Duhovniki in diakoni se v mesecu juniju spominjajo milostnih trenutkov, ko so z diakonskim in mašniškim posvečenjem prejeli dar službenega duhovništva in postali Gospodovi sodelavci in znamenje njegove prisotnosti med ljudmi. Zato se po povabilu škofa zberejo na t.i. Dies sanctificationis ali dan posvečenja, kjer v bratski skupnosti poživijo svojo poklicanost in hvaležnost za dar duhovništva.

Celjski duhovniki in diakoni so Dies obhajali v Libojah, pri cerkvi sv. Neže, v sredo, 3. junija 2026. Med sveto mašo jih je nagovoril škof Maksimilijan, generalni vikar Rok Metličar pa je predstavil duhovnike jubilante in jim v imenu prisotnih voščil ob njihovih jubilejih:

msgr. Jožef Vratanar  in  Anton Šeruga (65 let – diamantna mašnika), dr. Vinko Škafar OFMCap in Anton Hribernik SDB (60 let – biseromašnika), Jože Hribernik, Niko Krajnc, Viljem Pustoslemšek OFM in Feliks Golob SDB (50 let – zlatomašniki) ter Mitja Markovič (25 let – srebrnomašnik).

Skupaj so zmolili posvetilno molitev Božji Materi Mariji in molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Izidorja Završnika s prošnjo za nove duhovne poklice.

Po sveti maši so se duhovniki razdelili v manjše skupine in si v pogovoru v Duhu podelili pomembne in lepe stvari v letošnjem pastoralnem letu, skrbi, ki jih bremenijo, in želje za prihodnost.

V sproščenem bratskem druženju so se zadržali pri skupni mizi, polni dobrot, ki so jih pripravili sodelavci Karitas.

Nagovor škofa Maksimilijana

Škof jih je nagovoril ob dnevni Božji besedi in pismu papeža Leona duhovnikom:

Današnje praznovanje dneva našega posvečenja ( Dies sanctificationis), še posebej ob 20- letnici naše škofije, nas povezuje predvsem v hvaležnosti. Hvaležnosti Bogu za dar poklicanosti, za milost posvečenja in za leta, ki smo jih smeli preživeti v službi evangelija.

Ob takšnih jubilejih se vedno znova vračamo k začetkom, k trenutku, ko smo zaslišali Gospodov glas in mu odgovorili z zaupanjem.

K temu nas močno nagovarja tudi današnja Božja beseda (2 Tim 1,1-3.6-12; Mr 12,18-27), še posebej Drugo pismo Timoteju. Gre za duhovno oporoko velikega apostola Pavla, največjega misijonarja in škofa mlademu škofu, dragem Timoteju iz Listre, ki ga je postavil za škofa v Efezu. Pavel ne govori najprej o nalogah in uspehih, ampak o milosti: »Poživi Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok.«

To je beseda, namenjena vsakemu izmed nas. Tudi po desetletjih služenja ostaja resnica, da duhovništvo ni najprej naše delo, ampak Božji dar. Dar, ki ga moramo vedno znova oživljati.

Prav to poudarja tudi papež Leon XIV. v apostolskem pismu, ki ga je 8. decembra 2025, na praznik Brezmadežne, ko smo naredili prve bogoslovske obljube v Marijini kongregaciji, poslal vsem duhovnikom. Naslovil ga je Apostolsko pismo zvestobe, ki rodi prihodnost.

Zapisano je bilo ob 60-letnici koncilskih odlokov 2. vatikanskega zbora o duhovništvu (Optatum Totius in Presbyterorum Ordinis). Pismo nas vabi, da bi vedno znova premislili svoj duhovniški dar, ki smo ga na začetku prejeli ter, kot pravi Pavel Timoteju, »poživili Božjo milost, ki je prišla v nas po polaganju škofovih rok.«

Duhovniška zvestoba

Cerkev je v teh letih razvila koncilski nauk še posebej z vidika občestvenosti. Zato papež spodbuja, da bi »skupaj premislili identiteto in delo posvečenih služabnikov v luči tega, kar Gospod danes zahteva od Cerkve, in nadaljevali veliko delo posodabljanja 2. vatikanskega koncila.« Predlaga razmislek, kaj pomeni živeti duhovniško zvestobo. V pismu izpostavlja pet vidikov te zvestobe:

1. Zvestoba in služenje

Vsak poklic se rodi iz osebnega srečanja s Kristusom. »Pred vsako obveznostjo, pred vsako dobro osebno težnjo, pred vsako službo je Učiteljev glas, ki kliče: ‘Hodi za menoj’« (Mr 1,17). Zato se je vedno znova potrebno vračati k temu Gospodovemu pogledu, ki se je zgodil v moji »Galileji« na mojem začetku. Ta pogled je takrat ogrel moje srce in poživil mojo ljubezen.

