Škof Maksimilijan je v soboto, 25. 4. 2026, podelil zakrament svete birme mladim v župnijski cerkvi sv. Martina v Trbovljah. V pridigi jim je spregovoril:

»Vesel sem, da lahko obhajamo binkoštni praznik v vaši župniji prav v tednu pred nedeljo Dobrega pastirja, v tednu molitve za duhovne poklice. Ves teden smo razmišljali o tem, kar je tudi vsebina sedanjega trenutka, ko kličemo Svetega Duha, da bi nas okrepil in nas naredil za svoje pogumne učence:

Naše krščansko življenje je en sam klic in prepoznavanje tega klica, po katerem smo bili poklicani v življenje. Že od začetka verujemo, da se nič ne zgodi naključno. Nismo naključno prišli na svet, ampak smo sad ljubezni. Najprej imamo pred očmi svoje starše, ki so nam dali življenje, ga ohranjali in negovali, da je lahko raslo, se razvijalo in postalo samostojno. Še bolj pa se tega novega življenja veseli Stvarnik življenja, ki vas je poklical in izvolil. Potem ko so vaši starši zaslišali ta klic, ste prejeli tudi maziljenje s Svetim Duhom.

To prvo maziljenje pri svetem krstu vas je vcepilo v Kristusovo telo, v to Cerkev, ki jo živimo sedaj skupaj. V vas je zaživelo novo Božje življenje, ki se nikoli ne ustavi in nikoli ne mine, ampak se razvija. Da, smo izvoljeni, poklicani Božji otroci.

Dvanajst birmancev

Ko smo se prejšnji teden srečali in skupaj razmišljali o Svetem Duhu, se me je posebno dotaknila pričevalska moč, ki jo vi kot Kristusova Cerkev živite v tem konkretnem prostoru. Ko ste se predstavili, ste povedali, da prihajate iz osnovnih šol, kjer je na tem področju skupaj zbranih 1360 otrok. Od teh jih nekaj več kot 40 hodi k verouku, od tega vas je letošnjih birmancev 12. Na to število 12 ste v resnici lahko ponosni.

Kot veste, je bilo to število prvih Jezusovih apostolov, s katerimi se Jezus ni bal vstopiti v svet, čeprav so bili ubogi, šibki in nezanesljivi, pa vendar izbrani. Oni so mu verjeli, zato so lahko njegovo besedo s takšnim prepričanjem in močjo ponesli v svet, da je konec koncev beseda evangelija segla tudi v naš čas, se dotaknila našega naroda in nas sedaj hrani.

To je tisto, kar nas spodbuja in nam govori o temeljni resnici, da je vera najprej velik dar. Dar Boga, ki želi, da bi živeli z njim, zanj in iz njega ter na ta način dopolnjevali to, kar je Bog Stvarnik na začetku položil v našo naravo; on jo bo po svojem Sinu in po Svetem Duhu dopolnil, da bomo nekoč spet v polnosti lahko gledali Boga takšnega, kakršen je.

Jezus je pastir in vrata

Današnja Božja beseda nam postavlja dve zelo močni podobi našega Boga. Kdo je naš Bog za nas? V kakšnega Boga verujemo? Kdo je tisti, ki se mu izročamo in od katerega pri sveti birmi zdaj sprejemate še posebno zavezo?

Naš Bog, kot vemo, ni samo Bog stvarnik vesoljstva. Ni samo Bog Jezusa Kristusa, po katerem nam je razodel svoje življenje, nam dal svoje besede, nam podaril svojo moč, svojo navzočnost in svoje odrešenje v boju zoper greh in smrt. Jezus nam je poslal drugega Duha, Duha Tolažnika, ki bo ostal vedno z nami in ki je v nas. On nima podobe, ima pa kodo, srčni utrip vsakega posameznika, v katerega vstopi. Svetega Duha je težko opisati, ker nima svoje prave podobe. Morda prav zaradi tega, da bi lahko prevzel našo podobo in naše življenje, da postane dih našega bivanja – tisti, ki nam govori in v našem življenju prepoznava, kam nas Gospod vabi in kaj nam daje. To je njegova moč.

On nam tudi razkriva podobo Boga. Danes smo v evangeliju slišali dve podobi. Podoba dobrega pastirja nam je znana. Bog je tisti, ki nas vsakega posebej pozna po imenu, ki nas vodi in ki vsakega človeka, ki zaide, naloži kot ovco na rame. Gre za tisto eno, ki se izgubi.

