Božja beseda je zelo konkretna – še posebej takrat, ko jo podelimo drug z drugim. V občestvu se nas dotakne po bratih in sestrah, postane osebna, živa in vstopa v naše vsakdanje življenje.

V soboto, 24. januarja 2026, smo ob 17. uri v prostorih stolne župnije Celje doživeli prav to: kako Božja beseda postane otipljiva in dejavna. Na izkustveni delavnici ecclesie se je zbralo 61 udeležencev iz različnih župnij.

Pričevanja, ki govorijo življenju

Po uvodnem pozdravu celjskega škofa msgr. Maksimilijana smo prisluhnili trem osebnim pričevanjem, ki so vsak na svoj način osvetlila moč Božje besede v malih občestvih.

• Jožica Hafner (župnija Dol pri Hrastniku) je spregovorila o svoji poti do Zoom ecclesie, o dolgem hrepenenju, da bi se ecclesia vzpostavila tudi v njeni župniji, in o potrpežljivem čakanju, v katerem je prepoznavala Božje delovanje. Podelila je tudi izkušnjo začetkov ecclesie na domu ter ganljivo pričevanje neverne gospe, ki se je skupini pridružila prav po privlačnosti Božje besede.
• Gregor Špajzer (župnija Trbovlje) je opisal svojo pot ecclesie, čas premora zaradi drugih župnijskih obveznosti ter dozorevanje odločitve, da se ecclesia začne tudi v župniji. Po petih organiziranih srečanjih je sledil izjemen odziv — danes v Trbovljah delujejo že štiri ecclesie.
• s. Andreja Godnič (Maribor) je pričala o svojem iskanju skupine, kjer bi se Božja beseda resnično dotaknila življenja, ter o izkušnji ecclesie, kjer Božja beseda oživi, nagovarja in postopoma spreminja življenje.

Izkušnja ecclesie v malih skupinah

Osrednji del srečanja je bila konkretna izkušnja ecclesie ob svetopisemskem odlomku Lk 1,26–45 (Oznanjenje Mariji in Marijin obisk pri Elizabeti). Udeleženci so se razdelili v male skupine po 6–8 oseb in ob preprosti metodi petih vprašanj podeljevali, kako jih Božja beseda nagovarja.

Moderator je pred začetkom poudaril, zakaj je bil izbran prav ta odlomek. Letošnje geslo Nedelje Božje besede se glasi: »Kajti prav blizu tebe je beseda« (5 Mz 30,14). Vsak Jezusov učenec lahko oznanja le, če se najprej sam stalno uči od Njega. Marija je prvi in temeljni zgled poslušanja Božje besede – poslušanja, ki rodi dejanje in pot k drugemu.

Odmevi in konkretni koraki

V sklepnem delu so udeleženci prisluhnili odmevom iz prakse ter zelo konkretnim napotkom, kako ecclesio začeti in živeti:

• Ecclesia pomeni osebno in skupno hranjenje z Božjo besedo, ki postaja vsakdanja duhovna hrana.
• Gre za malo občestvo (5–8 oseb), ki se srečuje tedensko ali na štirinajst dni.
• Ecclesia je Cerkev v malem: poslušamo Božjo besedo, jo podelimo, ob njej molimo in skupaj razločujemo.
• Skupina ima tudi močan misijonski naboj — lahko se srečuje v župnijskih prostorih ali doma, kjer je lažje povabiti oddaljene, iskalce ali še nekrščene.
• Kot gradivo se uporablja Sveto pismo: posamezna svetopisemska knjiga, nedeljska Božja beseda ali tematska pot.
• Predlagani prvi koraki so: izkustvena delavnica v župniji, odločitev za štiri uvodna srečanja, možnost Zoom srečanj ter nadaljnje usposabljanje moderatorjev v Celju ob spremljanju škofijske ekipe.

Sklep v evharistiji

Po delavnici smo bili vsi udeleženci povabljeni k sveti maši, ki jo je daroval škof Maksimilijan. Srečanje se je tako sklenilo tam, kjer se Cerkev vedno znova rojeva — pri mizi Božje besede in evharistije.

