Slovesni in zapovedani praznik vseh svetih, ki ga Cerkev obhaja 1. novembra, je dan, ko se veselimo svetosti mnogih pokojnih bratov in sester, ki jih Cerkev uradno ni razglasila za svetnike, so pa po mnogokrat skritem življenju ljubezni in vere deležni večne radosti življenja z Bogom v slavi.
V petek, 31. oktobra 2025, je škof Maksimilijan skupaj z generalnim vikarjem Rokom Metličarjem obiskal tragične kraje v celjski škofiji, ki jih je zaznamovalo trpljenje žrtev povojnih pobojev:
– ob 9.00 je obiskal in molil ob grobišču v Dobovi (Mostec)
-ob 12.00 pri Starem Hrastniku
– ob 14.00 pri Mariji Reki nad Preboldom
– 0b 14.45 pri znamenju na Golovcu v Celju
– ob 15.30 na Teharjah (spominski park Bukovžlak)
– ob 16.30 v Košnici pri Celju
– ob 17.30 v Hudi Jami.
Med molitvenim bogoslužjem je škof zbrane kratko nagovoril:
»Dragi, bratje in sestre, danes tukaj molimo na enem od tistih preko 700 morišč po naši domovini, kjer je morila bratova roka. Boga prosimo za večni mir, za spravo in za očiščenje. Ti kraji tudi danes kričijo. Et nemo percipit corde – In nihče si ne vzame k srcu. Ko je papež Benedik XVI. maja leta 2006 obiskal enega od takšnih krajev groze, je izrekel besede, ki veljajo nam danes, tudi v tem trenutku:
‘Spomin na te krike pretresa naša srca. Noče pa v nas izzvati sovraštva, temveč sporoča, kako grozno in nečloveško je delo sovraštva. Ta spomin želi voditi naš razum, da bi prepoznali zlo kot zlo in ga zavrnili. Želi navdihniti pogum, da bi delali dobro, da bi se uprli zlu. Želi nas pripeljati do tistih občutkov, izraženih v besedah, ki jih je veliki Sofoklej položil na ustnice Antigone ob grozi, ki jo je zajela, ko pravi, tukaj nisem, da bi skupaj sovražili, ampak da bi skupaj ljubili’.
Poživimo v tem mesecu novembru molitev Cerkve, da Boga odpusti in ozdravi rane tega strašnega zločina, ki ga je brat prizadel bratu. Molimo za žrtve, storilce in preživele, da bi našli svoj mir in se srečali z Božjim Sinom, ki je sestopil v predpekel, kjer se Bog sam dotakne najglobljih temin človeških temin. Verujemo, da jih je dosegel tudi v tem breznu, vsakega posebej prijel za roko in jih osvobodil za novo življenje. »To je delo Božje ponižnosti, ki se ne ustavi pred našim grehom in še tako skrajno človeško zavrnitvijo.« (Leon XIV. 24. 9. 2025).
Molimo zato danes tudi na tem kraju za žrtve, storilce in preživele, da bi našli svoj mir in se srečali z Božjim Sinom, ki je sestopil tudi v ta predpekel, kjer se je Bog sam dotaknil najglobljih temin človeških groze greha in smrti. Kristus je že vstopil v to hišo, kamor so bili pahnjeni naši bratje in sestre, možje in žene in številni otroci, ki so bili strgani iz naročja ljubečih staršev. Naši bratje in sestre so bili pobiti iz sovraštva do Boga in do človeku svetega, pobiti iz sovraštva porojenega iz prevržene ideologije. Mnogi so v skrajni stiski, ki so jo prestajali, ko so padali v smrt, ko so izgubili vse človeško, vsako človeško oporo ali tolažbo, umirali z vero v Boga in v ljubezni do svojih najdražjih. Zato smo lahko prepričani, da je njihova kri tudi danes zlita s krvjo nedolžnega Jagnjeta in je njihova kalvarija postala tudi oltar posvečenja.
Odprimo se zato temu duhovnemu bogastvu, ki so ga pridobili naši mučenci s svojo žrtvijo, v veri, da je njihova žrtev zaklad milosti, ki lahko, če jo sprejmemo, prenovi in obogati naš narod, našo Cerkev, našo domovino z novim upanjem in novo močjo.«
Fotografije: Antonio Vogrinc (Mostec), arhiv Škofije Celje (Teharje) in Jože Potrpin (Huda jama)
