Škof Maksimilijan je v okviru kanonične vizitacije župnije, ki je potekala junija lansko leto, na 5. velikonočno nedeljo, obiskal župnijo Šmarje pri Jelšah in pri obeh nedeljskih svetih mašah nagovoril župljane. To je bila priložnost, da se zahvalimo za darove in poslanstvo, ki nam ga je Gospod zaupal v tem času in prostoru, da poglobimo našo vero in našo krščansko poklicanost.

Škof je župljanom na kratko predstavil sliko aktualnega pastoralnega trenutka in jih na temelju škofijske vizije spodbudil, da bi vztrajali na poti sinodalne prenove, ki so jo pred leti začeli in ki jo hodi celotna celjska škofija.

Šmarska župnija postaja središče šmarskega pastoralnega področja, ki trenutno povezuje še župnije Zibika, Sladka Gora in Sv. Peter na Kristan Vrhu, skupaj z njihovimi 11 podružnicami in pripadajočimi občestvi. V župniji in širše je zelo aktivna župnijska Karitas, vsestransko pa je tudi uspešno sodelovanje z občinskimi ustanovami, kot so Kulturni dom z muzejem in knjižnico, Dom starostnikov in z občinskim vodstvom.

Po veliki in temeljiti prenovi župnijske cerkve, veroučnih in drugih skupnih prostorov ter prenovi podružniških cerkva, ki delno še poteka, se župnijski sodelavci skupaj z župnikom in dekanom Damjanom Ratajcem, njegovimi duhovniki in sodelavci, zavedajo pomena živih krščanskih občestev, kvalitetne kateheze in celostnega oznanjevanja evangelija. Oznanjevanje Božje besede, lepo oblikovana bogoslužja in obhajanje zakramentov so vir življenja župnijskih občestev.

Prisotnost propedevtičnega letnika, kjer se vzgajajo kandidati za vstop v duhovniško formacijo iz vse Slovenije, daje v zadnjih letih župniji še prav poseben pečat. Župnijsko življenje oblikujejo različne skupine in dejavnosti, s prenovljeno ekipo Župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta pa bo župnija dobila novo ekipo ožjih sodelavcev, odgovornih za načrtovanje in vodenje župnijskih dejavnosti.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

Ob Božji besedi pri sv. maši je škof župljanom prestavil tudi duhovno vizijo njihove župnije in vsakega posameznika. Bog jih namreč vidi kot žive kamne in Božji tempelj, kjer se živi konkretno življenje evangelija in se gradi Kristusovo Telo, to je Cerkev.

»Zdi se, da je današnja Božja beseda pisana prav za nas, za ta trenutek, ko se želimo na poseben način skupaj zahvaliti Bogu za vse, kar je bilo v župnijah šmarskega območja narejeno v zadnjih letih. Hkrati ga želimo prositi, da bi se vedno bolj zavedali, kaj delamo, po čem hrepenimo in kaj si želimo; da v resnici vsi na nek način gradimo bivališče, v katerem bomo zares lahko živeli in ki se bo, kot verujemo, nekoč spremenilo v večno.

Ko se oziramo nazaj, se lahko Bogu zahvalimo za velike milosti in blagoslove, ki so v teh župnijah vidni tudi navzven – v prelepih cerkvah, ki so nam jih zapustili vaši predniki in ki jih sedaj s takšno ljubeznijo, spoštovanjem, zavzetostjo in pridnostjo obnavljate.

Ni naključje, da je prav sveti Rok tista svetleča zvezda, ki sem vabi romarje, da bi se vsi zavedali, da smo na zemlji le romarji, ki tukaj nimamo stalnega bivališča. Tudi to lepo svetišče Marije Vnebovzete, ki ste ga v zadnjih letih obnavljali in za katero lahko z gotovostjo rečemo, da je najlepše obnovljena cerkev v naši škofiji, je konec koncev samo lupina in spodbuda, da bi prepoznali, kako čudovito je tisto Božje svetišče, v katero nas Bog vabi, in katerega del smo.

