Škof Maksimilijan se je v soboto, 22. februarja 2025, udeležil državne slovesnosti v spomin 100 pobitih talcev v Grabnu na Stranica pri Frankolovem.
Dvanajstega februarja 1945 so tam nemški okupatorji iz maščevanja za smrt umorjenega nacističnega uradnika Antona Dorfmeistra, kruto pobili 100 talcev iz mariborskih, celjskih in trboveljskih zaporov. Najmlajša žrtev je štela le 16, najstarejša 64 let.
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je v spomin na izgubljena nedolžna življenja položila venec, v govoru pa je izpostavila predvsem sporočilo, da se v zgodovini nismo dovolj naučili:
»Zelo me žalosti, da v trenutkih, kot je današnji, ko stojimo ob grobovih žrtev zločina, ljudje še vedno ne živijo v miru. Ob teptanju dostojanstva, človečnosti in ozemeljske celovitosti še vedno umirajo številne nedolžne žrtve. Mednarodna skupnost pa vse bolj postaja nemočna opazovalka držav, ki namesto moči argumenta uporabljajo argument moči.«
Predsednica je v govoru še opozorila, da kljub skokovitemu razvoju človeštva in tehnologije, ki naj bi prinesla razvoj in blaginjo, žal odpovedujemo v svojem bistvu – pri tem, kar nas dela ljudi vse od nastanka človeške vrste:
»Odpovedujemo pri medsebojnem spoštovanju, dogovarjanju in gradnji skupnosti. Uveljavljanje interesov posameznika ali nacionalne države na račun drugih ali celo s prisilo nikakor ni sprejemljivo… Svoboda, mir, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin morajo ostati naše temeljne vrednote. Preprosto nimamo druge izbire, če želimo živeti v mirnem in urejenem svetu. Žrtve preteklih vojn so omogočile, da lahko živimo v lastni državi, v mirnem sobivanju s svojimi sosedi prek državne meje, v regiji in širše. Slovenci smo se povezali vedno, ko je bilo to ključno za naš obstoj. Znati moramo sodelovati, odpuščati, živeti v sožitju ter poskrbeti, da se vojno gorje na naših tleh nikoli več ne ponovi. Verjamem, da nam bo uspelo, ker nas povezuje skupno prizadevanje – to je želja za boljšo prihodnost naših otrok,« je še dodala predsednica.
Škof je ob zaključku zmolil naslednjo molitev:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
»Upanje pa ne osramoti, ker nas je Bog vzljubil, ko smo bili še slabotni. Takrat je Kristus umrl za vse, da bi mi živeli!«
V tem upanju smo se srečali na tem kraju zločina in žalosti. Verjamemo, da je dobro močnejše od zla, da je odpuščanje močnejše od sovraštva, da smo ljudje rojeni za življenje, ne za smrt. Srečanje gradi prostor zaupanja, da smo lahko ljudje drug drugemu bratje in sestre.
V ta prostor ljubečega spomina sprejemamo vse, ki jih je slepo sovraštvo iztrgalo iz življenja in molimo zanje, da bi dosegli srečo večnosti. Naj mir odpuščanja izprosijo tudi svojim rabljem ter nam živim, da bomo zmogli gradi skupnost življenja in upanja. »Molite zame!«
Molimo.
Usmiljeni Bog in Oče, ustvaril si človeka, zato ga v vsem poznaš in ga ljubiš. Prosimo te za »frankolovske žrtve« ter vse žrtve vojn in človeškega nasilja. Sprejmi jih v nebeško domovino, kjer se vsaka bolečina spremeni v veselje, ki nikoli ne mine. Nam pa pomagaj, da kljub prizadetosti spoznamo, da ljubiš vsakega človeka, zdaj in vekomaj. Amen
Blagoslov vsemogočnega Boga očeta naj pride na vas in naj nad vami vedno ostane! Amen.
Fotografije: arhiv Škofije Celje in Andraž Purg
