»Pol stoletja hvaležnosti za tihe sodelavce naših župnij«

Na god svetih Marte, Marije in Lazarja, 29. julija 2026, je župnija sv. Martina na Teharjah gostila jubilejno srečanje župnijskih gospodinj ter vseh, ki po župnijah nekdanje mariborske škofije, danes Mariborske metropolije, skrbijo za gospodinjstvo, urejenost župnišč, čiščenje, krašenje in vzdrževanje cerkva.

Zbrane je pri zahvalni sveti maši nagovoril celjski škof Maksimilijan, ki je skupaj z navzočimi duhovniki poudaril pomen tihega in zvestega služenja Cerkvi po zgledu svetih Marte, Marije in Lazarja. Po maši in skupnem kosilu so udeleženci romali v romarsko cerkev sv. Ane nad Teharjami, kjer so skupaj obhajali večernice.

Srečanje ob mizi je bilo v zelo prijetnem vzdušju ob gostoljubnosti domače župnije in Škofijske Karitas Celje. Pesem, pogovor, veselje in medsebojna povezanost so znova pokazali, da so ljudje, ki v ozadju skrbijo za lepoto in urejenost naših cerkva ter župnij, nepogrešljiv del življenja Cerkve. Jubilejno srečanje je bilo predvsem iskrena zahvala za desetletja njihove zvestobe, požrtvovalnosti in predanega služenja.

Škofov nagovor pri sveti maši:

»Drage župnijske gospodinje, dragi župnijski sodelavci, dragi duhovniki!

Iskreno sem vesel, da se lahko na praznik svetih Marte, Marije in Lazarja srečam z vami.

Danes zjutraj, preden sem se odpravil sem, me je tajnik vprašal, ali slučajno vem, katerih fotografij imam poleg birmanskih v svojem škofovskem albumu največ: “selfijev” z gospodinjami. :) To morda že samo po sebi kaže, kako pomembne osebnosti so gospodinje na vsaki župniji – ne samo za župnika, duhovnika ter župljane, ampak navsezadnje tudi za škofa, ki pride vsake toliko časa na obisk.

Praznik Jezusovih prijateljev je priložnost, da se spomnimo vseh, ki s tihim in zvestim služenjem pomagate, da naše župnije niso le kraji, kjer se nekaj organizira ali opravi, ampak postajajo domovi. Ve, žene, ste tihe spremljevalke in priče življenja v posamezni župniji. Navzoče ste velikokrat ne toliko s svojo pojavo, temveč s svojo tiho držo in ljubeznijo. Zato se vam želim danes v imenu Cerkve, v imenu vseh naših škofov in duhovnikov za to še posebej zahvaliti.

Papež Frančišek je praznik svete Marte razširil na praznik vseh treh Jezusovih prijateljev: Marte, Marije in Lazarja. Zelo je cenil ta dan, to Jezusovo gesto in ljudi, ki so po zgledu teh Jezusovih prijateljev vedno znova pripravljeni biti del te družine in tega ognjišča, katerega glavno poslanstvo je ustvarjati dom – središče, kjer se ljudje ne samo zbirajo, da potešijo svoje osnovne potrebe, temveč kjer se počutimo dobro, se okrepimo, potolažimo ter drug drugemu postajamo opora in priča v rasti vere. Betanija je bila tisti kraj, kjer je Jezus našel prijateljstvo, počitek in sprejetost. Tam ni bil predvsem učitelj ali čudodelnik, ampak prijatelj in brat. Rad se je vračal v hišo, kjer je vedel, da je ljubljen in sprejet.

Cerkev kot dom in družina

Ta praznik je za vse nas priložnost, da se še bolj zavedamo ene izmed temeljnih podob Cerkve: da je Cerkev dom in da smo verniki družina Jezusovih bratov in sester, ki smo prišli skupaj – tega se morda včasih premalo zavedamo – ne slučajno ali po naši volji, ampak ker nas je nekdo poklical in zbral. Vse, ki smo z Jezusom in ga čutimo v svojem srcu, nas je Gospod prehitel s svojim klicem, navdihom in darom Svetega Duha, da bi, kot je zapisal apostol Janez, ne živeli več sami sebi in samo za zemeljsko, temveč da bi živeli preko svojih moči, na nebeški način. Z močmi, ki ne prihajajo samo iz naših miz in naše hrane, ampak iz nebeškega navdiha.

Hiša v Betaniji kot najlepša podoba sinodalne Cerkve

Dom pa ni kraj popolnih ljudi. Je kraj vsakdanjega življenja, kjer se ljudje med seboj razlikujejo, a se imajo radi, si odpuščajo, si pomagajo in skupaj rastejo. Biti del družine in doma ne pomeni le biti sodelavec pri nečem dobrem, temveč da nas je nekdo poklical, nas želel takšne, kakršni smo in da si želi najlepšega v meni – daru ljubezni. Vsak človek si želi biti dober, služiti, biti sprejet in delati dobro drugim.

