Škof Maksimilijan je nagovoril zbrane vernike pri sveti maši na dan obletnice smrti Božjega služabnika Izidorja Završnika, 10. marca 2026, v njegovi domači župniji na Gomilskem:

»Zbrali smo se pri sveti maši na dan obletnice smrti našega Božjega služabnika Izidorja Završnika. Bil je 10. marec 1943, ko so v jutranjih urah na dvorišču zapora v Mariboru postrojili skoraj tristo ujetnikov, izmed njih izbrali petnajst in odvedli k streljanju. Med njimi je bil tudi naš rojak, mlad duhovnik, duhovnik slabi dve leti, Izidor, ki je v tej zadnjih trenutkih svojega življenja sprejel odločitev, da stopi na mesto še mlajšega moža in daruje svoje življenje.

Izidor Završnik je položil svoje življenje na oltar Cerkve, na oltar človeštva, na oltar, ob katerem in na katerem se je tudi v takrat v tistem trenutku in danes bil boj med zlom in ljubeznijo, med grehom in odpuščanjem. On je stopil na stran odpuščanja, na stran ljubezni, na stran življenja.

Pretresljivo je, da nam prav na dan, ko se spominjamo smrti človeka iz časa, v katerem se je dogajalo toliko krivic, zla in hudobije, Cerkev bere prav to Božjo besedo, ki nam govori o nujnosti odpuščanja. Še več, odpuščanje nam predstavi kot temeljno merilo naše vere in našega krščanskega življenja.

Slišali smo, kako se je Peter, predstavnik apostolov in prvi med njimi, približal Jezusu in ga vprašal, kolikokrat naj odpusti nekemu, ki ga je prizadel: »Do sedemkrat?« V človeških merilih to število pomeni res velikokrat. A Jezus mu odgovori: »Ne do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.« Kar pomeni – vedno znova.

Če to zares slišimo in o tem razmišljamo, lahko počasi tudi vsak v svojem življenju in v svojih odnosih ugotovimo, da je naloga odpuščati človeku najtežja. Smo občutljivi in v naših odnosih velikokrat globoko ranjeni. Morda nas ranijo tisti, ki so nam bili najbližje, ki smo jim najbolj zaupali in od katerih smo največ pričakovali. Kako nas boli rana, ki se nam je zgodila po krivici. Kako nas bolijo rane, ko ljudje o nas govorijo slabo in grdo, ko nas zasmehujejo, o nas slabo mislijo in ne prepoznajo naših namenov in naporov.

Kolikokrat se ob tem tudi veren človek nemočno umika nazaj in se predaja skušnjavi zamere, ki nas lažno tolaži s prigovarjanjem, da nas drugi ne razumejo, da se imamo pravico braniti, ker smo bili po krivici obsojeni in nam je bilo odvzeto tisto, do česar imamo pravico. To neodpuščanje nas drži kot ujetnike. Ker ne zmoremo odpustiti in ne prepoznamo upanja ter smisla tega, kar se nam je zgodilo, tudi sami počasi postajamo žrtve tega zla.

Zato Jezus v priliki pove to močno primerjavo, kako je gospodar odpustil nekomu, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov, kar je nepredstavljiva količina več ton zlata. Ta dolg mu je odpustil, ker ga je dolžnik prosil. Ko pa je ta človek, ki mu je bilo odpuščeno, stopil ven na cesto in srečal nekoga, ki mu je bil dolžan neko malenkost, ga je začel daviti, dal zapreti in pred sodnike, dokler mu ne odplača zadnjega novčiča.

S takšno podobo nas želi Bog nagovoriti in potrkati na naše srce, da bi razumeli in začutili, kako zelo smo potrebni odpuščanja. Vsi v resnici živimo iz odpuščanja – tistega, ki nam ga dajejo bližnji, in tistega, ki nam ga mora vedno znova podarjati Bog. Mi sami s svojimi omejenimi čuti in močmi nikoli ne zmoremo storiti tistega, kar bi morali, čeprav bi želeli.

V duhu te Božje besede lahko danes sprejemamo tudi pričevanje našega rojaka, Božjega služabnika Izidorja. Njegovo zgodbo poznamo. Poskušamo začutiti njegovo srce in notranje boje, ko je trpel velike muke – ne le fizične, ko je bil hudo telesno mučen, ampak tudi duhovne. Ko je nenazadnje lahko čutil, da je njegovo življenje izgubljeno. Talenti, ki mu jih je Bog dal, so kar naenkrat prešli zaradi čudnih in krutih okoliščin vojne, za katero ni bil kriv. Okoli njega se je dogajalo sovražno nasilje, on pa je po svoji vesti delal dobro, kar mu je v človeških očeh prineslo le trpljenje, mučenje in na koncu smrt. Ne le njemu, ampak tudi mnogim drugim. Sam Bog ve, koliko duhovnega trpljenja in stiske v veri se je nagrmadilo v njegovem srcu.

Kolikokrat je morda klical in rotil Boga ter ga spraševal, zakaj ga je poklical v ta čas. Zakaj ga je poklical, da bi bil njegov duhovnik, oznanjevalec Božjega veselja, življenja in odpuščanja, če pa zdaj v temnicah mučen ne more storiti ničesar? Njegovo življenje gnije in bo propadlo po rokah krivičnikov in zla tega sveta. Kakšna vera je morala biti v tem človeku!

Morda ob tem lahko začutimo, da vera ni neka krepost, ki bi si jo priborili sami, ampak je dar, ki ga lahko sprejmemo ali pa ne. Ne sprejmemo ga zato, da bi naše življenje postajalo udobnejše, boljše ali lepše, ampak v veri, da lahko Bog po tem sprejetem daru rodi novo življenje.

Za to vero, ki jo je Izidor dokazal ne le z besedo in zvestobo, temveč z nemo daritvijo svojega življenja, se danes Bogu zahvaljujemo. Prosimo, da bi bila milost te žrtve blagoslov za vse nas, ki živimo sicer v drugačnih časih, a ti prav tako zahtevajo odločnost, zvestobo ter pripravljenost sprejemati in dajati odpuščanje. Verujemo, da je Nekdo, ki lahko iz skromne človeške daritve naredi blagoslov in ustvarja novo življenje.

Tega blagoslova in milosti smo potrebni: naša Cerkev, ki hrepeni po tem, da bi bila sposobna pričevati za pristnost evangelija in poslanstva, kakor tudi naš narod, ki živi v prelomnih časih, da bi sprejel svoje poslanstvo in se zavedal svoje obdarovanosti v tem času in prostoru. Da bi vrednote, ki smo jih prejeli, zmogli predati tudi zanamcem, da bi življenje, ki ga je Bog tako milostno posadil v ta kraj, lahko živelo naprej in obrodilo sadove.

Zato danes prosimo in te prošnje polagamo na oltar k evharistični daritvi, kjer se na najskrivnostnejši in najmočnejši način povezujemo z žrtvijo našega Božjega služabnika Izidorja. Naj Bog blagoslovi in sprejme to daritev. Amen.«