V sredo, 18. marca 2026, so se duhovniki in diakoni celjske škofije zbrali v Vrbjah pri Žalcu na postni duhovni obnovi.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

Škof Maksimilijan jih je nagovoril ob temi poslušanja in žeje ob odlomku srečanja Jezusa s Samarijanko:

Poslušanje in ustvarjanje varnega prostora 

Od tem, h katerim nas je spodbudila sinoda – občestvo, soudeležba in poslanstvo, je prvo morda najtežje, saj zahteva prilagajanje drug drugemu in določeno mero odrekanja. Drug ob drugem se ne samo krešemo, ampak počasi tudi postajamo bolj mili in bolj sprejemljivi. Pogoj za gradnjo lepega in živega občestva pa je poslušanje.

Za našo tokratno postno duhovno obnovo želimo še poglobiti oz. nadaljevati temo, ki smo jo imeli letos na Duhovniških dnevih v Kančevcih (9.-11- feb. 2026): Prisluhniti. Da bi se res učili konkretno poslušati in pogovarjati na način, da bi se slišali. Čeprav smo duhovniki “profesionalci” v poslušanju in govorjenju, ni samo po sebi umevno, da nam je lahko poslušati. Veliko imamo za povedati, kar naprej moramo oznanjati in to lahko vodi v osamljenost ali monologe, kjer mislimo, da že vnaprej vemo, kaj nam bo sogovornik povedal. Zato se je treba za poslušanje zavestno odločiti.

Gospa Špela Tušek, ki nas je v Kančevcih en dan spremljala v različnih načinih pogovorov (to temo bo kasneje predstavil Vlado), je poudarila, da je eno glavnih poslanstev duhovnikov poslušanje in ustvarjanje varnega prostora za pogovor in poslušanje. Ko se ljudje počutimo varne, se odpiramo na vseh nivojih našega poslušanja – do sebe, prijateljev, bližnjih in občestva, nenazadnje tudi do Boga. Če smo varni, potem spregovorimo.

Kaj je tisto, s čimer lahko jaz ustvarim ta varen prostor? Gotovo je prva stvar, da drug drugega sprejemamo, da smo v miru in spravi, da mu spoštljivo prisluhnemo, da ljubimo. Prav slišim le tisto, kar imam rad. Bodite pogumni in iskreni in prisluhnite najprej sebi, svojim željam, potrebam, pa tudi razočaranjem, svojim ranam in neuspehom.

Proces sinodalne prenove

Celoten proces sinodalne prenove, ki smo ga pred leti začeli v vsej Cerkvi, gre v tej smeri, da bi slišali drug drugega. Zato je bila prva faza prav pogovor, ker se samo tako gradijo živa občestva. Da bi se najprej res slišali, kaj sploh želimo drug od drugega. Ključno je prisluhniti sebi in drugemu, kajti preko drugih nam spregovori Sveti Duh.

Za papeža Frančiška je poslušanje »oblika nežnosti«, ki ustvarja potreben prostor znotraj človeka in med ljudmi, da se lahko zgodi srečanje z resničnim življenjem. Poslušanje je prva vaja vsakega, ki stopa na sinodalno pot, je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo.

Prisluhniti Svetemu Duhu, ki je glavni gibalec prenove Cerkve. On vodi Cerkev in nam ima kaj povedati. Ni samo po sebi umevno, da ga bomo ob vsej vnemi za načrtovanje res slišali oziroma mu prisluhnili. Sveti Duh je nevsiljiv, ker je oseben, ker želi svoboden odgovor iz ljubezni. On je Duh občestva, zato potrebuje drugega in mi bo spregovoril preko drugega. Želja, da spregovori direktno samo meni, individualno, me lahko zapelje. Če pogledamo v zgodovino Cerkve, so se herezije vedno začenjale, ko so si nekateri začeli domišljati, da jih Sveti Duh direktno govori. Svetniki, ki so prenovili Cerkev in jo držali na izvorni Jezusovi poti, so bili prosti sebe, odprti Duhu v občestvu Cerkve.

