V celjski stolnici že 8 let poteka vsakodnevna molitev in češčenje Najsvetejšega. Škof Maksimilijan je ob tej priložnosti skupaj z molivci obhajal sveto mašo in jih nagovoril. Posnetek nagovora je objavljen spodaj.
Škof Maksimilijan je v pridigi izpostavil tri močne prizore iz Božje besede.
➡️ Današnje prvo berilo iz Samuelove knjige govori o boju med Izraelci in številčno močnešimi sovražniki Filistejci. Izraelci gredo po skrinjo zaveze, ki predstavlja navzočnost Boga med njimi, da bi z njo zmagali. Izraelci so poraženi, Božja skrinja je ugrabljena.
Boga se ne da vzeti in ga nositi, kamor mi želimo, ga koristiti po svoje, ga jemati in postavljati, da bi služil našim interesom. Bog ni predmet, ki bi ga človek s prošnjami, darovi, molitvami,… prisilil, da blagoslovi njegov načrt.
Bog je namreč tisti, ki se nam daje. Naša molitev mehča in odpira našo uborno nezmožno človeško naravo, da bi bila pripravljena sprejeti ta njegov dar, njegovo besedo in poslanstvo, ki nam ga daje.
➡️ Drugi prizor je iz Markovega evangelija, ki ga beremo danes, ko Jezus očisti gobavca. Jezus se ga dotakne in mu reče: “Hočem, bodi očiščen!” Skrivnost Boga je v njegovi želji, v tej skrajni ljubezni, da bi se nam približal, nas ozdravil, očistil, nam dal življenje, da bi mi lahko bili osvobojeni. Najglobja molitev pred Najvetejšim je: “Gospod, če hočeš, … Gospod ti veš, kaj potrebujem….” In Božji odgovor bo vedno: “Hočem, bodi očiščen!”
V evangeliju beremo, da Jezus ozdravljenemu pravi, naj o tem nikomur ne pove. Ohrani besedo milosti v svojem srcu, pusti, da ta dogodek kali v tvojem srcu, da se dotakne življenja, da začne spreminjati stvari, da začne tebe spreminjati.
➡️ Zadnji prizor, ki ga je škof v nagovoru izpostavil, je prizor zadnje večerje. To so evharistične besede, ki jih ponavljamo pri vsaki sveti maši, kjer tudi mi postajamo evharistično občestvo. Jesti, biti skupaj za mizo je največji izraz naše naklonjenosti, ljubezni, povezanosti,… Človek je bitje, ki potrebuje drugega, ki živi drug za drugega in iz drugega. Miza, ki smo jo kristjani preimenovali v oltar, je središče naše vere, našega življenja. Vedno, ko se dajemo drug drugemu, postajamo kruh, ki ga Gospod vzame, blagoslovi, razlomi in ga daje naprej za življenje sveta. Pred tem kruhom mi klečimo, ta kruh mi častimo.
Na koncu je škof iz glagola, da Najsvetejše izpostavimo, na srce položil skrivnost Boga, ki se nam daje v roke v krhkost in nebogljenosti. Tej krhkosti pravimo skrivnost Božje ljubezni. Daje se nam, ker nas ljubi, ne ker bi mi bili tega vredni. Pusti se izpostaviti mrazu, vetru, nespoštovanju, grdim besedam, nehvaležnosti… Izpostavljen nam grešnikom, da mi bi postajali vedno bolj njegovi, vedno bolj Božji.