Praznik Marijinega vnebovzetja je škof Maksimilijan obhajal s številnimi romarji v romarskem središču v Petrovčah. Daroval je osrednjo romarsko sveto mašo ob 10. uri in nagovoril zbrane:
Dragi bratje in sestre, dragi romarji, zbrani v našem osrednjem škofijskem Marijinem svetišču v Petrovčah! Dobrodošli pri »Mariji z nasmehom«, kakor radi imenujemo Petrovško Marijo. Njen blagi materinski nasmeh pritegne in se dotakne romarskega srca.
Ob njem se lahko znova prepoznamo kot otroci: od Boga ljubljeni in izbrani, od Matere sprejeti in objeti. Praznik Marijinega vnebovzetja ni praznik občudovanja Marije kot nedosegljive kraljice, ampak praznik hvaležnosti za Mater in Ženo, ki je bila ena izmed nas. Zaupala je, verovala in ljubila – tako močno, da je v njej Božja beseda lahko postala meso.
Po maši vas vabim, da stopite pred Marijino podobo v cerkvi. Če boste šli za glavni oltar, boste tam videli različne fotografije – obraze ljudi, katerih imen večinoma ne poznamo. Nekdo jih je nekoč prinesel sem. Morda mati, ki je prosila za otroka. Morda človek, ki je prestal bolezen. Morda družina, ki se je vrnila iz vojne. Morda kdo, ki ni prejel tega, za kar je prosil, pa je vendar odkril, da ni bil sam. Njihovih zgodb ne poznamo. Vemo pa nekaj pomembnega: vrnili so se. Niso prišli samo prosit; prišli so se zahvalit. Prav to je ena velikih resnic današnjega praznika. Marijino vnebovzetje nam govori, da se človekova pot ne konča pri prošnji, ampak pri zahvali; ne pri grobu, ampak pri Bogu.
Njeno vnebovzetje nam razkriva tudi našo pravo prihodnost: kar je Bog dopolnil v njej, želi uresničiti tudi v nas. Marijino poveličano telo je kakor odprto okno v prihodnost, skozi katero smemo uzreti cilj svojega življenja. Sveti Pavel nas v berilu spominja: »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.« Smrt nima zadnje besede nad nami. Križ v našem življenju je resničen, vendar ni cilj naše poti. Bog nas je ustvaril za življenje.
Marija nam v današnjem evangeliju pokaže, kako hoditi proti temu cilju. Ko izve, da bo postala Božja Mati, ne ostane zaprta vase, ampak se hitro odpravi v gore k Elizabeti. Njena prva pot po angelovem oznanilu je pot služenja. Sreče ne moremo živeti sami; tudi vere ne. Prava vera nas odpira za hvaležnost, hvaležnost pa za odnos z Bogom in bližnjim. Prav zato se zadnja dva papeža, Frančišek in Leon, ne naveličata ponavljati, da je Cerkev sinodalna skupnost, družina bratov in sester, ki mora hoditi skupaj, saj ima vsak član svoje poslanstvo in dar, s katerim lahko prispeva k rasti Božjega kraljestva na zemlji. Cerkev ni samo hierarhična skupnost, ampak tudi sinodalna: samo skupaj, na poti s Kristusom, smo res Cerkev.
Pravi voditelj in graditelj te poti pa je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu. Zato smo si v celjski škofiji ob 20-letnici njene ustanovitve, ki jo obhajamo letos, kot vizijo zapisali vodilo: »V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.«
Samo v Svetem Duhu lahko prepoznamo, kdo v resnici smo in kakšno je naše poslanstvo. V njem se prepoznavamo kot poklicani: zaupamo v Božjo voljo in jo z veseljem iščemo. Kot izbrani živimo iz hvaležnosti in ne iz pritoževanja. Kot poslani ne čakamo, da ljudje pridejo k nam, ampak jim stopamo naproti, ponudimo roko in najdemo prvo besedo. Kot dejavni člani občestev ne ostajamo opazovalci in kritiki, ampak damo na razpolago svoje talente. Kot sočutni znamo poslušati in nositi bremena drug drugega. Kot misijonarski učenci o veri tudi pričujemo in je ne zapiramo samo v cerkev.
Takšnih drž nas najbolje uči prav Marijino življenje. Vse veliko v Marijinem življenju se je zgodilo po delovanju Svetega Duha. Od oznanjenja v Nazaretu prek pogleda na prebodenega Sina na križu do molitve z učenci v binkoštni dvorani in rojstva Cerkve je v Svetem Duhu izpovedovala svojo vero: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Sveti Duh – tako kot Marija – ne dela hrupa in ne usmerja pozornosti nase, ampak nas tiho vodi h Kristusu. Ko ga kličemo, vstopa v nas kot Božji dih in hrani naše življenje z Božjim. Z njegovo pomočjo postajamo podobni Mariji: potrpežljivejši, bolj pripravljeni odpuščati in globlje zaupati.
Današnji praznik Marijinega vnebovzetja nas nazadnje vodi k oltarju, k sveti maši. Marijo pogosto imenujemo »prvi tabernakelj«, saj je prva nosila Kristusa.
Vsakič, ko pridemo k sveti maši in pristopimo k obhajilu, Sveti Duh tudi v nas polaga seme novega življenja. Kristus želi prebivati v vsakem izmed nas. Sveti Duh pri maši ne želi preobraziti le darov kruha in vina, ampak tudi naša srca, da bi postajala podobna Marijinemu: sposobna poslušati, sprejemati in nositi Kristusa drugim.
Ko pa se maša zaključi, se naše poslanstvo šele začne. Kristusa odnesemo v svoje domove, družine in odnose.
Ko bomo danes stopili k obhajilu, prosimo za milost tihega in iskrenega »da«, kakršnega je izrekla Marija. V tem »da« je dovolj prostora za Boga, za bližnjega in tudi za nas. Takšno srce ostaja odprto za Božjo besedo tudi sredi negotovega sveta. Že tukaj, na zemlji, začenja okušati nebeški svet, v katerega je bila z dušo in telesom vzeta naša Mati in Kraljica in v katerega upamo, da bomo končno stopili tudi mi. Tako verujemo in tako nam Bog pomagaj! Amen.
Maksimilijan Matjaž, celjski škof
Fotografije: Marjana Perkovič
