3,11)
To je obljuba Janeza Krstnika iz današnje Božje besede, ko vstopamo v drugi teden naše adventne poti proti prazniku živega Boga, proti prazniku srečanja z živim Bogom v našem življenju. Ta Božja beseda nas spodbuja, da bi naredili korak naprej. Da bi res poglobili svoj odnos do Boga, očistili tiste struge, potoke in poti, ki so se morda zamašili, kjer se je nabralo marsikaj, kar nam otežkoča pretok žive vode Božjega Duha v naše življenje.
Najbolj osnovni tok, po katerem k nam prihaja Božja milost, je MOLITEV. Zato nas Janez Krstnik danes vabi k temu drugemu koraku, da ga storimo v tem adventnem času – da poglobimo, očistimo in utrdimo našo molitev.
Pri molitvi smo slovenski kristjani še posebej šibki. Po neki evropski raziskavi o vernosti in molitvi smo namreč prav pri repu v Evropi med tistimi, ki najmanj molimo.
Lahko se vprašamo, na čem v resnici gradimo našo vero? S čim jo hranimo? Gotovo s tradicijo, z našo pridnostjo, z dobrimi deli. Vendar pa se moramo zavedati, da bodo brez molitve, brez popolnega zaupanja v moč nekoga Drugega nad našim življenjem, vsa naša dela usmiljenja zgolj minljiva dela, zgolj človeški humanizem, ki se bo prej ali slej utrudil.
Nek mlad človek mi je prejšnji teden prav o tem rekel, zakaj se mu zdi, da tako malo molimo. Morda zato, ker smo prenehali ljubiti Boga. Premalo je namreč Boga samo spoštovati, premalo je Boga samo poznati, premalo se je Boga celo bati, potrebno ga je imeti rad. Da ga čutim ob sebi, da vem, da sem v njegovih očeh dragocen. Da bi okrepili ta Božji pogled na naše življenje, moramo vsi poglobiti našo molitev.
Premalo je moliti samo z obrazci. To je prvi korak, katerega smo se ga naučili, a to je tako, kot bi v šoli ostali le pri abecedi. Obrazci so okvir, v katerem in po katerem pred Boga postavljamo to, kar smo, sami sebe, naše življenje, to kar nosimo, kar čutimo, kar vsak dan živimo, kar nas prizadane, kar potrebujemo, za kar želimo prositi. K takšni živi molitvi, ki izhaja iz človekovega hrepenenja in pričakovanja, nas v današnjem berilu vabi prerok Izaija:
»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.«
Velikokrat se v našem življenju naberejo stvari, razne navade, razne besede, zamere, prizadetosti, ki ustavljajo ta tok žive vode Svetega Duha v naše srce in v naše življenje.
O vsem tem nam Božja beseda v adventnem času res zelo bogato govori. Čeprav se nam zdi, da smo vse že slišali, da vsako leto ponavljamo iste besede adventnega bogoslužja, delamo morda enake sklepe itd., je Božja beseda prav zato, ker je živa in izhaja iz Svetega Duha, vedno nova. Nova je tudi zato, ker sem jaz vsak dan nov. Z vsakim jutrom in z vsakim dnem na novo vstopamo v življenje in sprejemamo Božji dih in Božji dar. Gospod nam daje mnogo priložnosti, da iz vsakega dneva tudi sami naredimo dar.
Gospod nas želi tudi po Božji besedi, ki nam jo daje in odpira, ne samo pri sveti maši, ampak tudi doma, ko si vzamemo čas za našo molitev in branje Svetega pisma, krepiti in nam kazati, kdo v resnici je v našem življenju.
V prvem tednu adventa smo si vzeli za izziv, da bi se učili poslušati, da bi poslušali, da bi nadzorovali svoje govorjenje, da bi res drugega poslušali s srcem in ga poskušali razumeti. Zavedamo se, da je to samo prvi korak.
Drugi korak pa je, da na to poslušanje odgovorimo tudi z besedo, z molitvijo. Da to poslušanje prehaja v odgovarjanje tistemu, ki smo ga v resnici slišali v svojem srcu.
