V sredo, 5. novembra 2025, je pri Sv. Lenartu nad Laškim potekala dekanijska rekolekcija duhovnikov dekanije Laško – Videm, ki se jim je pridružil tudi škof Maksimilijan.

Pri sveti maši jim je spregovoril in jih opogumil ob dnevni Božji besedi:

»Res je ganljivo lepo, da smo tukaj skupaj v tej lepi mali cerkvici. Hvaležni smo Gospodu, da nas zbere kot družina, da se tudi mi začutimo, da smo Božji sinovi, Gospodovi bratje.

Današnji evangelij nam je tako znan, hkrati pa tudi tako trd. Zato smo vedno znova v nevarnosti, da ga preskočimo, češ, to smo že odkljukali, mi smo že z Njim in hodimo za Njim. Ali pa da ga morda razložimo samo s to radikalnostjo hebrejske govorice, ki pravi:

“Kdor ne sovraži svojega očeta in matere in žene in otrok in bratov in sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec”. 

Pa vendar se zdi, da moramo ta evangelij vedno znova slišati. Prav je, da ga slišimo, da nas prebuja, ne samo v radikalnosti, ampak tudi v lepoti in hvaležnosti našega poklica.

Že prva beseda nagovarja, ko pravi, da so šle za Jezusom velike množice. Obrnil se je in jim rekel: “Če hoče res kdo hoditi za menoj, mora…” Zavedamo se, da Gospod očitno ni bil preveč navdušen ali prevzet od velike množice, ki ga je spremljala, ker je videl v srce. Pomembnejše mu je, da smo z Njim, ne v svoji veliki moči in velikih besedah, ampak osebno. Da smo resnično z Njim, kakršni smo.

Za tiste, ki Gospoda profesionalno oznanjamo in ga predstavljamo, je še toliko bolj pomembno, da se vedno znova vprašamo, ali se tisto največje in najpomembnejše, kar se dogaja, dogaja res med menoj in Njim, ki me je poklical in ki ve, da me ta poklic nekaj stane.

Božja beseda nas želi najprej opogumiti in ne preplašiti. Smo Njegovi izbrani in izvoljeni. Naš odgovor je v Gospodovih očeh dragocen – mi smo mu dragoceni.

Ne smemo se ustrašiti besede, ki pravi: “Vzemi svoj križ in hodi za menoj”. Birmanci se ob tem pogosto ustavijo, saj jih ta beseda plaši, in rečejo, da križ predstavlja samo trpljenje in Jezusovo smrt. Lahko pa beremo še globlje.

Vzeti svoj križ pomeni vzeti Njega (Jezusa). Križ za nas ni orodje za mučenje, ampak je On, ki nas je tako vzljubil. Naše grehe, našo šibkost in našo človeškost je vzel tako resno, da je pustil, da se je na njem zgodilo to, kar povzroči greh in smrt.

Vzeti svoj križ pomeni vzeti Njega. To pomeni, da po tej poti ne hodimo sami in se s svojimi križi ne soočamo sami.

Ko gledamo križ, je prav, da slišimo besede, ki jih je Jezus izgovoril na njem:“Žejen sem”. Ta beseda je spremenila življenje matere Terezije, ko je slišala vabilo, da bi Gospoda  nasitila v revežih. Gospod potrebuje drugega. Naredil se je potrebnega, da bi tudi nas opogumil.

Nihče izmed nas ni samozadosten in nihče se ne bo mogel rešiti iz svoje moči. Naša veličina in naša moč se izkažeta takrat, ko zmoremo na pravi način prositi.

Bog nas ni ustvaril močne in popolne, ampak proseče in s čutečim srcem. Ljudi ne bomo odreševali in prepričevali s svojo močjo, ampak s pripravljenostjo, da smo sposobni svojo šibkost deliti z Njim.

Današnji evangelij je nadaljevanje včerajšnjega, ko je gospodar pripravil gostijo, ljudje pa so se začeli izgovarjati: “Njivo sem kupil, ne morem iti,” ali “Pet jarmov volov sem kupil, ne morem priti”. Ta beseda se nanaša na to, da “nobeden izmed vas, kateri se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec”.

Gospod nam vse pripravlja, mi pa vedno znova iščemo razloge in izgovore, da se na ta Njegov poziv ne odzovemo. Glas skušnjave, glas hudega duha nam govori, da nismo vredni ali da nismo še pripravljeni, da moramo najprej mi vse urediti.

Hudi duh nas ujame v to, češ da moramo najprej mi vse urediti, potem pa nam zmanjka prostora in časa za Njega.

Odlaganje povabila, naj stopimo za Njim, se mu izročimo in mu damo čas, se pogosto konča v izmučenosti, suhoti in nezadovoljstvu.

Sv. Karel Boromejski, zavetnik semenišč, katerega god smo včeraj obhajali, je naročal vztrajno zvestobo premišljevalni molitvi:

“Vedite, bratje, cerkvenim ljudem nič potrebnejše kot premišljevalna molitev pred vsako nalogo, med delom in po končanem delu. Če deliš zakramente, preudari, kaj delaš. Če mašuješ, pomisli, kaj daruješ. Če moliš brevir, se zavedaj, s kom govoriš. Če skrbiš za duše, premisli, kakšno krvjo so očiščeni.«

Premišljevalna molitev je tako močna, da so nekateri učitelji poudarjali, da tudi če kdaj izpustimo brevir, ne smemo izpustiti premišljevalne molitve. Bistvo te molitve je, da poskušamo slišati Gospoda, ki nam govori in se nam podarja. V Njem se umirimo in se prepoznamo kot tisti, ki preprosto sprejemamo Njegovo ljubezen. Vse naj se vrši v ljubezni. Tako bomo našli moči, da se bo v nas in v drugih lahko rodil Kristus. Amen.«

Fotografije: arhiv Škofije Celje