Danes pa nam še posebej odmeva podoba: »Jaz sem vrata.« Nenavadna podoba. Ampak če poznamo svet pastirjev v Jezusovem času, v puščavski Palestini, vemo, da so takrat zvečer pastirji prignali svoje črede v kamnite ograje. Potrebno jih je bilo spraviti čim bolj skupaj, da so bile te ograje čim manjše. V tisti odprtini za vhod ni bilo vrat, ampak se je tja ulegel pastir in tam prenočil. Tako se ovce niso bale iti ven in so se čutile varne, pa tudi nobena žival od zunaj ni mogla priti noter.

Zato lahko razumemo, kaj Jezus misli s tem, ko pravi: »Kdor bo šel skozi mene, bo rešen.« Tako kot je pastir takrat ščitil ovce, ki so samo prek njega lahko šle ven, hkrati pa noben sovražnik ni mogel mimo njega v hlev. 

Ko je Jezus spregovoril o sebi v tej podobi, je gotovo v prvi vrsti mislil na svoje mesto na križu. Prav tam je šel do konca človeškega zla in hudobije, ko je bil pripravljen sprejeti nase izdajo, nemoč, greh ter končno tudi smrt in osamljenost človeka, zato da nihče v stiski, nemoči ali grehu ne bi bil sam, ampak bi tam lahko srečal njega. On je ta močna vrata naše Cerkve, za katera je rekel, da jih peklenska vrata ne bodo nikoli premagala.

Zato, dragi birmanci, lahko danes z zaupanjem zrete v tistega, ki z vami sedaj po tem zakramentu svete birme sklepa dokončno zavezo, da bo z vami. Ne bo z neko čudežno palico odpravil vseh stisk vašega življenja.

Ne bo vas zaklenil za ta vrata, ampak se njegova vrata odpirajo, da lahko greste ven in noter. On pa pri teh vratih straži. Lahko smo gotovi, da ko bomo stopali skoznje, tudi ko se bomo morda oddaljevali od te staje, nas pastir vidi in je z nami – v nobeni stiski nismo sami!

Čuvaji vrat 

Vi, dragi botri in starši, ki vidite dlje in globlje ter imate več življenjskih izkušenj, veste, s koliko različnimi glasovi in pastirji – danes bi jim rekli trgovci – se bodo morali srečati vaši otroci. Jezus pravi, da so še drugi glasovi, za katerimi pa ovce ne gredo. Vedno znova nas glasovi premamijo in mislimo si, da nam nekaj ponujajo. Ampak verjemite, vsi glasovi, ki prihajajo od zunaj, od ne-pastirja, so glasovi, ki nas hočejo zase, ki hočejo z nami trgovati, ki želijo od nas profit in nas hočejo izkoristiti.

Starši, pomagajte na pravi način držati vrata vaših otrok odprta, pa vendarle čujte pri njihovih vratih, kaj k njim vstopa in izstopa. Včasih še mi starejši nismo dovolj pozorni in si mislimo, da nam v življenju nič ne more škoditi, da vse vemo in si lahko vse privoščimo. A obstaja hrana, ki nas zastruplja. So trgovci, ki nas bodo prej ali slej izkoristili in potem odvrgli.

V resnici je samo en glas, ki nas vabi v življenje, v svobodo in nam zagotavlja, da nam daje vse ter nam ničesar našega ne jemlje.

Ta glas se ne oblači vedno v lepe podobe sodobnega sveta, ampak kdaj pomeni tudi odpoved, odločitev, ki nas tudi zaboli. Pa vendar se lahko spomnimo tudi Jezusove besede, ki velja čez vse: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo.« Prepričan sem, da nihče izmed vas ne želi ostati sam, ampak si v življenju želite najti povezanost, odnos in srečo. Srečo pa lahko najdete samo z drugim. Bližnjega lahko najdete samo, če ste pripravljeni stopiti iz cone svojega ugodja preko sebe k drugim.

Naj vas še enkrat spomnim na misel, ki sem vam jo zapisal na birmanski listek: »Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni. Ko nas žene pogum, postanemo bližnji.« Res vam želim, da bi lahko živeli kot pogumni kristjani, da boste mnogim, ki danes iščejo Boga, čeprav ga ne poznajo, lahko bili Božji pričevalci po zgledu tolikih svetih, ki se jim priporočamo in za katere vemo, da za nas prosijo.«