Okrepimo to hvaležnost, da je bil ta poklic in pogled zastonjski in svoboden Božji dar. Bog nam ga je podelil ne po naših zaslugah, ampak iz svoje ljubezni in modrosti.

Klic v posvečeno duhovništvo je svoboden in zastonjski Božji dar. Pokorščina svojemu poklicu se gradi vsak dan s poslušanjem Božje Besede, obhajanja zakramentov – zlasti evharistične daritve.

Papež Benedikt XVI. je ob sklepu leta duhovniškega leta 2010 dejal: »Želeli bi ponovno prebuditi veselje nad tem, da nam je Bog blizu in hvaležnost, da se izroča naši šibkosti.«

2. Zvestoba in bratstvo

Znotraj temeljnega bratstva, v katerega nas Bog kliče, je koncil poudaril posebno bratstvo med posvečenimi služabniki, ki je utemeljeno v samem zakramentu svetega reda.

Duhovništvo je prej kot naloga, ki jo moramo opravljati, dar, ki ga smemo živeti.

Duhovniki hrepenimo in si želimo bližine, sprejetja in občestva. Izziv in naloga za nas je posebno bratstvo med nami, za katerega smo poklicani in obdarjeni. Gospod nam daje milost, da lahko to bratstvo živimo.

Zvestoba občestvu pomeni najprej preseganje skušnjave individualizma. Noben pastir ni sam. Gospod jih je postavil dvanajst in jih imenoval apostole, učence, da bi bili z Njim. Ko so z Njim, jih lahko pošilja oznanjat in imajo moč ozdravljati (Mr 3,14).

Papež v pismu pravi: »Želim, da bi se v vseh krajevnih Cerkvah mogla pojaviti obnovljena vnema za vzpostavljanje in spodbujanje izvedljivih oblik skupnega življenja.« Leon ne govori o teoriji, ampak se zaveda časa, prostora in razmer, v katerih živimo. Zato nas spodbuja iskati izvedljive načine, kako živeti duhovniško bratstvo.

»Po drugi strani pa je treba omeniti, da se duhovniško občestvo ne more nikoli opredeliti kot izenačevanje posameznikov, karizem ali talentov.« Poklicani smo kot posamezniki, vsak s svojimi lastnostmi in karizmami. S tem smo povabljeni, da živimo duhovniški poklic. Vsako duhovništvo je posebno, ni nekega skupnega modela. V tem okviru nam je lahko, pravi papež, spodbuda služba stalnega diakona. Tisti, ki živijo svojo poklicanost v družinah, se morajo za graditev tega občestva truditi, da lahko živijo to občestvo.

»Predvsem služba stalnega diakona, ki je oblikovana po Kristusu Služabniku, je živo znamenje ljubezni, ki ne ostane površinska, ampak se skloni, posluša in se daje v konkretnih odnosih.«

3. Zvestoba in sinodalnost

Leon tu citira koncilski odlok Presbyterorum Ordinis, ki govori o identiteti duhovnika. Pokaže na tri temeljne koordinate duhovniške identitete: odnos s škofom, zakramentalno občestvo in bratstvo z drugimi duhovniki, odnos z vernimi laiki. Na tem področju je še veliko dela. Spodbuda sinodalnega procesa je močno povabilo Svetega Duha, da v tej smeri naredimo odločilne korake.

Zato želi papež povabiti duhovnike, »da na neki način odprejo svoje srce in se udeležijo teh procesov« povezovanja, soodločanja, ali kot pravi sklepni dokument sinode, spreobrnitev naših odnosov in našega delovanja. »Namesto da bi bili prvi ali da bi vse naloge osredotočali nase, naj mnogovrstne karizme laikov, tako nižje kakor višje, s čutom vere odkrivajo, z veseljem priznavajo in skrbno gojijo.«

To ne pomeni zmanjšanja duhovniške identitete in enkratnosti, ampak realna človeška normalna pomoč. Ker nismo stroji zakramenta, ampak smo ljudje zakramenta. Zato ne moremo izpolniti poslanstva sami.

