Z brati minoriti v Olimju je spominski obred TRANSITUS sv. Frančiška Asiškega letos, ob 800-letnici njegove smrti, obhajal škof Maksimilijan.

Ob 19h je daroval sveto mašo, po njej pa vodil poseben molitveni obred spomina na prehod sv. Frančiška v večnost.

Nagovor škofa Maksimilijana:

Dragi romarji, dragi bratje minoriti, dragi bratje in sestre,

ob sklepu jubilejnega leta sv. Frančiška smo se na različne načine srečevali s svetnikom, ki je pred osmimi stoletji tako radikalno in predano živel s Kristusom, da njegovo pričevanje še danes odmeva in navdihuje. Zbrali smo se k bogoslužnemu obhajanju njegovega slovesa s tega sveta, njegovega prehoda k Očetu – transitusa.

Transitus

Pred osemsto leti je Frančišek v Porciunkuli prosil, naj ga položijo golega na golo zemljo. Ni imel več ničesar – ne moči ne obleke. Ni imel več niti nadzora nad bratstvom, ki ga je ustanovil. Na telesu je nosil Kristusove rane. Ležeč na goli zemlji je poslušal pripoved o Kristusovem trpljenju, blagoslovil brate, hvalil Boga in smrt imenoval sestro. Z njo se ni želel srečati kot junak, kot veliki ustanovitelj reda ali kot svetnik, ki bi drugim dokazoval svojo moč, ampak kot človek, ki ne potrebuje ničesar več, da bi vedel, kdo je.

Ko leži na goli zemlji, majhen in ubog, je v resnici najbolj svoboden. Prav za ta trenutek veljajo Jezusove besede današnjega evangelija: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim« (Mt 11,25).

Frančišek ni začel kot »mali«. Hotel je postati velik. Sanjal je o viteštvu, časti in ugledu. Toda njegove sanje so se zlomile v vojni, ujetništvu in bolezni. Prav v teh izkušnjah se je srečal s svojimi mejami. Pozneje je tudi zavrnitev, ponižanje in nerazumevanje bratov znal sprejemati v povezanosti s Križanim; takšno svobodo je imenoval »popolno veselje« (perfecta laetitia). Skozi razpoke njegovega življenja je počasi začela prihajati Božja milost.

Tu se začne njegova majhnost – minoritas. Spoznal je, da mu ni treba biti velik, da bi bil ljubljen. To je skrivnost Jezusovih »malih«. Mali je tisti, ki mu svoje vrednosti ni treba več dokazovati, ker ve, od kod jo prejema.

Od malega človeka do svobodnega sina

Zato je tako pomemben prizor pred asiškim škofom. Frančišek očetu Petru Bernardoneju ne vrne samo denarja. Sleče oblačila in z njimi odloži tudi življenje, ki so mu ga določili drugi. Tedaj lahko reče: »Odslej imam Očeta v nebesih.« To je rojstvo njegove svobode. Ne zato, ker nima več ničesar, ampak ker ve, čigav je.

Krščanska svoboda je v tem, da vem: imam Očeta, sem njegov sin. In kdor ve, da je sin, mu ni več treba nenehno dokazovati, kdo je. Ni mu treba tekmovati, obvladovati drugih ali se pred njimi braniti. Lahko postane brat.

Zato Frančišek ni postal samo poverello, ubožec. Postal je frate minore – mali brat. Sinovstvo je rodilo bratstvo.

»Hvalil se bom samo s Kristusovim križem«

Toda pot do te svobode je vodila prek križa. Pavel danes v berilu pravi: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Gal 6,14). Tudi Frančiška ne moremo razumeti brez križa. Če v njem vidimo samo ljubitelja narave, človeka miru in preprostosti, zgrešimo središče njegovega življenja. Njegova hoja za Kristusom je poznala bolečino, zavrnitev, negotovost in razočaranje. Toda Frančišek v križu ni odkril poveličevanja trpljenja, temveč mero Božje ljubezni.

Bog se v Kristusu ne oprime svoje moči, ampak se izprazni in podari. Zato tudi Frančiškovo uboštvo ni bilo preziranje sveta. Bilo je postopno razlaščanje vsega, kar človeka ovira, da bi bil svoboden za Boga in za druge. Za Frančiška so dobesedno veljale Pavlove besede: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).

V tem zaupanju v Očetovo ljubezen je skrivnost rodovitnosti Frančiškove majhnosti.

Dokler je mislil, da mora sam popraviti Cerkev, je ostajal pri svojih močeh. Ko pa je sprejel svojo majhnost, je njegovo življenje postalo rodovitno za neštete ljudi.

Razumel je, da mora najprej dovoliti Bogu, da popravi njega – da njegove rane in neuspehe spremeni v prostor milosti. Cerkev ni nujno najbolj rodovitna takrat, ko je najmočnejša, ko cvetijo poklici in se zgrinjajo množice. Rodovitna je takrat, ko je dovolj majhna, da lahko skozi njene razpoke zasije Kristus – da lahko izkusimo njegovo bližino, moč, odpuščanje in ljubezen.

 Na koncu ostane Oče

Papež Leon XIV. je ob začetku jubilejnega leta zapisal, da je Frančišek šel smrti naproti »kakor človek, ki je končno dosegel notranji mir«. Ta mir ni človeški dosežek. Je dar Vstalega, znamenje Kristusove zmage nad smrtjo. Frančiškovi življenjepisci poročajo, da je bil njegov mir sad popolne izročitve. Odpovedal se je tudi svojemu delu in oblasti nad bratstvom, ki ni bilo več povsem takšno, kakor si ga je sam zamišljal. Ob koncu je bratom zapustil besede: »Jaz sem opravil svoj del; Gospod naj vas nauči opraviti vašega.«

To je svoboda človeka, ki ve, da mu ni treba vsega dokončati, vsega rešiti in vsega držati v svojih rokah. Morda je prav to najdragocenejša dediščina Frančiškovega jubilejnega leta: ne da bi vsi poskušali postati drugi Frančišek, ampak da bi kakor on odkrili:

da mi ni treba biti velik, da sem ljubljen; da mi ni treba vsega imeti, ker imam Očeta; da mi ni treba vsega obvladovati, ker sem v njegovih rokah. Kdor odkrije, da je sin, lahko postane brat. Kdor postane brat, se lahko podari.

Na goli zemlji Frančišek zato ni človek, ki je vse izgubil. Je sin, ki se vrača k Očetu. In prav zato je lahko svojo zadnjo uro spremenil v hvalnico: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri telesni smrti.« Amen.

Fotografije: Marjana Perkovič