Škof Maksimilijan je v nedeljo, 14. junija 2026, najprej obiskal občestvo pri Sv. Joštu, ki je najvišje ležeča župnija v celjski škofiji, z njimi obhajal sv. mašo, po maši pa blagoslovil dve obnovljeni kapeli in pokopališki križ. Najbolj zaslužnim je izročil tudi posebna škofijska priznanja.

Opoldne se je škof v Dobrni srečal s člani združenega župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta in jih spodbudil, naj vztrajajo na poti sinodalne prenove, da bodo poleg skrbi za sakralne objekte v obeh župnijah gradili tudi živo občestvo Jezusovih učencev. To se bo dogajalo predvsem v skrbi za pastoralo odraslih in družin, v poslušanju Božje besede, skrbnem oblikovanju bogoslužja in negovanju osebne in skupne molitve.

K temu jih je škof spodbujal tudi pri sv. maši:

Vsaka sveta maša je zahvala. Že sama beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Bogu se zahvaljujemo za to, da smo, da je On z nami, da nam pripravlja darove, da lahko živimo. Zahvaljujemo se za življenje, o katerem lahko vedno znova ugotavljamo, da je dar, ki ga nimamo iz svojih moči ali sposobnosti, temveč smo ga prejeli. Vsi smo bili z njim obdarovani.

Današnja Božja beseda (2 Mz 19,2-6; Mt 9,36-10,8) nas posebej vabi, da se zahvalimo za tisto temeljno in najosnovnejše: da smo tudi mi nekoč zaslišali Božji klic in se mu odzvali. Ali smo se tega klica zavedali? Ali je naša vera odgovor na ta klic? Tega morda niti ne vemo. Komu se lahko zdi, da se je med verniki znašel po naključju, po starših ali družini, da je spontano prišel v cerkev. Pa se niti ne zaveda, da je na začetku vsakega življenja Nekdo, ki nas pokliče, nas vabi, mi pa odgovorimo. Lahko odgovarjamo brez neke posebne zavesti, pa vendar v življenje nismo stopili sami. Bilo nam je podarjeno. Tudi v Cerkev nismo stopili sami, ampak smo bili vanjo prinešeni in poklicani.

Slišali smo o Jezusovem prvem javnem dogodku, o začetku poti, ki ji pravimo naša vera, naše krščanstvo. Evangelij pripoveduje, da ko je Jezus hodil po Galileji, je videl ljudi, ki so se mu zasmilili, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Zato jih je začel učiti. Hkrati pa je začel klicati tudi ljudi, ki bodo skupaj z njim, ob njem in po njem skrbeli drug za drugega. To je koren Božjega klica.

Bog nas kliče v življenje, da bi ga sprejeli kot dar in kot izziv. Z življenjem smo prejeli največ, kar imamo, in ta dar raste ter živi samo tako, da se podarja naprej.

Papež Frančišek je pogosto uporabljal zelo žive prispodobe. Dejal je, da če Cerkev ne bo več oznanjala, klicala, če ne bo videla stiske ubogih in jim služila, potem nima več pravega namena. Duhovnikom je rekel: »Če vaše posvečeno življenje in vaše posvečene roke ne bodo več blagoslavljale in iskale ljudi v stiski, bo olje posvečenja postalo žarko in ne bo nikomur več koristilo.«

Danes smo slišali, kako Jezus pokliče prvih dvanajst apostolov in pravi: »Žetev je velika, delavcev pa malo.« Ko slišimo njegove besede: »Prosite Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev,« najprej pomislimo na to, naj prosimo za nove duhovnike, za nove Jezusove apostole, za tiste, ki bodo njegovo besedo živeli, oznanjali in uresničevali zakrament njegove navzočnosti med nami.

Res je: brez teh prič njegove ljubezni Cerkev ne bo mogla preživeti in opravljati svojega poslanstva. Vendar pa te priče niso dovolj. Kakor smo slišali v prvem berilu, je Mojzes opominjal ljudstvo: »Bodite zvesti zavezi, ki jo je Bog sklenil z vami. Vi ste duhovniki in Bogu posvečeno ljudstvo.«

Vsi mi, ki smo po krstu prejeli Svetega Duha in postali del Kristusovega telesa, smo sprejeli tudi ta klic: da vsak na svoj način oznanjamo in pričujemo o Bogu in njegovemu evangeliju.

Toda pred pričevanjem se mora zgoditi še nekaj. Evangelij pravi, da je Jezus poklical k sebi svojih dvanajst učencev, da bi bili z njim in da bi jih pošiljal oznanjat in ozdravljat.

Tudi nas je Bog najprej poklical, da bi bili z njim. Da bi ga spoznavali, ob njem rasli, da bi se naše srce dotaknilo njegovega srca. Da bi ga prepoznali kot živega Boga, ki vidi stisko svojega ljudstva, vidi mojo stisko in moje življenje ter želi vstopiti prav v to mojo konkretnost.

Ne moremo govoriti v njegovem imenu in biti njegovi učenci, če mu prej ne dovolimo, da vstopi v naše srce. Če nimamo vsakodnevnega odnosa z njim, ga ne moremo zares oznanjati. Prepoznavamo ga v velikih in lepih stvareh, pa tudi v skromnih in preprostih. Takrat, ko smo močni, in tudi takrat, ko smo šibki.

Zato ga danes še posebej prosimo, da bi živeli njegovo poslanstvo in bili resnično sinodalna Cerkev, kakor vas vedno znova spodbuja gospod župnik – Cerkev bratov in sester, v kateri vsak s svojimi darovi in karizmami gradi občestvo, da lahko skupaj pričujemo in hodimo po poti vere. V tem bomo lahko rasli samo, če bomo v svojem srcu vedno znova gradili odnos z Njim. Gradimo ga v molitvi, z besedami, pa tudi v trenutkih, ko smo preprosto z Njim; odkriti, odprti, ko mu izročamo to, kar smo. Ko računamo nanj in se zavedamo, da je On Gospod našega življenja, mi pa odkrivamo njegov načrt in po njem živimo.

Mojzes je danes to zelo lepo izrazil z besedami: »Sami ste videli, kaj je Bog za vas že storil in kako vas je nosil na orlovih perutih ter vas pripeljal k sebi.« Tudi vsakega izmed nas Gospod nosi na teh orlovih perutih. Včasih to prepoznavamo po priprošnji svetnikov, ki nam pomagajo in nas spodbujajo. Bog nam daje svojega Svetega Duha, da bi vedno bolj mislili, čutili in delali to, kar je pred nas položeno kot Božji načrt, ter postajali njegovi ljubljeni sinovi in hčere.

Ko bomo živeli kot ljubljeni Božji otroci, bomo lahko tudi njegovi apostoli in učenci.

Danes pri tej sveti maši prosimo za vse naše otroke, za ves mladi rod, za naše družine in za Cerkev, da bi rasla v svoji rodovitnosti tudi v duhovnih poklicih. Amen.

Fotografije: Ivan Avberšek