Zelo velik dar za Cerkev v tem našem času je vaja t.i. pogovorov v Duhu. V tem načinu se zavestno odločimo za trikrožni način pogovorov: v prvem krogu povemo, kaj si mislimo, potem sledi kratka molitev in klicanje Svetega Duha. Nato v drugem krogu povemo odmev na tisto, kar smo slišali. To nam je včasih najtežje, ker bi vsak raje ponavljal svoje stvari, ki jih prej ni uspel povedati. Zdaj ko imamo to izkušnjo, vidimo, da nam preko drugega počasi začnejo prihajati tudi odgovori za nas. V tretjem krogu povežemo, kaj izstopa, kaj nam skupnega ostaja.

Eno izmed gesel procesa sinode je bilo tudi: »Razširimo prostor svojega šotora«. Papež Frančišek je pogosto ponavljal, da se ljudje hitro navadimo na nek način dela in postajamo počasi ujetniki poznanega in navajenega. S tem si sicer ustvarimo okolje, kjer se počutimo dobro in varno ni pa več rasti in napredovanja. To je izziv za vero in zaupanje. Če ostajamo pri ustaljenih načinih, se izgublja okus in naboj. Ljubezen je ustvarjalna in iznajdljiva. Sveti Duh je življenje – rast in ustvarjalnost. Stagnacija nas duši, dela nezadovoljne, jezne in zagrnjene. Tukaj nas lahko hudi duh hitro ulovi in zlomi.

V Svetem Duhu se prepoznavamo

V tem času smo poskušali skupaj iskati vizijo – podobo, ki jo Bog daje naši Cerkvi in naši škofiji v tem našem času. Vizija je idealna slika, ki nas nagovarja. Dve leti smo se v skupinah sinodalno srečevali na to temo in prišli do tega stavka, ki ga želimo ponotranjiti: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.«

Vsako od teh besed posebej premišljujemo in se ob njej ustavljamo. Veseli smo, da je v celotni Cerkvi v tem času poudarek na občestvih, sočutju, misijonarstvu, poslanstvu pa tudi na voditeljstvu, na prevzemanju odgovornosti.

V letu 20-letnice naše škofije je pomembno, da iščemo razloge hvaležnosti za teh 20 let skupnega življenja v škofiji. V tem letu se želimo bolj zavestno ustavljati pri prvem delu naše vizije: V Svetem Duhu se prepoznavamo kot… Kot poklicani, izbrani in poslani, da v tem času oznanjamo evangelij, kot ljubljeni Božji otroci in Jezusovi učenci. Bodimo hvaležni, da smemo živeti prav v tem času Cerkve in sveta.

Če se zavedamo, da Bog vodi Cerkev in gledamo tudi v zgodovino nazaj, opazimo valovanja, vzpone in padce. Sveti Duh ne naredi vedno hitro neke jasne podobe. Potrebno je opazovati, vztrajati, se ne preplašiti dinamik, ohranjati zaupanje.

Moliti in klicati: »Tvoji smo, Gospod. Povej, kako naprej!« Bog vodi, pozna smer. Mi smo samo sovoditelji – vodeni voditelji. On nas je poklical v nekem določenem trenutku za določen čas. »Danes je čas milosti!« ponavlja Sveto pismo.

Božja beseda postnih nedelj

V postnem času nas Božja beseda vabi k poslušanju. Na prvo postno nedeljo nam je spregovorila o skušnjavah, v katerih se učimo umetnosti duhovnega življenja. Ključna stvar je sposobnost reči »da« in »ne«. Če nisem sposoben reči »ne«, bom težko ohranil smer. Na drugo nedeljo nas je na gori Tabor spodbudila, da mi Bog spregovori v lepoti in bližini. Njegova želja je, da bi bil z njim. On mi dvigne pogled. Zato si prizadevamo in iščemo trenutke biti z Gospodom, čeprav se včasih zdi, da ni nobenega odgovora.

Na tej duhovni poti se seveda utrudim, postanem žejen, lačen, nezadovoljen. Življenje, če ga jemljemo resno, je podobno napornemu vzponu na goro, ki človeka izsuši, mu vzame moči in ga pusti dehidriranega v vseh pomenih besede. Sredi te utrujenosti, ko se naše začetno otroško poskakovanje spremeni v težko hojo, polno notranjih in zunanjih tegob, se v nas zbudi vprašanje ljudstva iz puščave: »Ali je Bog sredi med nami ali ga ni?«. To je trenutek iskrenosti, naveličanosti, malodušja. Tretja postna nedelja s Samarijanko in njeno žejo nas postavi v to človeško realnost.

