Škof Maksimilijan je v nedeljo, 10. maja 2026, podelil zakrament svete birme mladim v Šentjanžu na Vinski Gori.

Med pridigo je zbrane nagovoril:

»Dragi bratje in sestre, dragi birmanci in birmanke, ki ste se danes skupaj s starši in botri zbrali v naši župnijski cerkvi. Tukaj smo, da bi se zgodil binkoštni dogodek, po katerem hrepenimo in za katerega verujemo, da se bo dotaknil vseh nas. Posebej si želimo, da bi Sveti Duh nagovoril vaša srca z najpomembnejšim sporočilom: Dragoceni ste! In to ne le v očeh svojih staršev, ampak v očeh Boga, ki je ustvaril vas in ves svet. On vas želi spremljati skozi življenje, da bi bilo to polno, lepo in uresničeno.

Danes smo slišali Božjo besedo, ki nam govori po eni strani o tistem prvem trenutku, ko je Cerkev prejemala Svetega Duha in tako postajala Cerkev učencev in pričevalcev. Hkrati pa nam govori tudi o tistem najbolj svetem trenutku, ko se je Jezus poslavljal od svojih učencev ter jim podaril najbolj temeljno in najvažnejše sporočilo – da jih ne bo zapustil, da bo z njimi:

»Ostal bom pri vas vekomaj, poslal vam bom drugega Tolažnika, Duha, ki vam bo pomagal razumeti vso resnico, ki vas bo učil vsega in vam dal tudi moči, da boste to, kar je prav, lahko tudi izpolnjevali.« 

»Če me ljubite, se boste spolnjevali moje zapovedi.« 

Ko smo se pred časom srečali v Velenju na naših skupnih pripravah, ste bili zelo spodbujeni od vsega, kar ste slišali o veri, o Svetem Duhu, o vsem, kar so vam želeli kateheti in duhovniki položiti na srce. Če bi se danes vprašali, kaj je najpomembnejše za našo vero, znanje o veri gotovo ni najpomembnejši cilj verouka.

V današnjem evangeliju smo slišali, kako nam Jezus pravi: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« 

Gospod nas zelo dobro pozna in si ne dela utvar, da bomo samo enkrat nekaj slišali in potem postali čisto drugačni in njemu pokorni. Tudi vaši starši in vzgojitelji vedo, da se vam ni tako težko v šoli nekaj naučiti. Tudi oni vas učijo vsega, kar boste v življenju še potrebovali, vendar to še ne naredi človeka v polnosti. 

Največ se naučite takrat, ko začutite, da je nekaj narejeno in povedano iz ljubezni. Ko veste, da vas ima tisti, ki vam nekaj naroča, rad, in vam to naroča za vaše dobro. 

Z vero je podobno. Samo če bomo res imeli radi tistega, pred katerim smo, ki ga molimo, ki nas spremlja, se bomo trudili, da bi bili z njim, da bi ohranjali stike z njim, da bi ga poznali. Še več – če boste zares izkusili, da je On za vas naredil nekaj velikega.

Bog nam ne daje le zapovedi, ampak je za nas dal vse, kar je imel – samega sebe.

Danes smo v evangeliju slišali, da nam je dal svojega duha, svojo dušo ali z drugo besedo, svoje življenje. Če bomo to poskušali razumeti, bomo lahko živeli po njegovih besedah. In to je smisel vsakega učenja o veri: da bi začutili, da nas ima Bog rad in da je navzoč v našem življenju. 

»Če nas žene ljubezen, smo pogumni.« 

Na letošnje birmanske listke sem vam dal podobo našega svetniškega kandidata, duhovnika Izidorja Završnika, ki je, kot veste, dal svoje življenje za talca, ki so ga izbrali za usmrtitev, on pa je prostovoljno stopil na njegovo mesto. Na listkih imate ob njem zapisano: »Če nas žene ljubezen, potem smo pogumni. In če smo pogumni, postajamo bližnji.« 

Tako postajamo ljudje odnosa – ljudje, ki iščejo druge in ki jih drugi iščejo; ljudje, ki v svojem življenju lahko naredijo nekaj več in gredo preko sebe, ker vedo, da so ljubljeni in dragoceni, zato se lahko podarijo in darujejo. To je morda največji dar, ki nam ga Bog po Svetem Duhu polaga v srce. 

Danes smo v evangeliju slišali, da bo ta Duh ostal z nami, da je v nas. Ni nad nami ali okoli nas, ampak je v nas samih. Ko smo se pogovarjali o tem, komu je Sveti Duh podoben in kako si ga lahko predstavljamo, je morda najboljša prispodoba dih. Dokler dihamo, smo živi.

Bog se nam je daroval na način, da nas ne bi oviral, ampak da bi vsemu, kar delamo, dal svoje življenje. Zato vedno, ko vdihnemo, vdihnemo Božjega Duha. 

Duhovni očetje so rekli: ko vdihnete, kličite Božjega duha; ko izdihnete, pa naredite dejanje, ki je sad Božjega duha. To je ljubezen. To je dobro delo. To je lepa beseda. To je pripravljenost odpuščati. To so sadovi Svetega Duha: veselje, ljubezen, mir, spoštovanje, dobrotljivost, odpuščanje,…

Vse to v resnici presega naše človeške moči, ki se po naravi le borijo za svoje preživetje. Jezus pa nam pravi, da prava zmaga in življenje ne prideta iz premagovanja drugih, ampak da bomo resnično živeli le takrat, ko bomo pripravljeni sprejemati, dajati in darovati.

Jezus nam pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo.« Prepričan sem, da nihče izmed vas ne želi ostati sam, temveč želite živeti v polnosti. Živimo pa lahko le, če smo povezani z drugimi.

Zato s hvaležnostjo in odprtostjo danes sprejemamo potrditev daru Svetega Duha. Ta nas želi utrditi v zavesti, da smo ljudje odnosa. Zaveza, ki jo Bog sklene z nami in jo pri sveti birmi potrdi, nas dokončno povezuje z njim. Hkrati pa nas usposablja, da bomo tudi sami v življenju znali vedno znova sklepati zaveze z Bogom in bližnjimi ter jim ostali zvesti.«