Na nedeljo Svete Trojice, 31. maja 2026, se je občestvo vernih iz vseh koncev celjske škofije zbralo v celjski stolnici, da bi se s svojim škofom, Maksimilijanom Matjažem, apostolskim nuncijem v Republiki Sloveniji, msgr. Luigijem Biancom in drugimi slovenskimi škofi, duhovniki, diakoni in redovnicami, zahvalili Bogu za 20 let življenja in delovanja Škofije Celje.
Pred sveto mašo so družine pripravile krajšo slavilno molitev, ob 16.00 pa se je začelo slovesno bogoslužje, ki ga je vodil apostolski nuncij. Glasbeno ga je bogatilo petje zbora in igranje orkestra pevcev in glasbenikov iz družin stolne župnije pod vodstvom Mateja Prepadnika.
Med darovanjem so predstavniki dekanij prinesli darove, ki so zaobjeli življenje in delo ljudi iz vseh delov škofije, ob koncu pa so predstavniki župnij iz rok škofa Maksimilijana prejeli Zbornik, ki je izšel ob 20. obletnici Škofije Celje. V njem je predstavljena preteklost in prihodnost škofije, za katero si želimo, da bi v prihodnjih letih uresničila vizijo – na različnih nivojih in v različnih skupnostih, občestvih in skupinah.
Za pogostitev ob druženju po maši je poskrbela Škofijska Karitas Celje s pomočjo dobrot, ki so jih velikodušno prispevale župnije.
Škof Maksimilijan je med homilijo nagovoril zbrane:
»Bogoslužno slovesnost ob 20-letnici ustanovitve naše celjske škofije obhajamo na praznik Svete Trojice. Ta praznik razkriva temeljno resnico o Bogu in o Cerkvi, ki se v polnosti uresniči prav v škofiji. Naš Bog namreč ni neko osamljeno vsemogočno bitje, ki bi bilo samo sebi zadostno, ampak je živo občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, ki jih povezuje darujoča ljubezen med njimi in do človeka. Človek in Cerkev sta odraz te Božje podobe.
Tudi krajevna Cerkev je namreč najprej občestvo vernikov, ki jih je Sveti Duh povezal iz različnih jezikov, kultur in ljudstev v eno Kristusovo Telo, ki skupaj slavi Boga in oznanja Božja dela, kakor nas je pred kratkim nagovoril binkoštni praznik – različnost v edinosti, ki ju povezuje ljubezen, ki je Sveti Duh.
Prepričan sem, da je bil navdih tega Božjega Duha ključen tudi na začetku pri snovanju naše celjske škofije. Samo Gospodov Duh je namreč mogel povezati ljudi od Posavja, Zasavja in Kozjanskega preko celjske kotline do Savinjskega sedla v eno škofijsko skupnost in jih utrditi v identiteti enega Božjega ljudstva.
Ustanovitev škofije leta 2006 je bila po eni strani odgovor na pastoralne izzive časa, da bi bila Cerkev bližje človeku in bi lahko zadihala z novim evangelizacijskim zagonom, kot ga je spodbujal sveti papež Janez Pavel II. Hkrati pa je bila tudi odraz presoje, »da so verniki s svojimi pastirji na tem področju toliko močni in zreli, da lahko prevzamejo polno odgovornost za ohranjanje in razvoj katoliške vere v svojem okolju« (A. Stres).
V teh dveh desetletjih se je zgodilo veliko pobud, ki so dajale konkretno obliko našemu cerkvenemu življenju. Hvaležni smo za vse, ki so soustvarjali to pot. Številni duhovniki, kateheti, katehistinje, animatorji in različni župnijski sodelavci so darovali svoje najboljše moči, da bi prebujali, prenašali in utrjevali vero v novih generacijah, da bi lahko bila Cerkev prepričljiva priča evangeljskih vrednot. Prepričan sem, da nobeno dejanje, ki je bilo narejeno iz ljubezni, ni izgubljeno iz Božjega načrta.
