Pred praznikom binkošti, v soboto, 23. maja ob 19ih, je škof Maksimilijan v župniji Celje – Sveti Duh z duhovniki in verniki obhajal binkoštno vigilijo.

V pridigi jih je nagovoril:

»Dragi bratje in sestre, dragi bratje duhovniki, dragi mladi!

Preveva nas veličastno molitveno ozračje binkoštne dvorane, tega svetega prostora prve Cerkve, ko se vsa Cerkev povezuje v molitvi. Ko kličemo, da bi se odprlo nebo, da bi se odprla srca in bi zmogli prejeti darove Duha – to moč Božjega življenja, ki je že v nas. Vendar tako zelo močno potrebujemo ta ogenj, da bi to Božje življenje v nas zagorelo in bi lahko tudi svoje človeško življenje lažje nosili.

Veličastno je v duhu in molitvi sprehoditi se skozi romanje izvoljenega ljudstva, ki smo ga danes slišali v branju Stare in Nove zaveze. To romanje skozi zgodovino odrešenja za Božjim klicem v resnici predstavlja človeško romanje in življenje vsakega izmed nas. Bog je Izraelce spremljal z mnogimi čudežnimi močmi in znamenji, da bi ga prepoznali in občutili, oni pa so vedno znova poskušali sami graditi pot do njega; svoje babilonske stolpe ali svoja zlata teleta.

Tako se pogosto dogaja tudi vsakemu izmed nas. Naša zgodba z Bogom je pravzaprav zelo razgibana: od trenutkov veselja in vzhičenosti do trenutkov dvoma in preplašenosti. Tudi mi žal prepogosto poskušamo sami poskrbeti zase, vzeti življenje v svoje roke, čeprav vedno znova izkušamo, da je to pretežko in da tega ne zmoremo. 

Tolikokrat sta naš Bog in naša molitev le navada, le beseda, ki se ne dotakne srca in zato našega življenja ne more dovolj korenito spremeniti ter nas osvoboditi.

Dokler Božjo besedo samo slišimo in se nam ne odprejo oči, da bi jo prepoznali kot dihanje v svojem življenju, je to zgolj knjiga na polici ali pa knjiga, iz katere se pri vsaki sveti maši berejo odlomki, ki so nam bolj ali manj razumljivi.

Ogenj Božje besede

Pa vendar Božja beseda, ki gre tolikokrat neopazno, včasih skoraj v spanju, mimo nas, vsebuje Božji ogenj, ki lahko spreminja. Vsebuje silo od zgoraj, ki lahko stopi tisto, kar ji izročamo: naš napuh, samovoljo, pa tudi našo žalost, solze in obup. To je ogenj, ki topi in vžiga ljubezen ter pogum. Če nas vžge za ljubezen, se lahko začne tista prava zgodba.

Ta beseda nam vedno znova poskuša v srce zašepetati, kdo v resnici smo v Božjih očeh in kdo je naš Bog.

Izraelci so se morali skozi svojo zgodovino truditi, da bi Boga prepoznali in ga vzeli zares, saj se jim je kljub znamenjem zdel daleč. Podobno se dogaja v življenju vsakega izmed nas. Ko pa iskreno prosimo in se odpiramo, se zgodi to, kar je zapisal apostol Pavel v pismu Rimljanom: Sam Duh prihaja na pomoč naši slabosti. On sam posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.

V Svetem Duhu se prepoznavamo

Danes zares računamo na Svetega Duha in ga kličemo, ko v imenu naše celotne krajevne Cerkve pred Boga prinašamo našo škofijo, naše župnije in duhovnike ter se zahvaljujemo za 20 let naše škofije, za leta njene mladosti. Verujemo in vemo, da Bog ve, kaj najbolj potrebujemo. 

Kljub velikim spremembam, ki se kot potres dogajajo, mu lahko zaupamo.

Gospod je tisti, ki nam bo vedno znova dajal namige, spodbude, besede in korake, da bomo znali iskati in se prav odločati. On pozna naše potrebe, ve za naše stiske, pozna pa tudi naše želje, pripravljenost, vero in hrepenenje, da bi bili njegovi ljubljeni učenci v tem času in prostoru.

V teh dneh ponovno izrekamo našo skupno molitev, našo skupno vizijo in sliko: da bi se v Svetem Duhu prepoznavali in oblikovali kot dejavna, sočutna in živa občestva, kot misijonarski učenci in voditelji v Jezusu Kristusu. 

To si želimo in to si v nas želi tudi Sveti Duh, v to zaupamo. Samo v Njem in z njegovo močjo lahko jasno vidimo dela, ki jih On opravlja v našem življenju. Samo On nam lahko daje moči za naslednje korake. 

Moč Cerkve in dotiki Duha

Apostol pravi: Ko nas žene Kristusova ljubezen, postanemo aktivni in pogumni. To so izkusili vsi svetniki. Moč Cerkve, ki je vedno znova doživljala krize in rasti, je bila prav v ljudeh, ki so se odprli Svetemu Duhu. Niso se več bali zase, niso več preštevali in računali le na lastne moči, ampak so sprejeli resnico in oznanilo, kako dragoceni in ljubljeni so v Božjih očeh. Zato so postali pogumni, da so lahko osvobojeni stopili v svet k bližnjemu in se niso več bali zase, ampak so res začeli živeti kot pravi učenci in apostoli.

Nekaj podobnega sem izkusil v tej župniji, ko sem se včeraj srečal z mladimi birmanci. Z navdušenjem sem poslušal njihova pričevanja o tem, kako se jih je Bog dotaknil. Ne s fanfarami ali izrednimi dogodki, ampak najpogosteje preko pričevanja prijateljev in bližnjih. Včasih le s tem, ko so se nekje zbirali, ko so bili malce drugačni ali ko so jih enostavno povabili medse. Ko so bili skupaj, se jih je Bog dotaknil in Sveti Duh je začel plesti zgodbo ter vezi. Iz tega, čemur smo lahko priča, raste nekaj novega. Rodi se tisto, kar imenujemo sadovi Svetega Duha: veselje, ljubezen, mir, potrpežljivost, sprejemanje in blagost.

To je tisto novo življenje, po katerem hrepenimo. To ni toliko v radikalnih zunanjih spremembah, ampak v tihem spoznanju, da je naše življenje lahko drugačno, če mu prisluhnemo, ga opazujemo ter v njem prepoznavamo Božje navdihe.

Gospod želi predvsem to, da bi bili rodovitni, srečni in izpolnjeni. Zato nam daje svojega Duha.

Zato prosimo danes kot občestvo, kot Cerkev, naj Gospod vedno znova nam in našim mladim vlije tega Duha. Naj prebuja klic življenja in da pogum ljudem, da stopijo za njim in spoznajo, da niso sami. Naj nam da moči, da bomo o tem znali tudi sami pričevati. Amen.«

Fotografije: Župnija Celje Sv. Duh