Opoldanska vročina

Ustavimo se v tej opoldanski vročini pri vodnjaku z žejo, ki je izpostavljena v tem evangeliju (Jn 4,1-42). Ta žeja nas poveže z Sinom in med seboj. Poslušam in spustim v svoje srce lahko takrat, ko se srce odpre. Kako pa se odpre? Seveda tudi v lepih trenutkih, ampak v resnici se človek najbolj odpira takrat, ko nekaj potrebuje, ko mu nekaj manjka.

Žeja predstavlja človekove osnovne potrebe. Tukaj se srečata dve žeji. To je ključ naše duhovnosti in našega oznanila:

Bog se nam ne bliža v svoji popolnosti, ampak nas išče in se sam naredi ranljivega, da bi nas lahko srečal tam, kjer smo ranljivi.

Ne gre samo za tisto radikalno in največje velikonočno oznanilo, ko Bog stopa na križ in v smrt, da bi nas v smrti in grehu srečal. K nam stopa tudi v vseh naših manjših potrebah, ko me hoče razumeti, me videti in nagovoriti tam, kjer sem nemočen, šibek, ranljiv.

Samarijanka je žejna predvsem sprejetja, bližine, dostojanstva, priznanja. Vse te njene žeje so realne in legitimne. Vse te potrebe je Bog položil v naše človeško telo in so zato dobre. Zato je pomembno najprej sprejeti svoje telo, mu prisluhniti. Telo nam v različnih dobah našega življenja govori na različne načine.

Jezus ne prihaja s kritiko, ampak s prošnjo: »Daj mi piti.« Bog, ki prosi za pomoč. Jezus je bil tudi žejen vode. K temelju naše vere spada, da v njem prepoznavamo resničnega človeka s svojimi strahovi, boji, prošnjami. V vseh teh človeških potrebah in stiskah nam je blizu. Pomaga nam, da bi po vseh naših žejah prepoznali žejo po Bogu.

Žeja po Bogu

Kako težko je prebuditi žejo po Bogu. Ali si res želimo Boga? Že mi imamo težave s tem, koliko bolj pa šele ljudje, ki ne negujejo toliko duhovnega življenja. Zato je pomembno pomagati sebi in drugim, da prepoznamo, v čem vse se skriva ta žeja po Bogu. Žeja nas po sreči, po izpolnitvi, po sprejetosti. To je žeja po Bogu.

»Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi, daj mi biti, bi ga ti prosila in mi dal piti žive vode.« (Jn 4,10) Res, če bi vedel, kaj je ta Božji dar, ki ga mi Bog daje, kaj mi Bog pripravlja, kdo sem v Božjih očeh, potem bi ga neprestano prosil in On bi mi dal živo vodo. Ta gorečnost nas žene v iskanje, kako ljudem predstaviti okus tega Božjega daru.

Vodnjak

Poznamo svoje različne vodnjake, kamor hodimo iskat vodo, tešiti svoje žeje in potrebe in iščemo Boga, živo vode. Samarijanka je šla k temu starodavnemu vodnjaku, kjer so vedno prišli do vode. A neka žeja kljub temu ostaja, dokler ne pridem do pravega vodnjaka. Kako priti spričo toliko cistern, ki ne morejo držati žive vode, do pravega vodnjaka z živo vodo?

Jezus Samarijanki pomaga s provokativnim pozivom: »Pokliči svojega moža.« Žena se zaveda: »Nimam moža.« Čeprav je imela že pet mož. »In ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož.« (Jn 4,18). Ti možje so na nek način njeni vodnjaki, kapnice, ob katerih je vedno znova poskušala gasiti svojo žejo, svoje potrebe, se odžejati, se okrepiti in dobiti moč za življenje naprej. Kaj so tiste moje kapnice, tistih »pet mož« pri katerih iščem potešitve, čeprav me odžejati ne morejo?

Žena hitro obrne temo pogovora od bistvenega na kult: »Gospod, vidim, da si ti prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« (Jn 4,19-20) Tudi nam grozi ta nevarnost, da se pred pogovorom o bistvenih in resničnih stvareh skrijemo v banalne pogovore.