4. Zvestoba in poslanstvo

»Poslanstvo je vedno izstop iz samega sebe. Izstopi iz samega sebe, izstopi in išči Boga v adoraciji, izstopi in daj svojemu ljudstvu to, kar ti je bilo zaupano, in tvoje ljudstvo bo poskrbelo, da boš začutil in okusil, kdo si, kako ti je ime, kakšna je tvoja identiteta in te bo razveselilo stokratno, kakor je Gospod obljubil svojim služabnikom.«

»Če duhovnik ne izstopi iz sebe, olje posvečenja postane žarko in maziljenje ne bo moglo biti rodovitno«, je pri krizmeni maši leta 2014 dejal papež Frančišek.

»Tako se duhovniški poklic razvija med veseljem in napori ponižnega služenja bratom, ki ga svet pogosto ne priznava, čuti pa globoko žejo po tem.«

Papež Leon nas pri tem svari pred dvema skušnjavama, ki ju je potrebno premagovati:

Miselnost učinkovitosti, ko posameznika vrednotimo po dosežkih, po količini, po uresničenih projektih, namesto da bi se vrednotili po tem, kar smo pred Gospodom in v njegovih očeh.

Druga skušnjava, ki jo je potrebno premagovati, pa je ravnodušnost, ko se, prestrašeni zaradi dogajanja v okolju, umaknemo vase, zavrnemo izzive evangelizacije in zavzamemo lenoben in defetističen pristop.

»Da bi premagal ti dve skušnjavi in da bi živel veselo in rodovitno služenje, mora vsak duhovnik ostati zvest poslanstvu, ki ga je prejel, se pravi daru milosti, ki mu ga je prenesel škof med duhovniškim posvečenjem. Zvestoba poslanstvu pomeni sprejeti vzorec, ki nam ga je izročil sv. Janez Pavel II., ko je vse spomnil, da je pastoralna ljubezen vodilo, ki združuje duhovnikovo življenje. Da bi ohranjal živ ogenj pastoralne ljubezni, se pravi ljubezen Dobrega pastirja.«

Papež Leon pravi, da je potrebno ohranjati harmonijo med kontemplacijo in akcijo, vendar te harmonije ne smemo iskati z nekim mučnim uravnoteženjem, ampak si enostavno vzeti čas za velikonočno razsežnost naše vere.

Zaradi tega pa je treba »modro ovrednotiti uporabo družbenih omrežij in vseh danes dostopnih orodij, pri čemer moramo kot vzorec razločevanja sprejeti vzorec služenja evangelizaciji. ‘Vse mi je dovoljeno, toda vse ne koristi’« (1 Kor 6,12).

Današnjemu berilu je sledil evangelij, ki je v center postavljal to resnico, da Bog presega naše predstave in misli. Farizeji in pismouki, poznavalci pisem, so prišli provocirat Jezusa iz svoje logike: »Čigava izmed njih bo torej žena ob vstajenju, ko bodo vstali?« (Mr 12,23). Tudi mi si včasih dajemo veliko skrbi s stvarmi, ki bi jih lahko bolj pogumno prepustili Bogu v reševanje: kako bodo zakramenti delovali na druge, kako se bodo drugi spreobrnili,… Božja logika je drugačna. Tega se moramo vedno znova zavedati.

5. Zvestoba in zaupanje v prihodnost

Naša vera se bistveno razlikuje od vsega ostalega prav po moči zaupanja in vere v prihodnost. Lansko jubilejno leto upanja je še posebej pokazalo, kaj lahko krščanstvo ponudi svetu. Če kdo, imamo mi razlog upanja, iz katerega lahko živimo in se ne pustimo zlomiti mentaliteti okolja, ki je individualistična in potrošniška.

Papež nas spodbuja, naj spričo pomanjkanja duhovniških poklicev preverimo rodovitnosti naših pastoralnih praks. Res je, da so razlogi za to krizo pogosto lahko različni, »vendar moramo hkrati imeti pogum, da mladim ponudimo močne in osvobajajoče predloge, in da v delnih Cerkvah rastejo okolja in oblike mladinske pastorale, ki bodo prežeta z evangelijem, kjer se lahko pokažejo in dozorijo poklici za popolno podaritev samega sebe.«

Papež želi, da bi obhajanje naših obletnic v nas obudilo nove binkošti. Ta prošnja in klic k Svetemu Duhu se dogaja tudi ob naši viziji, ki smo si jo zastavili. Gospod nam je po Svetem Duhu dal vse potrebne moči in milosti, da bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo – da ostajamo romarji upanja v tem svetu in med Božjim ljudstvom, kamor smo poklicani.

