V romarskem svetišču lurške Matere Božje v Brestanici je v nedeljo, 6. 9. 2026, potekalo škofijsko srečanje bolnih, ostarelih in invalidov. Ob 14h se je začelo zbiranje, molitvena ura in spovedovanje, ob 15h pa sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof Maksimilijan. Med sveto mašo so lahko bolni in onemogli prejeli sveto bolniško maziljenje in blagoslov z Najsvetejšim.

Srečanje je zaznamovalo tudi zahvalno romanje Dekanije Laško – Videm ob Savi ob 20. obletnici ustanovitve Škofije Celje. Med molitveno uro so se navzoči spominjali in zahvalili za nekatere sadove teh 20 let.

Škof Maksimilijan je v nagovoru razlagal Božjo besedo in poudaril pomen in vrednost molitve bolnih in ostarelih:

»Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (Mt 18,20)

Dragi bratje in sestre, še posebej vi, dragi bolni in starejši, vaši svojci, spremljevalci in vsi, ki vam stojite ob strani! Naše današnje srečanje pri Lurški Materi Božji je nekaj posebnega. Zbrali smo se z dvema namenoma: da bi prosili za zdravje in za moč v bolezni, starosti in preizkušnjah ter da bi se skupaj zahvalili za dvajset let naše celjske škofije. Ob takšni obletnici bi lahko gledali nazaj in naštevali dogodke, praznovanja in vse, kar je bilo v teh letih narejeno.

Toda današnji evangelij nas usmeri globlje. Jezus nam pove, kje je resnično srce Cerkve: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« (18,20) Cerkev namreč niso najprej stavbe, ustanove in dejavnosti. Cerkev je občestvo ljudi, med katerimi prebiva Kristus. Ne občestvo popolnih, zdravih in uspešnih, ampak ljudi, ki vedo, da potrebujejo Boga in drug drugega.

1. »Če tvoj brat …«

Današnji evangelij se začne z zahtevno Jezusovo besedo: »Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari na štiri oči.« Bodimo pozorni: Jezus ne pravi: če grešnik greši, če nasprotnik greši, če problematičen človek. Pravi: Če tvoj brat greši. To spremeni pogled. Veliko lažje je govoriti o človeku kakor govoriti z njim. Lažje je opaziti njegovo napako, jo komentirati, se jeziti ali se od njega oddaljiti, kakor pa stopiti do njega in tvegati srečanje. Jezus pa pravi: »Če te posluša, si pridobil svojega brata.« Ne gre torej za to, da bi dokazal svoj prav. Gre za to, da bi pridobil brata.

Tu se vera pokaže kot nekaj zelo konkretnega. Vera ni samo molitev in ni samo nekaj, kar nosimo v svojem srcu. Preverja se v naših odnosih. Zato potrebujemo modrost, da v težkih trenutkih najdemo pravo besedo. Besedo, ki se je – če lahko tako rečemo – najprej umila v ljubezni. Kajti apostol Pavel nam danes pravi: »Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.« (13,10) Šele pogled ljubezni mi omogoči, da drugega ne vidim predvsem kot tistega, ki se moti, ampak kot človeka, ki mi ga je Gospod dal za brata ali sestro.

2. Vi niste na robu Cerkve

Dragi bolni in starejši, morda zaradi bolezni ali starosti ne morete več narediti vsega, kar ste nekoč. Morda ne morete več redno prihajati k bogoslužju. Morda ste postali odvisni od pomoči drugih. Toda vrednost človeka ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, ustvari ali koristi drugim.

Naše dostojanstvo izhaja iz tega, da smo ljubljeni Božji otroci. Zato niste na robu Cerkve. Ste njen dragoceni del. Ob dvajsetletnici naše škofije se vam želim za to posebej zahvaliti. Mnogi ste desetletja gradili naše župnije, skrbeli za cerkve, vzgajali otroke v veri, pomagali ljudem v stiski, skrbeli za duhovnike in predvsem prenašali vero iz roda v rod. Hvala za vse, kar ste naredili.

In hvala tudi za to, kar delate danes. Morda ne več toliko s telesnimi močmi, lahko pa veliko storite s svojo duhovno močjo: z molitvijo, potrpežljivostjo, odpuščanjem, darovanjem svojih preizkušenj in z modrostjo, ki jo je oblikovalo dolgo življenje. Cerkev potrebuje vašo molitev.