Imamo izkušnjo, kako hitri smo pri besedah in površni pri poslušanju. Ko si vzamemo čas za slišati drugega pa tudi za poslušanje glasov v nas samih, zaslutimo, da nas nagovarja nek globlji glas, ki nas pozna. In to je glas Svetega Duha.
Papež Frančišek se ne utrudi ponavljati, da je glavni, prvi in najpomembnejši voditelj Cerkve Sveti Duh. Zato je tudi edini, ki pozna pot, kam naj Cerkev gre v teh novih časih. Bolj kot bomo zmogli drug ob drugem in drug z drugim prisluhniti Svetemu Duhu ter skupaj razločevati, od katerega duha prihajajo besede, bolj jasno bomo lahko zaslutili, da je Gospod živ in da ima tudi danes načrt za svojo Cerkev pod vodstvom Svetega Duha.
Jezus nam je Svetega Duha predstavil kot tolažnika, kot tistega, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nas uči Božja beseda. V njegovi naravi je torej, da tolaži.
V današnjem berilu smo slišali preroka Izaija, ki trikrat ponovi: »Tolažite, tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Kaj je tista tolažba, ki jo tako zelo potrebujemo, s čim nas Sveti Duh želi tolažiti?
S tem, da nam sporoča glavno oznanilo adventnega in božičnega časa, da Bog želi prebivati z nami. To, kar bomo slišali v slovesnem oznanilu božične polnočnice:
Glejte Emanuel, Bog z nami! Devica bo spočela in rodila sina, po katerem bo Bog vedno in trajno z nami, z vsakim izmed nas. To je tisto, kar vsak od nas v srcu želi in mora vedno znova slišati. To je najlepše oznanilo; da je nekdo ob nas, ki nas pozna, nas varuje, nam daje rast in tudi prihodnost, tudi takrat, ko vse okoli nas morda umira, se stara in odpada.
Apostol Pavel zato zapiše najlepše besede o tem, kaj Sveti Duh dela v človeku, ko pravi: Sveti Duh nam omogoča, da vedno znova kličemo Boga kot očeta: Abba, Oče! Kar z drugimi besedami pomeni, da se vedno znova prepoznavamo kot tisti, ki nas ima Bog rad, kot ljubljeni sinovi in hčere, za katere si Bog želi, da živimo polno življenje.
K temu nas spodbuja Janez Krstnik v današnjem evangeliju, ko vabi vsakega, da bi v teh dneh tudi mi našli pot v puščavo, da bi ustvarili prostore in trenutke tišine za molitev, kjer bomo lahko prisluhnili glasu Svetega Duha, ki nas želi tolažiti in spodbujati, da zaupamo Bogu. Da se odrečemo strahovom, različnim navadam in razvadam, ki nam tolikokrat veliko obljubljajo, a nas potem pustijo same, osamljene, včasih osramočene in žalostne.
Vsak lahko kljub svoji zaposlenosti najde dovolj trenutkov in možnosti, da se ustavi, da zasliši Svetega Duha, ki kliče v nas.
Kar nam Sveti Duh daje, govori in polaga v srce, bo tudi zrastlo. Ne po naših močeh in zaslugah. Mi lahko pripravljamo in odpiramo naše roke, našo zemljo in naše srce, semena pa so Božja in ta semena rodijo.
Apostol Pavel nam pravi, kako dragocena so ta semena. Imenujejo se ljubezen, veselje, mir potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To so lastnosti, ki prinašajo srečo in polnost v naše življenje.
Sprejmimo v tem drugem adventnem tednu povabilo Janeza Krstnika in to, kar smo slišali pri apostolu Petru v drugem berilu, ko pravi:
Ne smete prezreti, da je pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Pri Gospodu je čas, On potrpežljivo čaka, On ne odlaša s svojim prihodom, ampak nam v svoji ljubezni in potrpežljivosti daje možnost, da bi ga vzljubili. Ne prisiljeno, ampak iz ljubezni, ko v življenju izkusimo njegovo ljubezen, moč in odpuščanje.
