Z veseljem in s hvaležnostjo obhajamo velikonočne praznike, ki nas s svojim sporočilom vodijo v središče naše vere in našega krščanskega življenja. Obhajamo Kristusovo vstajenje, zgodovinski dogodek, radostno sporočilo, da je naš Gospod Jezus Kristus z velikonočno skrivnostjo svojega trpljenja, smrti in vstajenja premagal greh in smrt in začel novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).
V to dogajanje smo vstopili pri sv. krstu, ko smo postali kristjani, učenci Jezusa Kristusa in kot taki luč sveta in sol zemlje, ki nam velja Jezusovo naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,14-16).
Zdi se, da naloga presega naše moči, ko se v današnjem svetu vedno znova soočamo s spopadom med temo in lučjo, med dobrim in zlim, med vero in nevero in na vsakem koraku srečujemo posledice moralne, socialne, ekonomske in tudi verske krize, ki se lahko priplazijo tudi v sredo mojega in tvojega srca, v zavetje naših domov in družin, pa tudi med svetne in cerkvene ustanove.
Ob vsem tem zaskrbljujočem dogajanju pa je treba reči, da na tem svetu niso na delu samo sile teme, ampak je na svetu tudi veliko luči. In ta luč je svetu posijala pred domala 2000 leti, ko je na svet prišel naš Odrešenik Jezus Kristus, o katerem pravi evangelist Janez, da prihaja na svet kot luč, ki želi razsvetliti vsakega človeka (prim. Jn 1,9). On je začel uresničevati delo odrešenja človeškega rodu, ki je doseglo svoj vrhunec prav v skrivnosti njegovega trpljenja in vstajenja, s katerim Jezus začenja novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 2 Pt 3,13).
Velikonočni prazniki, ki jih v teh dneh slovesno obhajamo, ponavzočujejo ter »tu in sedaj« uresničujejo velikonočno skrivnost, delo odrešenja Jezusa Kristusa. Vsi smo povabljeni, da v teh dneh vstopimo v to skrivnostno dogajanje. Lepo je, če smo to storili že na začetku postnega časa, ko smo, upamo, na novo odkrivali in se z večjo vnemo posvečali molitvi, ki je pogovor z Bogom, neke vrste »dihanje duše«. Kakor brez dihanja ne moremo živeti, tako tudi naše versko življenje brez molitve usiha, umira. Lepo smo povabljeni k sodelovanju pri bogoslužjih Velikega tedna, posebej na Veliki četrtek, ki je rojstni dan zakramenta Sv. Rešnjega Telesa in zakramenta mašniškega posvečenja. Duhovniki se na Veliki četrtek dopoldne zbiramo po naših stolnicah in skupaj s škofom obnavljamo naše duhovniško posvečenje in sodelujemo pri blagoslovu krstnega olja, bolniškega olja in svete krizme. To so sveta znamenja, v katerih se zrcali in nakazuje odrešenjsko delo in duhovno poslanstvo Cerkve, ki se tudi v našem času sooča z mnogimi problemi in silami teme, ki ovirajo in rušijo njeno duhovno poslanstvo. Zato je za vse, za duhovnike in za vse vernike tako pomembno, da v teh dneh poživimo in utrdimo našo zvestobo in predanost Jezusu Kristusu, ki edini daje polnost in smisel našemu življenju in odrešenjskemu poslanstvu Cerkve v sedanjem svetu.
V obnovljeni zvestobi Jezusu Kristusu bomo prav odgovarjali na znamenja časa in pomagali reševati tudi vse druge naloge s katerimi se sooča Cerkev, pa tudi svet, v katerem živimo. Zelo smo veseli in Bogu hvaležni, da nam je poslal papeža Frančiška, ki z njemu lastno apostolsko vnemo in gorečnostjo hodi po stopinjah Jezusa Kristusa Usmiljenega Samarijana in Dobrega pastirja, ki je hodil okrog in dobrote delil. Papež Frančišek nas je obogatil tudi z apostolsko spodbudo »Radost ljubezni«, ki povzema spoznanja, smernice in navodila rimske škofovske sinode, ki je bila posvečena družini in želi pomagati sodobni družini, zlasti tistim, ki so na poti omagali in se soočajo s posledicami ločitve in drugih tegob družinskega življenja. V luči evangelija tudi rešujemo vprašanje duhovnih poklicev, ki so nadvse pomembni, da bo Cerkev tudi danes in jutri lahko uresničevala svoje duhovno poslanstvo
Vsi želimo, da bi luč evangelija močneje bogatila in navdihovala evropske narode, da bodo tudi danes in jutri nosilci krščanske kulture in temeljnih vrednost skupnega življenja. Na to je papež Frančišek ljubeznivo spomnil evropske državnike, ki so se 30. marca letos, ob 60. obletnici Evropske unije, zbrali v Rimu, da bi preverjali pota in cilje te pomembne ustanove, ki se tudi srečuje z vedno novimi izzivi in nalogami. Nadvse je pomembno temeljno oznanilo naše vere, da smo vsi ljudje, tudi begunci in priseljenci, ljubljeni otroci nebeškega Očeta in kot taki bratje in sestre v Kristusu.
V teh dneh si segamo v roke, pišemo voščila in si voščimo vesele in blagoslovljene velikonočne praznike. Tudi narava se vključuje v to praznično dogajanje, ko se prebuja, cveti, raste in se odeva v pomladno cvetje in zelenje. Posebej smo veseli, da letos Veliko noč obhajamo ne le skupaj z brati evangeličani, ki se ravnamo po gregorijanskem koledarju, ampak tudi z brati in sestrami Srbske pravoslavne Cerkve, ki se ravnajo po starejšem julijanskem koledarju. Potrudimo se, da bomo drug drugemu, posebej našim preizkušenim in pomoči potrebnim bratom in sestram pomagali k lepemu praznovanju.
Problemi in težave bodo ostali tudi po prazničnih dneh. Temu se ne moremo izogniti. Vsi pa želimo, da bomo po teh prazničnih dneh obogateni z duhovno vsebino velikonočnega praznika postali drugačni, bolj pripravni za Božje kraljestvo, bolj pripravljeni soočiti se z obstoječimi problemi in nalogami in jih reševati za naš skupni blagor, v Božjo slavo za našo varno in srečno sedanjost in za svetlo prihodnost. To je moja želja, to je moje velikonočno voščilo.

+ dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof