Župnija Sv. Ema v Pristavi pri Mestinju je v nedeljo, 6. julija 2025, praznovala god župnijske zavetnice svete Eme. Slovesnost župnijskega praznika se je začela s procesijo, kateri je sledila sveta maša, ki jo je vodil škof Maksimilijan.

V pridigi je nagovoril zbrane:

»Prišli smo k sveti Emi, da počastimo njen spomin in se zahvalimo za njeno milostno navzočnost na tem kraju. V tem svetem letu njen spomin obhajamo še posebej slovesno, z ljubeznijo in hvaležnostjo, ker se hkrati spominjamo tudi 2000. letnice našega odrešenja – temeljev, na katerih je zgrajeno naše življenje. Pa ne samo naše krščansko življenje, življenje vere, ampak tudi življenje naše kulture in našega naroda. 

Zgled svete Eme 

To, da smo se ohranili na tem čudovitem koščku zemlje do današnjih dni, je gotovo moč in priprošnja vseh tistih, ki so nam podarili ta najdragocenejši zaklad, ki je poleg zaklada življenja tudi zaklad vere. Življenje brez vere je življenje brez prihodnosti in brez smisla. Na svetu nismo zato, da bi bili potrošniki, ki bi živeli le iz danes na jutri. Na svetu smo zato, da iz našega življenja naredimo dar – nekaj lepega, nekaj novega in večnega, nekaj, kar traja za druge. 

Vsak človek iz lastnih izkušenj sluti, da ni najpomembnejše tisto, kar si pridobimo in kar imamo. Najpomembnejše je, če znamo to, kar imamo in kar smo, deliti drug z drugim. Da imamo odprto srce in oči za potrebe bližnjega, ki živi med nami. 

V tem nam je nenadkriljiv zgled in priprošnjica ta velika žena, sveta Ema, »apostolica« našega naroda. Zato smo ji lahko tako zelo hvaležni. Pa ne samo zato, kar je storila materialno. Vemo, da je bila po svojem možu izredno bogata in je s svojimi darovi skrbela tudi za te kraje, ki so bili tudi takrat bolj skromni. Gradila je ne samo cerkve in samostane, ampak tudi bolnišnice za revne. A ne samo to.

Pričevala je s svojimi dejanji, pa tudi s svojimi besedami, ko je pokazala, da moč za to, da smo lahko dobri, ne izhaja iz človeka samega, ampak mu to moč nekdo daje in ga vedno znova vabi, da bi to moč, te darove Svetega Duha sprejel in tako uresničeval in pozlačeval svoje življenje. 

Naša imena so zapisana v nebesih

V današnjem evangeliju smo slišali, kako so se učenci vrnili nazaj z ene svojih prvih oznanjevalnih turnej po okoliških krajih in vsi veseli Jezusu rekli: »Poglej, celo hudi duhovi so nam pokorni. Bolnike ozdravljamo in lačne nasičujemo.«

In jim Jezus pravi, ne veselite se tega, čeprav ste veseli, da za vami hodi množica in ste močni v dejanjih in besedah. Ne veselite se tega. Najresničnejše bogastvo je, da so vaša imena zapisana v nebesih. Kaj pomeni, da so naša imena zapisana v nebesih?

Kdaj se naša imena zapišejo v nebesih? Takrat, ko se za nebo rodimo. Ko iz te Očetove ljubezni do človeka pri svetem krstu sprejmemo njegovo življenje.

Pri svetem krstu naše človeško, naravno življenje, ki se bo prej ali slej končalo, sprejme dar Božjega življenja, ki v nas zmore delati drugače in novo. Ta dar nam govori, da nismo rojeni samo za usodo in življenje tega sveta, ampak nas je Gospod poklical, da bi ustvarjali nekaj novega, da bi sprejeli njega in postajali res Božji otroci. 

To naše novo življenje se v resnici začenja takrat, ko smo sposobni iti preko sebe, tako kot sveta Ema in z njo množica svetnikov, tudi naših prednikov, ki na prvo mesto niso postavljali svojih potreb, svojih želja in svoj prav, ampak so se osvobodili strahu zase.

To nam Jezus pravi v evangeliju ene prejšnjih nedelj: »Poglejte lilije na polju, poglejte to čudovito naravo, kako vse raste in cveti, tako da še kralji niso lepše oblečeni kot one. Zanje Bog skrbi. Koliko bolj bo skrbel za vas, nejeverni, če mu boste zaupali, se mu izročali, če boste res verjeli, da ste njegovi ljubljeni sinovi in hčere. Da Bog ni gospodar, ki bi od svojih otrok želel neko slepo, ponižno pokorščino, ampak želi vašo ljubezen, vašo svobodno odločitev, vaš dar.«

Tisti dar, ki ga je izrekel sveti Tomaž, katerega god smo obhajali v tem tednu, ko se je moral boriti za svojo vero, predvsem takrat, ko je trpel, ko je videl svojega Gospoda, kako mrtev visi na križu. Učencem, ki so videli Vstalega, je rekel: »Če se ne dotaknem njegovih ran in njegovih žebljev, ne bom veroval.« In Gospod je prišel do njega, se ga milostno usmilil in mu rekel: »Dotakni se mojih ran.« In takrat sta se njegova rana in njegov dvom na nek način zlila z Gospodovo ljubeznijo, ki ni ostala pri besedah, ampak se je spremenila v križ, v kri, v daritev in je lahko izrekel tisto besedo: »Moj Gospod in moj Bog!« 

Prošnja za duhovno rodovitnost

To je res prvo in najpomembnejše, kar bi vam želel v tem prazničnem dnevu ob slavju svete Eme položiti na srce. Izročajmo Bogu tudi tisto najdragocenejše, kar imamo – našo nemoč, našo stisko, ko ugotovimo, da nismo bogovi, da nismo vsemogočni in da ne zmoremo vsega. Če smo lahko takrat zaupni pred Gospodom in mu ponižno izročimo svojo stisko, svojo nemoč, tudi svoj greh in svojo nepopolnost, takrat se bo tudi v našem življenju odprlo nekaj novega. Pomnožila se bo milost, ker Gospod pravi in ta beseda velja za vsakega izmed nas: »Takrat, ko pšenično zrno umre, takrat obrodi obilo sadu.«

Druga prošnja, ki naj nas to nedeljo spremlja in spodbuja, pa je, naj Gospod podeli rodovitnost duhovnega življenja našemu narodu, naši domovini in naši Cerkvi. Danes je dan, ko obhajamo nove maše in se Bogu zahvaljujemo za ta neskončni dar duhovništva, ki pomeni dar Božje navzočnosti med nami. 

To je dar svetega zakramenta, ki smo ga danes pred sveto mašo ponesli po tem našem čudovitem hribu in z njim blagoslavljali vaše domove, vaša polja, travnike in vso to čudovito pokrajino. Ta zakrament je povezan s svobodno odločitvijo človeka, ki pravi: »Ja, želim z vsem srcem, z vso dušo vse svoje življenje posvetiti in izročiti tebi, da me lahko sprejmeš za svoje orodje, da bom po tebi blagoslov za ta svet.« 

Zato je dar duhovništva, dar svete evharistije, tisti ogenj, ki med nami ne sme ugasniti. Za ta ogenj smo vsi poklicani, da prosimo in kličemo Boga.

A ne samo za to, da bi se drugi odzvali temu klicu, šli za Gospodom in sprejeli to baklo, ampak da bi Gospod tudi v nas prižgal plamen, to voljo, da bi se darovali, da bi se dali, da bi naredili nekaj več, da bi naredili korak tiste zastonjske ljubezni, ki ne računa nase, da bi tudi mi lahko kaj žrtvovali. Bog iz tega daru naredi nekaj rodovitnega. 

Prepričan sem, da Gospod tudi danes med nami kliče ljudi, ki so zmožni in pripravljeni z vsem svojim življenjem stopiti za njim. Morda nam manjka poguma, predvsem pa nam manjka vere in ljubezni. Vere, da bi bili res lahko prepričani, da vse prihaja od njega in da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu. 

Zato se priporočimo danes tudi sveti Emi, tej srčni ženi, ki je vedela, česa se je treba bati. Okusila je tudi to, kar pravi današnji evangelij, da nas Gospod pošilja kot jagnjeta med volkove. Sveta Ema ni imela nobenega orožja, imela pa je ogromno nasprotnikov. Pa vendar je s preprostim zaupanjem sprejela Božjo moč in Božji pogum, v moči katerega so se spreminjala tudi srca njenih sovražnikov. To čudež lahko Bog ponavlja tudi v našem življenju. Prosimo za to našo priprošnjico, sveto Emo.«

Fotografije: arhiv Škofije Celje