Vi ste živi kamni

Današnja Božja beseda je tako zelo močna, da bi nas spomnila na temelje našega življenja in poslanstva. Apostol Peter pravi: »Vi ste živi kamni, ki jih je Bog postavil. Vi ste tisto svetišče, v katerem se dogaja najlepše bogoslužje.«

Naše bogoslužje se namreč ne dogaja samo na oltarjih cerkva, ampak na oltarjih našega življenja in naših medsebojnih odnosov.

Jezus učencem v evangeliju in nam danes pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja, kajti nebeški Oče vam je pripravil bivališče v nebesih.« Vsakemu izmed nas.

Bog želi graditi svetišče z vsakim posameznikom, z vsakim srcem. V vsako srce želi vstopiti, se vanj naseliti in tam postati domač. Zato nas je poklical na to pot in nas na njej tudi opolnomočil – dal nam je moči, da bi življenjsko pot lahko zares živeli in jo izpolnili. A ne le z lastnimi močmi. Morda nam prav naša človeška nemoč in šibkost, obdobja krhkosti, uboštva, ranljivosti, bolezni ter neuresničenih želja še najbolj pomagajo odkriti, da nismo vsemogočni bogovi. Smo posoda, ki vedno znova sprejema moč od zgoraj, ki lahko naše vsakodnevne napore spreminja v to, kar ostaja, kar resnično osrečuje in daje življenje.

Ko so bili Tomaž in z njim vsi učenci zaskrbljeni in vznemirjeni, so rekli Jezusu: »Gospod, ne vemo, kam greš, kako bi mogli poznati pot?« Zdi se, da smo tudi kristjani danes precej šibki v poznavanju poti oziroma orodij, ki nam jih Bog daje, da bi izpolnili svoje življenje.

Vse preveč se zanašamo na to, kar nam kažejo mediji v različnih zgodbah o uspehu. Mislimo si, da si bomo z garaškim delom priborili srečo, mir in zadovoljstvo. Pa vendar vemo, da je v življenju vedno nekaj globljega od tega.

Jubilej škofije in pogled naprej

Letošnje leto je za našo škofijo jubilejno. Obhajamo 20-letnico ustanovitve celjske škofije. To je priložnost, da pogledamo nazaj na vse, kar nam je Bog podaril, še bolj pa, da se okrepimo v zavesti, kdo smo in kakšne korake naj naredimo v prihodnje, da bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo v tem času.

Če to velja na ravni škofije, se dejansko uresničuje v njenih celicah – župnijah. Vaša župnija je v tem času že postala nekakšno središče regije. Pa ne le zaradi lepote tega konca naše domovine, ampak ker se čuti, da se je na tem prostoru z leti nabiralo dobro, ki se kaže v bogati kulturni dediščini, cerkvah in romarski tradiciji.

V  okviru škofije smo v zadnjih letih prišli do skupne vizije, v katero naj bi bil usmerjen naš skupen pogled; kakšno Cerkev Bog od nas želi in pričakuje v prihodnosti

Ugotovili smo in tudi izkušamo, da bo Cerkev prihodnosti Cerkev temeljnih občestev – živo občestvo ljudi, ki čutijo drug z drugim in se zavedajo svoje poklicanosti, da smo vsi Jezusovi učenci, njegovi misijonarji in voditelji.

Vsi smo odgovorni za ta klic, ki smo ga prejeli, ko smo sprejeli vero in krst ter stopili na pot za Njim.

V hiši mojega Očeta je veliko bivališč

Danes nam Jezus v evangeliju želi dati temeljni razlog, naj se ne bojimo in ne vznemirjamo. Naj nas ne premami strah, ki veje iz medijev, češ da so močnejše sile trgovcev z dušami, sile zla, moči in denarja, ki vladajo svetu. Jezus nam pravi drugače.

Ta evangelij vedno znova slišimo tudi, ko se poslavljamo od svojih dragih: »Vaše srce naj se ne vznemirja. V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Verujete v Boga, tudi vame verujte.« Besede, da je v hiši njegovega Očeta veliko bivališč, pomenijo, da je Bog že vstopil v naše življenje. Bog je že izbojeval bitko našega življenja. Naše življenje ima jasno smer in ta smer je polno občestvo z njim. 

