V soboto, 9. maja 2026, je škof Maksimilijan podelil zakrament svete birme mladim iz župnije Planina pri Sevnici.
Po uvodnem pozdravu je vse zbrane spomnil, da to »ni pomemben dogodek samo za birmance, ampak za vso župnijo, ko prosimo za najpomembnejše – da bi bili odprti tej moči od zgoraj, ki je Sveti Duh. Gospod Bog nas dela Božje otroke in pričevalce. Kot je bilo rečeno danes na začetku v uvodnem pozdravu, se pripravljate, da bi bili ‘vojaki’ in pričevalci za Jezusa, kar je v današnjem času nekaj pogumnega, velikega in lepega.
Ko smo se včeraj srečali, sem lahko slišal, kako ste polni znanja, ko ste skupaj odgovarjali na vprašanja in drug drugega podpirali.
Prvi sad Svetega Duha je, da nas povezuje.
Povezuje nas z ljudmi, ki jih imamo radi, z našo družino, hkrati pa tudi kot verniki, kristjani nismo posamezniki, raztreseni naokrog, ampak smo skupaj v Cerkvi. Drug za drugega molimo, prosimo ter si izkazujemo tisto, kar je najpomembnejše. Kateri pa je ta največji sad Svetega Duha, ki si ga najbolj želimo? Ali je to znanje? Za vero ni najpomembnejše le znanje, čeprav je prav, da vemo. Apostol Peter nas v današnjem berilu spodbuja: »Vselej bodite pripravljeni odgovoriti, če vas kdo vpraša za razlog vaše vere.«
Razlog naše vere
Ko vas bo kdo vprašal, zakaj verujete, kaj mu boste rekli? Starejši to že veste, ker ste že dali v življenju marsikaj skozi. Otroci pa se tega počasi učijo.
Razlog naše vere je v tem, da nas ima Bog rad, da nas je vzljubil in za nas dal vse, da ne bi bili sami, še posebej v preizkušnjah in težavah. Zato je najpomembnejše znamenje naše vere križ, ki nas spominja, kako daleč gre Bog za nas.
Na srce sem vam položil našega pričevalca, duhovnika Izidorja Završnika, ki je dal svoje življenje za drugega talca, namesto katerega se je med vojno pustil ustreliti. Ob njem smo zapisali misel: »Če nas žene ljubezen, smo pogumni«. Ko imamo nekoga res radi, smo zanj zelo pogumni. Tako so npr. starši za svoje otroke pripravljeni narediti vse, ko pride stiska.
Če vas bo gnala ljubezen do Boga, ko boste videli in izkusili, da vam je Bog res v pomoč in vam je zvest, potem boste pogumni tudi za to, da boste kot kristjani pričevali, da je Bog izvor našega življenja, ki je človeka ne le ustvaril, ampak ga tudi odrešil. To pomeni, da nam je odvzel krivdo in nam takrat, ko nas hudi duh premaga, odpusti ter nam da moč, da lahko delamo drugače.
Odpuščanje je ključno v naših medsebojnih odnosih, saj bi se brez njega med nami nabralo toliko greha in jeze, da ne bi mogli več živeti drug z drugim. Če je tako v naših medsebojnih odnosih, je tako tudi v odnosu do Boga.
Dih
Sveti Duh nima svoje podobe, ampak je podoben dihu ali vetru. V hebrejščini se mu reče ruah, v grščini pneuma, v slovenščini pa dih ali duh. Kakor dolgo dihamo, tako dolgo živimo. Podobno je z vero – dokler kličemo Svetega Duha, smo duhovno živi.
Bog nam je poslal svoj dih, da bi bil res vedno z nami.
Bog ni nekaj od zunaj, pred čemer bi se le klanjali, ampak prebiva v našem telesu in v našem življenju. V nas rojeva sadove, kot so veselje, zadovoljstvo in vera.
Vendar pa Sveti Duh ne sili v človeka, zato ga moramo vsak dan povabiti z molitvijo: »Gospod, pridi v moje življenje! Daj mi moči in blagoslova, da bom izpolnil to, za kar me danes kličeš.«
Pri birmanskem zakramentu se dopolni zakrament, ki ste ga prejeli pri svetem krstu. Ko boste danes pred Bogom izrekli svoje ime, boste potrdili, da želite sprejeti Gospoda v svoje življenje in biti njegovi pričevalci. Bog vas ni izbral zato, da bi bili njegovi služabniki, ampak njegovi prijatelji. Prijatelja ne silim, da mora biti z mano, ampak počasi gradim odnos, da sem rad z njim, ker vem, da mu lahko zaupam in mi pomaga. Tak je naš Bog.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
