V nedeljo, 12. 7. 2026, se je na Komnu (1640 m) zbralo veliko število vernih planincev in ljubiteljev gora, saj je škof Maksimilijan ob 12. uri daroval sveto mašo v prenovljeni kapeli sv. Cirila in Metoda. Prenovljeno leseno kapelo je v navzočnosti župnika Damjana Kejžarja tudi blagoslovil in zaslužnim za prenovo podelil priznanja.

Popoldne ob 15.30 pa je škof Maksimilijan v prisotnosti župnikov Damjana Kejžarja z Ljubnega in  domačega župnika Ivana Hrastnika blagoslovil tudi nov križ na Travniku, delo mojstra Ambroža Ugovška s Florjana.

V Planinskem društvu Ljubno so zapisali: »Križ pa ni samo delo pridnih in ustvarjalnih človeških rok, ampak tudi znamenje Božjega učlovečenja in neskončne Božje ljubezni do človeka, ki se uresničuje v odrešenju po Jezusu Kristusu. Dogodek je na Travnik privabil veliko število pohodnikov, katerim bo križ sedaj tudi znamenje na njihovih planinskih poteh. Za opravljeno delo se je gospodu Ambrožu in pomočnikom pri postavitvi, obema župnikoma in drugim, ki so prispevali k postavitvi križa, zahvalil predsednik PD Ljubno Bernard Štiglic.«

Škof Maksimilijan je zbrane pri sveti maši v prelepi »katedrali« gorske narave nagovoril:

Prilika o sejalcu nam je dobro znana (Mt 13,1-23) in je ena redkih svetopisemskih pripovedi, kjer Jezus svojim učencem prispodobo tudi neposredno razloži. Vprašajmo se, kaj nam Bog želi povedati tukaj, na tej gori ob tem čudovitem razgledu, kamor nas je pripeljal z določenim namenom. Prepričan sem, da se je vsak izmed vas odzval notranjemu klicu, ki vas je nagovoril, da naredite nekaj ne le za svoje telo, temveč tudi za svojo dušo in življenje. Čeprav morda še ne vemo natančno, kaj nam Bog tukaj pripravlja, nam današnja prilika o sejalcu ponuja izhodišče: vsak si želi, da bi tisto, kar v življenju seje, obrodilo sad.

Prerok Izaija nas v prvem berilu opominja, da je z Božjo besedo podobno kot z dežjem: ne vrne se v nebo, ne da bi prej napojila zemljo in omogočila rast. Bog nam želi le dobro in vse, kar prihaja od njega, je v resnici dobro. Božja beseda se nikoli ne vrača k Bogu brez uspeha. Vedno opravi to, za kar jo je poslal (Iz 55,10-11).

Toda seme pada na pot, na skalo in med trnje; le ena četrtina pade na dobro zemljo in bogato obrodi. Morda to najbolje razume kmet, ki je neposredno odvisen od priprave zemlje, vendar sejemo vsi. Starši v svoje otroke sejete svoj zgled in besedo, z željo, da bi zrasli v dobre, srečne ljudi.

Bog človeku podarja svojo Besedo z jasnim namenom: da bi se človek spreobrnil in da bi ga Bog lahko ozdravil.

Težava nastane na naši strani. Človeško srce rado otopi. »… posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna.« Pojavi se duhovna lenoba, ko se nam Besede ne ljubi poslušati, kaj šele po njej živeti. Ko pridejo stiske, raje ravnamo po svoje, naše notranje prostore pa hitro preplavijo posvetne skrbi ter mik bogastva in moči. To je morda nevarnejša oblika duhovne bolezni prav zato, ker je tako običajna.

Če nismo pozorni, začnemo pozabljati na bistveno, kot sta molitev, pogovori, čas drug za drugega.

Ekrani dobivajo marsikje prevladujočo pozornost. Paradoksalno je, da nas naprave, ki naj bi nas povezovale s svetom, pogosto osamljajo. Če ne negujemo svojih odnosov, ti zamrejo. Velja star pregovor: »Daleč od oči, daleč od srca«. Tako, kot se planinski pašniki brez nege hitro zarastejo, tako tudi naši odnosi in duhovno življenje potrebujejo stalno skrb.

Kapela kot znamenje spomina: Ta kapela, ki jo danes blagoslavljamo, ni kraj nadnaravnih čudežnih moči, saj je Bog povsod – v naših srcih in odnosih. Je pa dragoceno znamenje, ki prebuja naš spomin. Spominja nas, da nismo večni in da so bili pred nami naši predniki, ki so nam z vero in ljubeznijo nekaj izročili. To dediščino je treba negovati, podobno kot to stavbo, to planino ali naše domove.

Bog želi iz našega življenja narediti nekaj velikega, vendar le, če se ne zapremo vase zaradi strahu za preživetje ali preobremenjenosti z delom. Če dopustimo, da nam življenje in odnosi polzijo iz rok, bomo na koncu ostali sami.

Prošnja zavetnikoma Cirilu in Metodu: Danes prosimo zavetnika te kapele, svetnika Cirila in Metoda, za varstvo in blagoslov. Onadva sta nas naučila slovenskega jezika, a prosimo ju, naj nas naučita predvsem prave medsebojne govorice. Naj nam pomagata, da se bomo razumeli na globlji ravni – da si ne bomo sporočali le fizičnih potreb, temveč si bomo znali pripovedovati o svojih izkušnjah z Bogom, o njegovi navzočnosti in drug drugemu namenili besede spodbude, ki ne nagovorijo le razuma, ampak tudi srce.
AMEN

BLAGOSLOVNA MOLITEV pri novem križu na Travniku:

Daj, postoj!
Obriši čelo,
poglej okrog.
Vse to je Božje delo.

Gospod, naš Bog, Stvarnik teh mogočnih gora, rodovitnih pašnikov in vsega vidnega sveta. Zbiramo se na Travniku, v čudovitem gorskem svetu, ki se dviga nad dolino Savinje med Malim in Velikim Travnikom, obdani z zelenimi planjami, širnimi razgledi in lepoto tvojega stvarstva se zavedamo, da je vsa narava in mi sami z njo delo tvojih rok. Celotno stvarstvo skupaj z nami vzdihuje in hrepeni po polnosti tvojega življenja.

Sredi teh gorskih pašnikov smo postavili križ tvojega Sina. Naj bo znamenje tvoje usmiljene ljubezni, ki premošča vsak naš strah, minljivost in trpljenje. Prosimo te, poglej na svoje ljudstvo, zbrano na tem gorskem svetu, in z ljubeznijo blagoslovi (+) ta križ. Naj bo za nas to znamenje upanja, da nobeno trpljenje ni primerljivo s slavo, ki nam jo podarjaš, naj bo to kraj počitka, hvaležnosti in miru, kjer si bodo pohodniki ob osupljivih razgledih zahvalili za dar vere ter začutili svobodo Božjih otrok. Nebeški Oče, usliši molitve vseh, ki se bodo ob tem znamenju ustavili v tišini, občudovali lepoto teh gorskih pašnikov in iskali tvoj objem. Naj nas pogled na ta križ vedno znova dviguje iz minljivosti sveta v upanje večnosti.

Po Kristusu, našem Gospodu.

Vsi: Amen.

Fotografije: Franjo Atelšek in Viljem Kaučič