V sredo 13. avgusta 2025 so na Grohotu pod Raduho zbrali planinci tako z solčavske kot s koroške strani k maši in blagoslovu znamenja Zavetja spomina za vse ponesrečene v gorah.
Škof Maksimilijan je planince nagovoril ob evangeljskem odlomku Jezusove spremenitve na gori. Jezus je namreč svoje učence najpogosteje uvajal v skrivnost Božjega kraljestva prav v naravi – na poteh, na morju in tudi na gorah. V naravi začutimo veličino Boga in njegovega stvarstva, ki človeka presega. V veličastju narave človek zasluti, kdo je v resnici. Gore človeka ustavljajo in vodijo globin. V gorah človek ne išče sebe, temveč odkriva kdo je. Gora ga učijo potrpljenja in skromnosti.
Napaka človeka, ki jo vedno znova ponavlja, je da se dela za boga, za vsemogočnega, čeprav je v bistvu ranljivi in šibak. To je lahko zanj tudi izziv, da postaja bolj čuteč in ponižen ter s tem sposobne graditi odnose ljubezni. V človeškem življenju ni nič trajnega, razen ljubezni. Ta človeka presega, saj je ljubezen temeljna značilnost Boga. Zato presega tudi moč časa.
Škof je planince povabil, naj hodijo v gore z odprtimi očmi in s čutečim srcem in z zaprtimi usti. Planinec ne premaguje gora, temveč samega sebe. V svetem letu, ko iščemo razloge upanja, se prepustimo Stvarniku, da nam tudi gorske poti spregovorijo o razlogih upanja.
Oditi na pot vedno pomeni tvegati odvezati se in posloviti od svojega, se odpraviti v neznano in vstopiti v gibanje, ki ni pomirjujoče, ampak obljuba večje polnosti. Vera se lahko preverja in raste samo na poti. Svetopisemska zgodovina odrešenja se ne začne z razodetjem Božje postave, ampak s klicem Abrahamu, da zapusti deželo očetov in se odpravi na pot proti deželi, ki mu jo bo Bog pokazal (1 Mz 12). Bog Abrahamu ne razkrije cilja njegovega potovanja, ampak ga le opozori, naj se odpravi na pot, naj zapusti varnost domačega kraja in vse, na kar se je dotlej opiral in v njem iskal svojo uresničitev.
Ob koncu je škof vsem zaželel, da bi lahko zaslišali tudi glas nebeškega Očeta, ki tudi nad nami izreka očetovsko besedo: »Ti si moj ljubljeni sin, zelo sem te vesel.«
Fotografije: Janez Žalig
