Zgodovinski oris Škofije Celje
Antična škofija v rimski Celei je propadla v viharnem obdobju preseljevanja narodov. Z vključitvijo v frankovsko državo je bilo slovensko ozemlje južno od Drave dodeljeno oglejskemu patriarhu, ki je bival v Vidmu. Vzpostavitev in razvoj redne cerkvene uprave v frankovski državi so za nekaj časa zavrli madžarski vdori (899–955). Ko so v beneško-habsburški vojni Benečani zasedli Furlanijo (1418–1420), patriarh, ki je ostal v beneškem Vidmu, ni mogel več pastoralno nadzirati večjega dela svoje nadškofije, ki je ležala na habsburških tleh. Tudi to je pripomoglo k hitremu širjenju reformacije na naših tleh. V iskanju pastoralno učinkovitejših oblik cerkvene uprave, si je ljubljanski škof Janez Tavčar (1580–1597), žal neuspešno prizadeval za ustanovitev goriške nadškofije, ki bi prevzela vse župnije oglejskega patriarhata na habsburškem ozemlju. V tej prenovitveni shemi je Celje postalo sedež arhidiakonata, ki je bil razdeljen na štiri komisariate, vanj pa je bilo vključenih kar 61 župnij.
Ko je načrt z goriško nadškofijo propadel, je cesar Ferdinand II. (1619–1637) razmišljal o ustanovitvi kar treh novih škofij na ozemlju habsburškega dela oglejskega patriarhata in sicer: v Gorici za habsburški del Furlanije in goriške grofije, v Novem mestu za Kranjsko in Celju za Štajersko, vendar za svoje načrte ni dobil podpore v Rimu, odkrito pa sta jim nasprotovala oglejski patriarh in Beneška republika. Z ukinitvijo oglejskega patriarhata je bilo Celje vključeno v leta 1751 ustanovljeno goriško nadškofijo, po jožefinskih reformah pa leta 1788 v ozemeljsko povečano lavantinsko škofijo (velikovško in celjsko okrožje).
Kot možni sedež škofije se je Celje omenjalo v 19. stoletju, ko so iskali primerno mesto za prenos sedeža lavantinske škofije iz odročnega Št. Andraža na bolj strnjeno slovensko področje. Zlasti ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf (1782–1859) je Antonu Martinu Slomšku (1800–1862) svetoval, naj sedež škofije raje prenese v Celje kot Maribor, ki da je popolnoma nemško mesto. Slomšek se je vendarle odločil za Maribor in tako za lavantinsko škofijo pridobil mariborsko okrožje v zameno za velikovško.
Papež Benedikt XVI. (2005–) je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Cerkvi na Slovenskem in obenem imenoval tudi tri nove škofe ordinarije. S tem je ustanovil tudi Škofijo Celje. Za prvega škofa ordinarija v Celju je bil imenovan msgr. dr. Anton Stres. Škof Stres je bil na začetku leta 2009 imenovan za nadškofa pomočnika mariborskemu nadškofu, ob koncu leta pa za novega ljubljanskega nadškofa, s čimer je bil sedež mlade na novo ustanovljene škofije izpraznjen. Z imenovanjem 15. marca 2010 ga je zasedel novi celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Po 8 letih škofovske službe je po dopolnjenem 75. letu škof Lipovšek ponudil papežu Frančišku odpoved službi, ki jo je papež sprejel 18. septembra 2018. V času izpraznjenega sedeža je škofijo upravljal škofijski upravitelj Rok Metličar.
5. marca 2021 je papež Frančišek za celjskega škofa imenoval msgr. dr. Maksimilijana Matjaža, ki je bil v škofa posvečen v Gornjem Gradu, 30. 5. 2021, naslednji dan pa je v celjski stolnici z obredom ustoličenja prevzel škofijo v kanonično posest.