Preko molitve, preko Svetega Duha, lahko to Božjo moč in darove vedno znova prinašamo v svoje življenje. Zato prosimo, da bi se v nas krepil ta Božji otrok, to zavedanje in spoznanje, da smo ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh. Da bi se potem vedno znova zavedali tudi darov, ki jih Gospod daje vsakemu izmed nas, ne glede na to, ali smo mladi, stari, zdravi, bolni. Vsak prinaša na skupni oltar Cerkve in sveta tisti dragoceni dar, ki ga Bog potrebuje, da po njem spreminja in lepša ta svet.
S tem bomo skupaj v sinodalnem duhu rastli kot Cerkev, kot občestvo, kot družina bratov in sester, ki želi hoditi skupaj, ki želi moliti skupaj, ki želi darovati ljubezen drug za drugega. Samo na ta način bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo – da smo priča Božje ljubezni v tem svetu, da bi svet in še prej mi sami res verovali, da nas je On poslal in da ima tudi po nas danes načrte v tem svetu, v katerem živimo.
3. adventna nedelja
»Kdo si ti?« (Jn 1,19b)
To je osrednje vprašanje današnje tretje adventne nedelje. Letošnji advent je zelo kratek, zato se zdi, da še bolj odslikava naše življenje, ki je tudi zelo kratko. Zato je prav, da se v tem adventu vprašamo, kako nam je uspel ta čas priprave in poti, da bo Gospod lahko še bolj z močjo prišel v naše življenje in se nas dotaknil tam, kjer ga potrebujemo. Kako smo opravili s pripravo čiščenja naših odnosov, kjer se je nabralo toliko vsega. In kako prepoznavamo, da samo z lastnimi močmi tega ne zmoremo.
Morda se preveč pripravljamo na to, da bomo nekaj naredili, kaj vse bomo naredili, potem pa ostanemo pri prvem koraku ali pa še to ne.
Najosnovnejša modrost je, da če hočeš prehoditi neko pot in priti na cilj, moraš narediti prvi korak. K temu nas vsak dan spodbuja Božja beseda. Da bi bili dovolj pogumni in ponižni delati prve korake in začeti hoditi, čeprav še ne poznamo vseh naslednjih korakov.
Adventni čas nas je v prvi adventni nedelji spodbujal, naj bomo čuječi, naj prisluhnemo, naj slišimo, kajti to je temelj vseh naših medsebojnih odnosov tako med nami kot tudi z Bogom.
Potem smo v drugem adventnem tednu prosili, naj nas Gospod uči moliti, naj nam da prave besede, da mu bomo lahko izrekli to, kar se v našem življenju dogaja, da bo lahko naša molitev res molitev, res pogovor. Da bomo po molitvi čutili, da nismo sami in da z vsako molitvijo vstopamo v občestvo Cerkve.
Danes pa nas tretja adventna nedelja uči presojati različne glasove, ki so okoli nas, ali kakor rečemo v duhovni terminologiji, da nas uči RAZLOČEVATI duhove, ki vplivajo na nas in ki se pojavljajo v našem življenju.
To je tudi tretji korak našega sinodalnega procesa, naše sinodalne poti, razmišljanja in delovanja naše Cerkve, ko si prizadevamo, da bi se bolje slišali, da bi se znali bolje pogovarjati, da bi znali najti prave besede in da bi potem končno tudi skupaj razmišljali in razločevali, kaj storiti.
Od kod prihajajo ti in drugi glasovi, kateri so pravi? Gospod nas jemlje za svoje sodelavce, za svoje svobodne sinove in hčere, od katerih pričakuje in si želi, da hodijo z njim, da so občestvu z njim ne kot služabniki, ampak kot bratje in sestre.
Danes v evangeliju smo slišali, kako so k Janezu Krstniku prišli veliki duhovniki in ga spraševali: »Kdo si ti? Ob tem pa so mu še prišepetovali: Ali si ti mesija? Ali si prerok, ali si ta, ki ga pričakujemo?« Janez Krstnik je vedno znova odgovarjal: »Nisem. Nisem mesija, nisem prerok, nisem Elija.«
Zdi se, da smo vsi tako hitro odvisni od tega, kaj drugi pričakujejo, da bi bili, ali da bi morali biti, od tega kako me drugi vidijo. Velikokrat nam manjka poguma in svobode, da bi bili v resnici to, kar smo. Ne tisto, kar bi drugi pričakovali, da bi morali biti. Za takšno držo, kot jo je imel Janez Krstnik, je treba biti svoboden, pogumen in ponižen. V evangeliju na več mestih slišimo, kako Janez o sebi pravi: »Nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal. On mora rasti, jaz pa se manjšati.«
Kdo torej si? Kdo sem?
Zdi se, da je to vprašanje, če si ga sami zastavimo, zelo preprosto, pa vendarle je zelo pomembno. Na to vprašanje skoraj nikoli ne odgovarjamo po definiciji, ampak ta odgovor prihaja na plano v časih preizkušnje. Ko je stiska, ko je tema, ko so situacije kočljive, ko dvomim,… takrat pride na plano tisto, kar v resnici sem. Pogosto negativne podobe, negativne besede: Nisi vreden, nisi dovolj dober, nisi tak, kot bi moral biti.« In če te besede ali očitke nanašamo celo na Boga, da nam jih on očita, potem je to najkrajša pot, da odnose z njim zaključimo.
»Nisi tak, kakršen bi moral biti. To ti še manjka, še to moraš narediti, pa boš tak, kot je tvoj sosed, tvoj prijatelj,…« Koliko je danes med nami tega boja in tekmovanja, tihih ponudb z vseh koncev, medijev in trgovin, ki nam prišepetavajo: »Takšni bi morali biti, to bi morali imeti, še to bi si morali kupiti, pa bi bili srečni.«
Tudi Jezus se je moral na začetku svojega javnega delovanja soočiti s hudim duhom, ki mu je prišepetoval ravno nasprotno od tega, kar on v resnici je: »Če si ti Božji sin, potem daj, da bodo ti kamni kruh. Če si ti Božji sin, se vrzi dol. Če si ti Božji sin, potem ukaži to ali ono.« Jezus je na te dvome in prigovarjanja odgovarjal tako, da se je vedno znova skliceval na Boga, na Božjo besedo, na svojega Očeta. To je rešitev tudi za nas. In tega nas danes uči tudi Janez Krstnik.
Bog je vsakemu dal in nam daje toliko edinstvenih darov, s katerimi lahko izpolnimo Božji načrt. Bog nas vedno samo spodbuja. Z njegove strani nikoli ne more priti kritika v smislu tak in tak bi moral biti, pa te bom imel rad. Nasprotno, to so besede, ki prihajajo od nasprotnika, od hudega duha. Samo on si želi, da bi dvomili v dobro v sebi, da bi dvomili v moč odpuščanja, da bi padali pred navidezno vsemogočnostjo greha in slabega. Zato apostol Pavel v pismu Rimljanom skoraj celo poglavje posveti prav tej resnici: Če je že po enem človeku greh naredil tako negativne posledice v življenju človeka in sveta, koliko bolj bo milost enega človeka dala nove moči in novega življenja vsem, ki vanj verujejo. Če je že greh tako močan, koliko močnejše je Božje odpuščanje.
In prav k temu nas danes spodbuja Janez Krstnik – da bi bili pogumni, ponižni in preprosti v sprejemanju svoje podobe in vloge v našem življenju. Tako kot on, ko pravi: »Jaz nisem prerok, nisem beseda, sem samo pričevalec. Pričujem o luči, sem samo glas, po katerem bo Beseda lahko spregovorila.« To je veliko poslanstvo nas vseh, ki ga v življenju vedno znova odkrivamo:
Da nismo mi tisti, ki bomo sami spreminjali svet, sebe in bližnje. Lahko pa po nas, po naših delih, predvsem po delih, ki izvirajo iz Svetega Duha, po delih ljubezni, miru, odpuščanja in potrpežljivost, Bog spreminja svet, nas in naše bližnje.
Zato prosimo za ta pogum in odprtost Janez Krstnika in velike žene adventnega in božičnega časa, Marije, ki je s preprosto besedo: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«, spremenila tok zgodovine in tok časa.