A ne na način nekega splošnega bivališča v angelskih zborih in nebeških v dvoranah, ampak Jezus pravi, da ima vsak izmed nas svoj prostor. To pomeni, da ima v Božjih očeh že tukaj na zemlji vsak svoje poslanstvo, svojo vrednost in svoj »biser«. Iz tega lahko izpolni svoje življenje, ki bo cvetelo že tukaj, dokončno pa se bo razcvetelo v obliki, ki ne bo nikoli prešla.

Jaz sem pot, resnica in življenje

Jezusov odgovor Tomažu je tisti, ob katerem bi se morali vedno znova ustavljati in o njem razmišljati celo življenje: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« S tem pove, da naša vera ni nekaj, kar bi se dogajalo samo v naših glavah ali navzven, ko bi izpolnjevali zapovedi, obhajali praznike, prihajali k maši, obnavljali naša svetišča in na zunaj dajali videz, da smo kristjani.

Jezus pravi: »Jaz sem pot.« Če ga torej kdo hoče zares spoznati, je premalo, da ga le opazuje – stopiti mora na pot za njim. Še več, ko reče, da je pot, resnica in življenje, to pomeni tudi, da je on prevzel našo človeško naravo.

Vsako leto se v bogoslužnem letu sprehodimo od božiča preko trpljenja do velike noči ter opazujemo, častimo, prepoznavamo in vstopamo v skrivnost naše vere. Ker je Bog vedel, da sami ne moremo do njega, je kot človek sestopil v naše življenje. Pa ne samo v jasli, ampak tudi na križ trpljenja, greha, zatajitve, v osamljenost in zavrženost. Tako so tudi ti deli našega življenja postali prostor, kjer lahko izkusimo, da je Bog z nami in da nismo sami. Ne hodimo le za Njim, ampak hodimo v Njem. 

Skupaj z učenci prve Cerkve, o katerih smo brali v prvem berilu, bi vam želel položiti na srce, da ne bi bilo prav, da bi zanemarjali Božjo besedo na račun strežbe pri mizah, popravljanja cerkva ali skrbi za domove.

Vse to je pomembno in potrebno, vendar bi bilo usodno, če bi izpustili iz rok tisto največ, kar imamo in po čemer se razlikujemo od sveta.

Vemo, da se nam Gospod ni dal le enkrat v mesu, ampak je po Svetem Duhu vstopil v nas in v nas prebiva. Smo Božji. Če pustimo Božjemu Duhu, da v nas govori, se ne bo spremenilo le naše življenje, ampak tudi naš odnos do vsega, kar počnemo in tudi ljudi okoli nas.

Dal vam bom svojega Duha

Prejšnji teden sem obiskal veliko župnijo naše škofije, kjer imajo štiri osnovne šole s 1350 učenci. Od teh jih verouk obiskuje dobrih 40, zakrament svete birme pa jih je prejelo 12. Ob takšnih številkah nas lahko zajameta malodušje ali strah.

Lahko pa nas navdata ponos in pogum, saj se približujemo času začetkov naše vere, ko je Jezus izbral 12 nepopolnih z vsemi njihovimi napakami ter jih opolnomočil s svojo besedo in navzočnostjo ter jih poslal v svet z naročilom, naj oznanijo, da je Bog dokončno sklenil zavezo s človekom.

Poslani smo torej v ta svet, da oznanjamo življenje in Božji načrt; da se je Bog s tem svetom neločljivo združil in da njegov načrt uresničujemo, ko uresničujemo svoje lastno življenje z Njim. Poklicani smo, da utrdimo svojo zavest, kdo smo. Pri krstu smo bili vcepljeni v Kristusovo telo in takrat se je v nas naselilo novo življenje, ki nima istih zakonitosti in roka trajanja kot naše zemeljsko življenje, ki smo ga prejeli po naših starših. To se počasi izčrpava in umira.

Življenje po Duhu s sadovi Duha – veselje, ljubezen, mir, potrpežljivost, vztrajnost, … – pa je trajno. Tudi v stiskah, nemirih, nemoči, bolezni, v naših padcih in neuspehih, se zavedamo, da nismo bogovi in da potrebujemo drug drugega.