Na koncu se vrnimo k Pavlu. Njegove besede so morda najlepša jubilejna izpoved duhovnika:

»Ne sramujem se, saj vem, komu sem veroval.«

Ne pravi: vem, koliko sem dosegel. Ne pravi: vem, koliko sem naredil. Pravi: vem, komu sem veroval. To je skrivnost vztrajnosti. To je skrivnost duhovniške zvestobe.

Naj bo zato današnji jubilej predvsem obnova našega zaupanja v Kristusa. In naj bo naša molitev podobna Petrovi ob Galilejskem jezeru: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim«, da bo lahko naša zvestoba še naprej rojevala sadove za prihodnost Cerkve in sveta.

Amen.

Rok Metličar, generalni vikar – predstavitev in voščilo duhovnikom jubilantom

Ko danes gledamo na 65, 60, 50 in 25 let duhovniške službe, ne štejemo predvsem let, temveč se veselimo Jezusovih besed: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil.« Zavedamo se, da so jubileji duhovništva zgodbe o Bogu, ki kliče, spremlja, odpušča, dviga in vodi.

Petinšestdeset let duhovništva – diamantni  mašnik – jubilant Antona Šeruga. Koliko krstov, spovedi, maš, pogrebov, srečanj, molitev in tihih žrtev je zajetih v teh letih! Podobno velja za biseromašnika p. Vinka Škafarja in salezijanca Antona Hribernika, ki dopolnjujeta šest desetletij hoje za Kristusom in oznanjanja veselega sporočila. Zlata mašnika Niko Krajnc in Jože Hribernik ter srebrnomašnik Mitja Markovič pa nas spominjate, da se ista milost duhovništva pretaka skozi različne generacije.

Današnje praznovanje ni le zahvala za jubilante, ki ste med nami, ampak tudi za tiste, ki se nam zaradi starosti, zdravja ali drugih obveznosti niso mogli pridružiti. V duhu in molitvi so z nami diamantni jubilant msgr. Jožef Vratanar, biseromašnik salezijanec Antona Hribernika, zlatomašnika pater Viljem Pustoslemšek in salezijanec Feliks Golob. Tudi z njimi smo povezani v tem bogoslužju.

Dragi jubilanti, ob vas, se pred nami razgrinja lepa doba  zgodovine Cerkve na Slovenskem. Duhovniške poti so bile tako različne, vendar jih povezuje ista milost poklicanosti in ista zvestoba Kristusu, ki vas je nekoč poklical in vas vseskozi spremlja.

Posebej pomenljivo znamenje sta brata iz družine Hribernik Jože in Anton biseromašnik in zlatomašnik. Vajin brat Vili Hribernik pa je zlato mašo obhajal že lani. Tri duhovniške poklicanosti v eni družini so lep spomin, da Bog še vedno kliče iz naših domov, kadar najde odprta srca in družine, ki znajo živeti iz vere. Takšni zgledi so za naš čas dragocena spodbuda in tiho vprašanje vsem našim župnijam: kako ustvarjamo prostor, kjer lahko mladi zaslišijo Božji klic?

Ob visokih jubilejih se človek nehote vpraša:

Kaj ostane po desetletjih duhovniške službe? Ne toliko zgradbe, načrti ali dosežki. Ostanejo ljudje, ki so po duhovniku srečali Kristusa. Ostanejo molitve, ki jih pozna samo Bog. Ostanejo trenutki, ko je duhovnik stal ob človeku v največjem veselju ali najgloblji bolečini. Ostane ljubezen, ki se je darovala.

Sveti Janez Marija Vianney je dejal: »Duhovništvo je ljubezen Jezusovega Srca.« Prav to vidimo v življenju naših jubilantov. Duhovništvo ni najprej poklic uspeha, ampak poklic darovanja. Leta niso znamenje obrabljenosti, ampak rodovitnosti. V Božjem kraljestvu je največkrat najrodovitnejše prav tisto, kar je bilo darovano v skritosti, potrpežljivosti in zvestobi.

Na Duhovniški dan posebej prosimo za milost svetosti. Ne svetosti izrednih dejanj, ampak svetosti vsakodnevne zvestobe. Ljudje od nas ne pričakujejo popolnosti, pričakujejo pa, da bomo pripadali Kristusu. Prav to je najlepše pričevanje, ki nam ga danes dajete naši jubilanti.

Fotografije: br. Jože Strojin in Janko Rezar