To je temeljni dar, ki nam ga Bog daje po Svetem Duhu, in se uresničuje v domu ter v Cerkvi. Bog ne izbira le popolnih, ampak nas želi srčne, pristne, iskrene in zmožne nositi bremena tudi drug drugega.

V Betaniji srečamo tri različne ljudi. Marta streže, Marija posluša Božjo besedo, Lazar sedi za mizo z Jezusom kot znamenje novega življenja. Nihče med njimi ni pomembnejši od drugega. Vsak razodeva eno razsežnost krščanskega življenja in šele vsi skupaj kažejo obraz Cerkve.

To je tudi bistvo sinodalne Cerkve.

Sinodalnost ni predvsem nova organizacija ali nova struktura. Je način življenja, v katerem vsak prinese dar, ki mu ga je zaupal Bog. Nihče ni premajhen, nihče ni nepomemben in nihče ni le opazovalec. Vsak ima svoje mesto in svoje poslanstvo.

Ko danes v Cerkvi veliko govorimo o sinodalnosti, imam pogosto občutek, da vi sinodalnost živite že desetletja, še preden smo zanjo našli ime. Ne v teoriji, ampak v vsakdanjem življenju.

S svojim delom povezujete ljudi, znate opaziti njihove stiske, prisluhniti njihovim zgodbam, pomiriti napetosti, sprejeti nove obraze in ohranjati spomin na tiste, ki so pred nami gradili župnijsko skupnost. Pogosto ste prav vi prvi človek, ki nekoga sprejme na župnišču, ali prvi, ki opazi, da nekdo potrebuje prijazno besedo, pomoč ali preprosto človeško bližino.

To je sinodalnost v najbolj pristni obliki.

Papež Frančišek je večkrat dejal, da Cerkev raste po bližini, sočutju in nežnosti. Prav te tri drže vsak dan živite tudi ve. Morda niso vedno vidne, vendar brez njih naše župnije ne bi bile domovi, ampak zgolj ustanove.

Kar je storjeno iz ljubezni, ne mine

Ko Lazar umre, Marta ne ostane zaprta v svoji žalosti. Stopi Jezusu naproti. Prav v največji preizkušnji ga poišče. In tedaj izreče eno najlepših veroizpovedi v vsem Janezovem evangeliju: »Da, Gospod. Verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

Izkaže se, da njeno služenje ni bilo zgolj vestno opravljanje dolžnosti. Izviralo je iz osebne vere v Kristusa.

Verujemo, da njeno in naše služenje ni sad naše pridnosti, ampak sad naše vere in upanja, ki ne temelji na povračilu ljudi, temveč na Božjem daru: vse, kar je storjeno iz ljubezni, ne mine. Ker je Bog ljubezen, je vsako dejanje ljubezni graditev novega življenja, ki bo počasi preraslo naše zemeljsko življenje in se izlilo v nebeško.

Današnji evangelij nam razkrije še nekaj zelo pomembnega. To je velika spodbuda tudi za vse nas. Cerkev ne potrebuje samo pridnih ljudi. Potrebuje ljudi, katerih delo raste iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom. Samo takšno služenje ostaja veselo tudi takrat, ko je naporno, ko ga večina ne opazi ali ga jemlje za samoumevno.

Drage gospodinje, Cerkev prihodnosti ne bo rasla predvsem zaradi boljših programov ali popolnejših struktur. Rasla bo tam, kjer bodo ljudje našli dom. Tam, kjer bodo našli odprta vrata, prijazen pogled, lepo pripravljeno bogoslužje, spoštljive odnose in ljudi, ki znajo sprejemati. Prav takšno Cerkev je Jezus doživljal v Betaniji. Prav takšno Cerkev želi tudi danes. In prav takšno Cerkev skupaj gradimo tudi v naši celjski škofiji in v naši mariborski metropoliji.

Zato se vam želim danes v imenu vseh treh škofov naše metropolije iz vsega srca zahvaliti. Hvala za vašo zvestobo. Hvala za ure, ki jih darujete, pogosto brez velikega priznanja. Hvala za skrb za naše cerkve, župnišča, bogoslužje, duhovnike in za vse ljudi, ki prihajajo v naše skupnosti. Hvala za vašo diskretnost, potrpežljivost in srčnost. Tega ni mogoče zapisati v nobeno statistiko, je pa vse to zapisano v Božje srce.

Naj vam sveta Marta izprosi zvestobo v služenju. Naj vam sveta Marija podari srce, odprto za Božjo besedo. Naj vam sveti Lazar utrjuje upanje, da Kristus tudi danes obuja življenje tam, kjer človek vidi le nemoč.

In naj bodo naše župnije vedno bolj podobne Betaniji – domu Jezusovih prijateljev, kjer se posluša Božja beseda, kjer se služi z ljubeznijo, kjer se ljudje iskreno srečujejo in skupaj hodijo za Gospodom.

Za vse, kar ste in kar podarjate naši krajevni Cerkvi, se vam iskreno zahvaljujem in na vas ter na vaše družine kličem Božji blagoslov. Amen.«

Fotografije: Jože Potrpin in škofov osebni arhiv