Uresničujemo se šele, ko se zmoremo odpirati drugemu, prestopati meje svojih potreb in svojega ega ter odpirati oči in srce za drugega. Kot pravi Jezus: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« 

Jezus se ne predstavi kot religija, ideja ali ideologija, temveč reče: »Jaz sem pot. Jaz sem življenje.« Razodeva se nam tam, kjer živimo svoje življenje in hodimo. Jezus svojih učencev ni le poklical – v času njegovega zemeljskega življenja so hodili za njim. Nato pa jih je pripravil na čas svojega odhoda.

To je čas, ki ga živimo danes, ko ni več med nami v človeški podobi, da bi lahko hodili za njim kot prvi učenci. Zato Jezus pravi: »Dal vam bom svojega Duha, Duha nebeškega Očeta, Svetega Duha, ki bo bival v vas, vas učil vsega in vas spominjal na vse, kar sem vam povedal.«

Zato je naša temeljna naloga kristjanov, da vedno znova vzpostavljamo prostor, v katerem bo lahko Sveti Duh, Duh ljubezni, svobode, modrosti, v nas spregovoril in deloval. Zato se moramo nujno izklapljati od tistega drugega duha, ki je gospodar tega sveta in prinaša nemir, strah, razdor, sovraštvo, ljubosumje…. Želi nas prestrašiti, utišati, potisniti nazaj in nam dopovedati, da ne zmoremo.

Trije ključi

Zato obnovimo tri ključe, te poti, ki nam jih Bog daje, da bi ostajali v Božjem otroštvu. Sprejmimo jih kot svojo zavezo in dragocen zaklad, ki nam ga Gospod podarja.

Prvi ključ je Božja beseda. V Svetem pismu spoznavamo, kaj in kako delati ter kako je delal Jezus. Gospod nam v njem odpira številne prilike in življenjske dogodke, da bi v njih prepoznali svoj vsakdan od jutra do večera; da bi videli tisto luč in začutili ogenj, s katerim bomo lahko izpolnili to, za kar smo bili v današnji dan poklicani.

Drugi ključ, ki ga pogosto zanemarjamo, je molitev. Vendar ne le molitev ustnic, temveč molitev srca, molitev odnosa – pogovor s tistim, ki mi zares nekaj pomeni in ga imam rad. Misel, ki se je porodila ob premišljevanju življenja našega svetniškega kandidata, pravi: »Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni. Ko nas žene pogum, postajamo bližnji.«

Ko nas torej prepričanje, da nas ima nekdo rad in da imamo tudi mi radi njega, zares prevzame, postanemo pogumni. Takrat nam nobena propaganda ali dolgčas ne bosta mogla vzeti volje, da bi iskali prostore in trenutke za pogovor z Bogom, ko predenj polagamo svoje življenje.

Tretje, kar je prav, da poživimo, je ljubezen do svete maše. Sveta maša ni gledališče in pri njej ne moremo biti zgolj opazovalci. Je prostor, kamor pridemo, da bi na oltar odložili vse, kar imamo. Duhovnik nam pride naproti s preprostima znamenjema kruha in vina, v katerih se vse, kar smo govorili in delali, poveže ter postane Kristusovo telo. Ko v obhajilu prejemamo ta kruh življenja, postajamo novi, Božji ljudje.

Boriti se moramo za te trenutke, da lahko Sveti Duh v nas lahko začne živeti, rasti in nam govoriti. Temu času rečemo molitev, tišina in sveta maša. Kristjani svojega novega življenja ne moremo živeti sami, ampak ga živimo v občestvu. Le drug ob drugem lahko rastemo v tistem najbolj plemenitem, po čemer vsi hrepenimo – v ljubezni. Če bomo Svetemu Duhu v molitvi in tišini namenili čas in prostor, bomo začutili, da smo iz ljubezni rojeni ter zanjo ustvarjeni in poslani.

Če bomo te tri ključe, te tri darove našega krščanskega življenja uporabljali in se jih vedno znova veselili, potem smo lahko prepričani, da ta župnija ne bo imela le najlepše obnovljene cerkve, ampak tudi najbolj srečne in vesele ljudi.

Prosimo, naj darovi, ki nam jih Gospod daje, v nas vedno znova krepijo Duha učenčevstva in Božjega otroštva, da bomo lahko njegove priče in misijonarji tudi generacijam, ki prihajajo za nami.«