Foto: Klemen Klemen

Med večerno sveto mašo v celjski stolnici je škof Maksimilijan v pridigi nagovoril zbrane:

»Danes, na predvečer nedelje Božje besede, se zbiramo s posebno hvaležnostjo, da bi se Bogu zahvalili za dar njegove besede in navzočnosti, s katero nas hrani, vodi, neguje in gradi, da rastemo kot Cerkev. To je glavni namen besede, ki nam jo Gospod vedno znova daje: da bi ga po njej bolje prepoznali kot našega Očeta, sebe pa kot njegove ljubljene sinove in hčere ter brate in sestre kot občestvu, ki nam ga podarja. Tako lahko skupaj hodimo po poti k njemu in mu postajamo vedno bolj podobni – postajamo bolj živo občestvo, Cerkev. Zato v tem tednu tako goreče odmeva prošnja za edinost kristjanov.«

Dar občestva

V tem tednu za edinost še posebej prosimo ob geslu iz Pavlovega pisma Efežanom: »Eno telo je in en Duh, kakor ste bili poklicani v enem upanju svoje poklicanosti« (Ef 4,4). Pavel ob koncu svojega življenja z veliko gorečno izpoveduje globoko vero, da smo po Božji milosti pri svetem krstu vsi prejeli dar Svetega Duha. Po tem daru Svetega smo vcepljeni v telo Njega, ki se je učlovečil in nas na križu odrešil. Sveti Duh v nas prebuja tiste milosti in talente, ki so potrebni, da lahko izpolnimo svoje poslanstvo – da gradimo Kristusovo telo.

Graditi občestvo pa za človeka nikoli ni bilo preprosto. Že od začetka hudi duh človeka razdvaja od Boga pa tudi od bratov in sester. Zaveda se namreč, da bomo, če ostanemo sami, če gledamo le nase in skrbimo le zase, zagotovo propadli. Če pa se bomo odpirali, se povezovali ter preko bratov in sester prepoznavali Boga, njegovo ljubezen in klic v našem življenju, potem bomo vedno bolj rastli v občestvu, torej v Bogu.

Danes nas Božja beseda spodbuja, naj ne zanemarjamo darov, ki nam jih Bog podarja. Ko nas hudi duh plaši, nas odvrača drug od drugega in nam prigovarja, da bi sami zmogli bolje in hitreje, nam Sveti Duh odpira oči za druge, za Cerkev in za Njegove darove. Da bi prepoznali, da je On tisti, ki lahko tudi s tako skromnimi darovi, kot je bilo tistih pet hlebov in dve ribi, nasiti občestvo ter omogoči rast bratom in sestram.

Dar spomina

Prvi dar, ki nam ga Gospod daje po Svetem Duhu Gospod, je dar spomina: da se vedno znova spominjamo svojega poklica in Tistega, ki nas pošilja. Danes smo v berilu brali o slavnem poklicu preroka Jeremija, ki je ob spoznanju Gospoda zavzdihnil, češ da ne zna govoriti in da ni primeren. Vsak izmed nas pozna veliko takšnih strahov in pomislekov. Gospod pa mu pravi: »Nikar se ne boj, ker sem jaz s teboj. Svoje besede polagam v tvoja usta, v tvojo notranjost, v tvoje srce in te besede bodo rodile.« 

Sveti Duh nas spominja na vse, kar nam je Bog že dal in obljubil. Vsaka sveta maša je zato najprej tudi spomin: »To delajte v moj spomin.« Spomin na to, kar se je zgodilo nekoč v večnosti, pa tudi konkretno v mojem življenju. Ta spomin v Božji luči ustvarja resničnost in sedanjost v ter nas hrani in krepi v preizkušnjah.

Za konec prisluhnimo še besedi papeža Leona, ki je v svoje poslanstvo postavil Petrov klic, da bi bil graditelj mostov – da bi povezoval verstva, svetove, posameznika z njim samim, z brati in končno z Bogom: »Poslanstvo in občestvo sta mogoča, če v središče vedno znova postavimo Kristusa.« Ne sebe in svojih sposobnosti, ampak Njega, ki je skala in zvestoba ter se nam daje v evharistiji. Amen.«

Fotografije: Marjana Perkovič