V škofiji Celje smo teden molitve pričeli v nedeljo, 18. januarja 2026, s slovesnim ekumenskim besednim bogoslužjem v župnijski cerkvi sv. Cecilije pri kapucinih.

Zbor predstavnikov krščanskih Cerkva so sestavljali škof Maksimilijan Matjaž, ki je vodil molitev, upokojeni škof Stanislav Lipovšek, bivši škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji Leon Novak, pravoslavni celjski paroh (župnik) Goran Šljivić, superintendent Binkoštne Cerkve Daniel Grabar, Vinko Škafar, škofijski delegat za ekumenizem.

Bogoslužje so zaznamovali: petje mešanega cerkvenega pevskega zbora sv. Cecilije, evangeličanske glasbene skupine iz Murske Sobote in pravoslavnega dueta iz Maribora, izrekanje prošenj, simbolni prižig sveče in sveč, razdeljenih med navzoče, branje beril in evangelija, podaritev miru, skupna veroizpoved in očenaš, recitacija Milade Kalezić Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega, sklepna molitev in blagoslov, božična pesem Sveta noč ter kratki nagovori škofov Matjaža, Novaka, paroha Šljivića in superintendenta Grabarja.

Prispevek Jožeta Potrpina o srečanju najdete na 🔗Začetek tedna molitve za edinost med kristjani v Škofiji Celje .

Škof Maksimilijan je v svojem nagovoru dejal:

»Dragi bratje in sestre v Kristusu, dragi vsi, ki smo se danes zbrali tukaj v cerkvi pri bratih kapucinih na začetku naše molitvene osmine za edinost kristjanov.

Res sem vesel, da nas Božja beseda in naš Gospod vsako leto znova združi v skupni molitvi ter premišljevanju o temeljnemu klicu naše vere. Ta klic nam je bil vsem položen v srce po daru Svetega Duha, predvsem pa po svetem krstu, da bi vedno bolj postajali to, za kar nas je Bog rodil in poslal: da bi bili vedno bolj Božji, se odpirali Svetemu Duhu, živeli iz njegove moči in ji dajali prostor v svojem življenju.

Pozdravi in spodbude papeža Leona 

Vesel sem, da vam lahko prinašam sveže in tople pozdrave našega prvega pastirja, rimskega škofa. Prejšnji teden smo ga slovenski škofje v imenu vse Cerkve na Slovenskem smeli obiskati ter predenj in pred njegove sodelavce položili našo Cerkev: naše vernike, maša upanja, hrepenenja in prizadevanja, pa tudi stiske in težave. Pred njim smo bili lahko resnično takšni, kot smo.

Hvaležni smo mu, da smo ob njem začutili temelj, o katerem je govoril že Gospod Jezus, ko je rekel Petru: »Ti si skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.« Peter je to takrat morda še bolj šibko razumel, sčasoma pa mu je Gospod vedno bolj dal spoznati, da ta skala ni on, ampak Kristus. On je edini temelj naše vere in našega upanja.

Sveti oče nas je še posebej spodbudil k dvojemu: najprej, da bi živeli vredno poklica, ki smo ga prejeli kot kristjani. To pomeni, da bi si prizadevali za graditev enega Kristusovega telesa Cerkve ter bili pričevalci za edinost in mir med nami. Kot vemo, je papež svojo službo začel prav z oznanilom miru. Bog nam prinaša mir in gotovost; pa ne le praznega miru, temveč pristen mir, ker temelji na Božji zvestobi.

V današnjem kratkem evangeljskem odlomku smo slišali Jezusove besede: »Ko bom povzdignjen, bom vse pritegnil k sebi.« Ko je dopolnil svojo daritev na križu, se je s tem dotaknil stiske, trpljenja in življenja vsakega človeka. Tako je vsakomur dal možnost, da v veri in ljubezni svoje življenje gradi na Njem.

Drugo, k čemur nas je papež močno spodbudil in o čemer je prav, da danes skupaj razmišljamo, pa je, da bi v našem času ostali romarji upanja.

Romarji upanja, ki temelji na Njegovi zvestobi

Današnji svet hrepeni po pravem upanju in smislu, vendar je tolikokrat zamrežen v lastne skrbi, načrte in predstave, da mu to upanje polzi iz rok. Preteklo sveto leto smo skupaj živeli pod geslom »romarji upanja«. To želimo biti. Na tem svetu smo resnično le romarji. Smo na poti in nič tukaj ni večno ali trajno, razen njegove obljube: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Če se tega zavedamo, bodo tudi naši odnosi bolj polni ljubezni, miru in potrpežljivosti. Potem se bomo zmogli odpovedati tistemu, ki v nas vedno znova seje strah in nestrpnost do drugega, ko se želi uveljaviti, uresničiti lastne interese in misli le na svoj prav.

Vsi skupaj smo zazrti vanj, ki nas kliče in vabi, da bi postajali njegovi Božji otroci. Naše upanje ni utemeljeno na naši moči, našem optimizmu ali dobri volji, temveč na Božji zvestobi. On je vstopil v naše življenje ter se s svojo krvjo in dušo dotaknil našega telesa. On nam v vsakem trenutku nam podarja milost, da spoznamo, da nismo sami, saj je On to pot že prehodil pred nami. Tako postanejo tudi naše stiske in preizkušnje priložnost, da ga bolj prepoznamo in bolj resnično povabimo v svoje življenje.

Zato vam danes iz vsega srca želim, da se Gospodu zahvalimo za dar vere v njegovo zvestobo, za dar ljubezni in upanja, ki nam ga daje, ko nam pravi: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Vsak izmed nas je po zakramentu svetega krsta dragocen del njegovega Telesa, njegov ljubljeni otrok, dragocena hči in dragocen sin, za katerega je Bog šel do konca s svojo zvestobo, potrpežljivostjo in predvsem ljubeznijo. Zato lahko vsak dan znova izrekamo: »Naj se mi zgodi po tvoji besedi.« Amen.

Fotografije: Jože Potrpin