A ko danes obhajamo dvajset let celjske krajevne Cerkve, se dobro zavedamo, da živimo v času velikih sprememb. Naše okolje je večinoma le še formalno krščansko, vera v družbi ni več samoumevna. Če naši modeli oznanjevanja vzdržujejo le še zunanjo pripadnost Cerkvi, ne da bi ustvarili notranjo odločitev za Kristusa, jih je potrebno premisliti in spremeniti. Z vero, pogumom in ljubeznijo.
K temu pogumu je te dni spodbujal škofe tudi papež Leon XIV:
»Cerkev mora biti bolj pogumna pri odločanju za bistveno. Naj bodo pogumni duhovniki, da se bodo manj ukvarjali z ohranjanjem vsega, kar je, in bodo bolj svobodni pri oznanjevanju Kristusa.
Naj bodo pogumne kateheze, da bodo res pot uvajanja in trajne formacije krščanskega življenja.
Naj bodo pogumne in gostoljubne misijonarske župnije, kjer se družine zbirajo in obnavljajo z življenjsko silo evangelija.
Bodimo pogumni za poslušanje mladih, ne da bi krotili njihova vprašanja.
Vera se posreduje in raste tam, kjer obstajajo žive in velikodušne skupnosti, sposobne moliti in poslušati; skupnosti, v katerih Božja beseda ne ostaja na obrobju, ampak osvetljuje odločitve, kjer je evharistija resnično vir in vrhunec; kjer družine niso prepuščene same sebi; kjer revni niso zunanji prejemniki pomoči, ampak bratje in sestre, po katerih nam Gospod govori.« (Leon XIV., 28. maja 2026)
Prav zato smo v celjski škofiji pred leti hvaležno sprejeli povabilo papeža Frančiška, da stopimo na pot sinodalne prenove. Želimo se vedno bolj prepoznavati kot Cerkev živih občestev, kjer bi se lahko vsak posameznik močneje ovedel svojega krstnega dostojanstva in prepoznal svoje lastno poslanstvo v oznanjevanju evangelija. Sinodalna Cerkev je tista, v kateri lahko vsakdo ponudi dar, ki ga je prejel od Svetega Duha, za skupno izgrajevanje skupnosti. Sinodalna Cerkev ne išče moči, temveč bližino.
Povabljeni smo, da skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, da bi lahko te darove prepoznali in prejeli pogum za njihovo uresničevanje. Zavedamo se, da je sinodalnost predvsem učenje poslušanja in pogovarjanja – tako z Bogom kot med seboj. Izkušamo, da je to zahteven proces, ki kliče k zvestobi v molitvi in premišljevanju Božje besede ter k vsakodnevnemu prakticiranju dejanj usmiljenja in ljubezni. V takem ozračju tudi duhovni poklici ne bi smeli izostajati, ampak bi bili potrditev živosti občestva.
Na ta način bomo lahko uresničevali vizijo naše škofije, ki nam jo je Sveti Duh v teh letih iskanja pomagal odkriti: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.«
Upanje, da je ta vizija uresničljiva, nam daje prav današnja Jezusova beseda v evangeliju: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16)
Njegova zvesta ljubezen, ki nas hrani po zakramentih in nam prihaja nasproti tudi v naši nemoči in grešnosti, nas lahko vsak dan dela nove. To je moč, ki nas presega, moč Svetega Duha, ki nam je v krstu podarjena.
Želim vam, da bi lahko ob tem praznovanju začutili nekaj moči Božje ljubezni, ki prebiva v vas; da bi bili za to ljubezen hvaležni in da bi nekaj te ljubezni lahko priteklo tudi iz vas na ljudi, s katerimi živite ali jih srečujete.
Tako bodi, AMEN.«
škof Maksimilijan
Audio posnetek: Jože Potrpin
Fotografije: Damjan Kolšek