Ključno vprašanje, kje v resnici srečam Boga in kje ga resnici častim, kje pa delam sam in brez Boga, ostaja odprto. V resnici lahko Boga častim samo s tem, kar sem (prim. Rim 12,1sl.)

K moji temeljni resnici spada, da nisem vsemogočen, ampak ustvarjen in nepopoln v sebi, človeško bitje, ki za svojo popolnost in dopolnitev potrebuje drugega, potrebuje Boga. Novo človeško življenje se ne more roditi, če človek ostane sam. Prav tako nobena krepost, nobeno dobro delo, nobena molitev ne more biti rodovitna, če ne vključi drugega. Zato Jezus reče: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« (Jn 12,24)

Bog nas ne pušča samih. Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5,5) Bog nas je najprej ljubil. Ljubi nas tudi, ko smo grešni in ga nismo vredni. Prihaja nam naproti, z Božjim pogledom, kot nam spregovori četrta postna nedelja. Pogled ustvarja drugega. Bog nas gleda s svetlim pogledom, ki vidi v nas veliko več, kot pa sebe vidimo mi sami. Očiščeni pogled nam omogoča, da bi v Bogu prepoznali ljubljenega očeta, ki me gleda kakor oče izgubljenega sina, ki me ima za svojega ljubljenega sina. Tak sem v njegovih očeh. On mi daje vse: dostojanstvo, prstan in obleko, moči in sredstva, da lahko to sinovstvo zaživim in zahrepenimo po resnični vodi.

Topos, kjer se nam to vsak dan materialno dogaja, je sveta maša. V svoji materiji je pravzaprav ena velika revščina: kaplja vina, ubogi kruh, uboga voda in ubogi duhovnik. Vse to pa postaja daritev kot posoda, ki jo prinesem na oltar, kjer po Svetem Duhu in milosti zakramenta postane Sinova daritev, ki spreminja mojo človeški dar v novo življenje.

Moja uboga daritev – vino in voda in jaz ubogi duhovnik z vsemi omejitvami postajamo voda novega življenja, ki po meni teče v večno življenje in v srca ljudi.

S temo poslušanja je v svojem nagovoru nadaljeval duhovnik Vlado Bizjak:

Poslušati

Tema »poslušanja« se vleče že že nekaj let. Najdemo jo v sinodi v povezavi z geslom »hoditi skupaj«. Letos jo je spet načel papež Leon v letošnjem postnem pismu. Na duhovniških dnevih smo osvežili isto temo in očitno sem tudi sam na osebni ravni na isti liniji, saj sem se v preteklem letu udeležil tečaja za Imago profesionalnega facilitatorja – kar se sliši precej zapleteno, a je precej preprosto –, ki obravnava učinkovito komunikacijo in postavlja poslušanje na zelo pomembno mesto.

Sam sem se v življenju veliko naposlušal, predvsem kot duhovni spremljevalec. Čeprav imam veliko kilometrine, še vedno nisem idealen poslušalec, vendar se učim. Spoznal sem, da s tem, ko sogovornika dobro poslušam, pridobim njegovo zaupanje, saj mu dam občutek, da je zame pomemben on sam in to, kar mi želi povedati. Obratno pa slabo poslušanje podre zaupanje in avtoriteto.

Pogosta skušnjava za nas duhovnike je ta, da zaradi tega, ker smo oznanjevalci, učitelji in voditelji in moramo veliko govoriti, pozabimo poslušati, saj »mi vemo!« (prim. Jn 9,24) Ta drža je farizeje pokopala. Pozabimo, da moramo vedno ostati učenci, ki najprej poslušajo.

Če ne poslušamo, se ne učimo in ne napredujemo, ne rastemo, obstanemo in začnemo zaostajati. Rastemo in napredujemo takrat, ko poslušamo, ko ostajamo učenci.

Biti slišan (in viden) je ena osnovnih človekovih potreb, ki je nemara tako pomembna kot jesti in piti. Ko človek izkusi, da je slišan, se možgani regulirajo, zgodi se »psihični dotik«, človek se umiri. Poleg tega v istem procesu rastejo nove možganske povezave in človek raste.