Cerkev potrebuje vašo življenjsko modrost. Cerkev potrebuje vaše pričevanje. Tudi naša škofija je sad mnogih molitev, daritev in žrtev – tudi tihih daritev bolnih in ostarelih.

3. Dar bližine

Papež Leon XIV. je letošnjo poslanico za svetovni dan bolnikov naslovil »Sočutje Samarijana: ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega.« Živimo v svetu naglice. Vedno manj imamo časa – in prav zato lahko človeka, ki potrebuje našo bližino, tako hitro spregledamo. Dobri Samarijan pa naredi nekaj preprostega: ustavi se. Ranjenemu človeku podari svojo bližino. Podari mu svoj čas.

Papež nas zato spominja, da vprašanje ni samo: Kdo je moj bližnji? Pomembnejše je vprašanje: Komu lahko jaz postanem bližnji? Kdo je tisti, ki ga spregledam? Za koga nimam več časa?Koga ne zmorem več poslušati? Komu bi moral prvi podati roko? Prav tukaj se uresničuje Jezusova obljuba: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Kristus je med nami, ko se nekdo ustavi ob bolniku. Ko svojec potrpežljivo spremlja ostarelega človeka. Ko zmoremo poslušati, čeprav imamo sami dovolj skrbi. Ko podamo roko. Ko odpustimo, čeprav se nam zdi, da bi moral prvi korak narediti drugi.

Zato hvala vsem zdravstvenim in negovalnim delavcem, sodelavcem Karitas, prostovoljcem, duhovnikom, redovnicam, svojcem in vsem, ki spremljate bolne in ostarele. Bolezni pogosto ne moremo odstraniti. Človeku ne moremo vedno vrniti izgubljenih moči. Lahko pa mu podarimo nekaj izredno dragocenega: da ob njem ostanemo.

4. Marija je ostala

In prav tega se danes učimo pri Mariji. Stala je pod križem. Jezusovega trpljenja ni mogla odstraniti. Ni mogla spremeniti tega, kar se je dogajalo. Toda naredila je nekaj velikega: ni odšla. Ostala je. Zato smo danes prišli k njej tudi mi. Vsak s svojo zgodbo. S hvaležnostjo, pa tudi z boleznijo, utrujenostjo, osamljenostjo, ranjenimi odnosi, skrbmi in vprašanji, na katera nimamo odgovora. Marija vse to pozna. Ona nas uči ostati: ostati ob Bogu, ostati ob človeku, ostati drug ob drugem.

Morda je prav to ena najpomembnejših podob Cerkve, kakršno si želimo tudi ob dvajsetletnici naše škofije. Ne prosimo predvsem, da bi bili večji ali uspešnejši. Prosimo, da bi postajali vedno bolj Kristusova Cerkev: Cerkev, kjer nihče ni odpisan; kjer so bolni in ostareli dragoceni; kjer znamo nositi bremena drug drugega; kjer znamo ostati drug ob drugem.

5. »Tam sem jaz sredi med njimi«

Dragi bolni in starejši, mnogi boste danes prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Sprejmite ga kot dotik Boga, ki prihaja k vam v vaši konkretni življenjski situaciji. Ne obljublja nam življenja brez preizkušenj. Daje pa nam svojo bližino in moč, da tudi svojo bolezen, starost in nemoč lahko živimo povezani z njim.

Naj zato ta zakrament v vas okrepi dar molitve, dar zvestobe in dar odpuščanja. In kadar se vam morda zdi, da ne morete storiti ničesar več, se spomnite: lahko še vedno ljubite. Lahko molite. Lahko odpustite. Lahko nekomu podarite besedo. Lahko svojo preizkušnjo izročite Gospodu. Tudi s tem gradite Cerkev.

Zato vam danes ob dvajsetletnici naše škofije pravim:

Hvala, ker ste jo gradili v preteklosti. Hvala, ker jo gradite danes. In prosim vas: še naprej molite zanjo. Molite, da bomo znali biti bratje in sestre. Da ne bomo drug drugega odpisovali. Da bomo znali stopiti drug k drugemu. Da bomo postajali Cerkev bližine, sprave in upanja.

Marija, Zdravje bolnikov in Mati Cerkve, ostani z nami. Uči nas ostajati drug ob drugem in nas vodi k svojemu Sinu, da bomo vedno znova izkusili resničnost njegove obljube: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

Amen.

Maksimilijan Matjaž, celjski škof

Fotografije: Jože Potrpin