Nekaj konkretnih spodbud glede poslušanja

Začnimo z drugega konca. Če hočemo, da nas drugi sliši in razume, mu moramo povedati! To se sicer sliši samoumevno, vendar duhovniki zelo pogosto menimo, da “drugi že vedo” ali “morajo vedeti”, kaj mislimo ali želimo ali kaj je prav, četudi tega nismo povedali in smo kdaj užaljeni, če ni tako. Zavedati se moramo, da smo ljudje slabi poslušalci, zato je treba določene stvari povedati večkrat ali kar naprej ponavljati. S tem ni nič narobe, ampak je le treba biti potrpežljiv.

Če hočemo drugega slišati in razumeti, ga moramo poslušati. Tudi to se sliši samoumevno, vendar ni. Običajno ljudje precej slabo poslušamo. Običajno se zapletemo v nekatere napake pri poslušanju.

Prva je branje misli. To pomeni, da bližnjega ne poslušamo zares iz razloga, ker “že vemo”, kaj bo povedal, kako razmišlja, vem kakšen je, kaj bo naredil itd., zato izklopimo poslušanje, saj je poslušati naporno. Morda se to dogaja našim poslušalcem med pridigami ali pa nam samim, ko nam govori kdo, ki ga “dobro” poznamo. To seveda ni poslušanje niti dialog.

Druga pa je vzporedni monolog. Temu na splošno rečemo dialog, pa to ni. Se pravi, da sogovornika spoštljivo poslušamo, toda potem tega, kar je povedal, ne upoštevamo, ampak že vmes sestavljamo svojo zgodbo. To počnemo, da bi drugega poučili, premagali in dokazali, da imamo  prav. V resnici ga ne slišimo, čeprav ga poslušamo.

Tretji način poslušanja pa je učinkovit in to je obisk drugega s spoštljivo radovednostjo. To pomeni, da bližnjega slišimo, ga skušamo razumeti in ga potrdimo v tem, kar smo slišali, četudi se morda ne strinjamo z njim. Enako ga potrdimo v čustvih, ki jih je izrazil, četudi samo morda ne čutimo enako.

Če hočem tako učinkovito poslušati, se moram zgledovati po vzoru Svete Trojice, kjer osebe bivajo izven sebe ena v drugi (perihoreza): »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21).

Poslušati pomeni zapustiti ali pozabiti sebe, pustiti kakor na svojem bregu vso svojo prtljago, svoje predstave, predsodke, obrambe ipd. ter iti preko mostu v svet drugega s spoštljivo radovednostjo in dopustiti, da nam sogovornik ta svoj svet razkaže in razloži, zakaj je takšen, kot je.

Takšno poslušanje drug drugega ali dialog je mogoč le, če prej ustvarimo »svet prostor« med nami. To je prostor zaupanja, ki ga gradimo, ko se učimo biti dobri in odgovorni sporočevalci in dobri poslušalci. Zato si oglejmo nekaj odgovornosti prejemnika in pošiljatelja, ki pomagajo ustvarjati svet prostor v odnosu ter omogočajo kvalitetno sporočanje in poslušanje.

Odgovornosti prejemnika:

• fokusirana pozornost,
• zanesljiva razpoložljivost,
• čustvena občutljivost,
• nenehno zanimanje,
• poslušanje brez prekinjanja,
• pripravljenost (vsaj začasne) odložitve lastnega pogleda na stvari in odprtost za drugačen pogled na svet,
• pripravljenost dovoliti drugi osebi, da vidi svet drugače,
• sposobnost zadrževanja lastnih reakcij in odzivov ter dati drugi osebi možnost, da je nekaj časa središče, okoli katerega se vse vrti.

Odgovornosti pošiljatelja:

• govoriti o sebi, ne o drugi osebi (jaz-sporočila namesto ti-sporočila),
• vzdržati se obtoževanja, kritiziranja, zasmehovanja ali neresnega jemanja druge osebe,
• sporočati kratke in jasne stavke, sporočila, da ne preobremenimo poslušalca,
• držati se ene teme,
• preveriti ali nas je prejemnik pravilno slišal,
• če kaj ni jasno, poskusimo še enkrat povedati jasneje,
• vzdržimo se ponavljanja, če je druga oseba dobro slišala.